Kaj nam govorijo pravljice?
Voluhar je čudovit stvor matere narave in biolog ga občudujoče opazuje,
ekolog zagovarja njegovo 'pravico do življenja', a poljedelcu in sadjerejcu je
'smrtni' sovražnik?
Kdo
ima prav?
Človeška družba (človekova zavest) je kot ocean, v katerega so se
stekle štiri reke. Te štiri reke so štiri različne logike, štirje načini
dojemanja sebe in sveta okoli 'sebe'. Nekoč v zgodovini so bile te logike
strogo ločene, saj so ljudje v mrzlem pasu, kjer je vegetacija borna, postali
lovci. V zmernem ponebju, kjer so bogati pašniki, se je razvila živinoreja. V
toplih, z vodo namočenih krajih se je razvilo poljedelstvo, a v radodarnih
tropih, kjer se sadje celo leto nudi z drevja, so živeli nabiralci.
Oglejva si sedaj vsako
'logiko' posebej.
Dve logiki sta 'mesojedi' in dve sta 'vegetarijanski'.
Čisto nabiralništvo, kot so nabiralci rastlinojede živali – sprotno
nabiranje sadežev narave v obstoječem svetu verjetno, razen v izjemno redkih
‘rajskih’ delčkih planeta Zemlje, ni več možno, kajti človek je bil svet
razdelil na parcele; in nabiralec je v našem 'civiliziranem' svetu posestnikov
postal 'tat'. A nabiralec v svoji zavesti nima pojma o posedovanju. 'Nič ni mojega, čeprav je vse, kar rabim na poti, moje.' je njegova logika. Ker ne pozna ‘strahu pred zimo’,
stoji izven časa, saj nikdar ni bil prisiljen načrtovati zaloge in zbirati -
razviti 'bogastvo' iščočega razuma. Zato le pozorno išče in nabira sadeže ob
poti, kajti pozornosti mu ne moti 'načrt bogatenja' ali 'cilj bogatenja'.
Zadnji, ki so to logiko v Evropi (vsaj približno) ohranili, so bili potujoči
cigani.
Lovska logika je logika nabiralcev-plenilcev. Zveri. 'Vse kar ujamem je moj plen. Izsledi, sledi in ubij'.
Smrt plena pomeni lovcu življenje, zato kri pije z užitkom in se smrti plena
veseli. Naravo vidi kot nasprotnika in se z njo neprestano bori. Življenje vidi
kot večni boj s smrtjo. Lovska logika, logika darvinizma prizna le zmago, saj
ji poraz pomeni smrt. Dilema predatorja je: 'Če ne ubijem, bom požrt!' .
zato dileme ni. In ne kompromisa. Lovska logika temelji na dveh lastnostih:
moči in zvitosti. Lovsko logiko so prevzeli vsi roparji, zavojevalci,
imperialisti in danes je ‘kmečkim’ Slovencem vsiljevana z 'amerikanizacijo'. V
umiranju 'soseda' vidi ekonomist danes življenje zase. Posledično je vsak
dandanašnji otrok, ki nima pred seboj jasnega plena in se kot lev ne bori za
zmago, že obtožen kot 'zguba'. In edini častivreden 'plen', ki je otroku
sugeriran od staršev, je 'pomembnost' - denar in položaj v kaki hierarhiji. In
vsak otrok mora sanjati le svoj plen, skrit v prihodnosti. A lepota obdajajoče
narave in brezsrčje morilske družbe? To lovcu ni pomembno. On mora slediti
plen..Ubiti.
Živinorejcu logika govori: 'Ujemi,
izkoristi do konca in na koncu ubij! Sam pojej ‘dobro’, a psom vrzi kosti.'.
Pastirska logika temelji na avtoriteti bolečine oziroma uboganju. Živinorejec
‘poseduje’ ovce in udomačenega volka za stražarja črede. Isto logiko so
prevzele vse države in vse religije. Tiran v državi ima policaja (za
samo-obrambo pred ljudstvom) za kročenje ovc in vojake za obrambo pred
‘zunanjim sovražnikom’, a religije so izumile hudiča in pekel, da držita ovce
za ogrado. Eni nadzorujejo z ‘fizično-zunanjo’ a drugi z ‘notranjo.psihološko’
prisilo - avtoriteto.. Kot pastir 'dirigira' življenje psa (s klobaso) in ovc
(s palico), tako oblast v državi podkupuje s privilegiji policijo, da pretepa
‘lastno’ ljudstvo. In ko pekel ni pomagal držati ovce (otroke) na kolenih, si
je cerkev izmislila 'sveto vojsko' - inkvizicijo? In še danes je vsak današnji
otrok, ki sprevidi norost družbe in zavrne diktaturo krivičnih institucij,
katere bogatijo z molžo zastrašenega ljudstva, prepoznan kot 'baraba' ali
'heretik' in obsojen v osamo. In v uporništvo... v naročje skinhedovstva in/ali
na igle?
Poljedelec živi logiko, o kateri sanjajo Judje od Mojzesa naprej kot o
božji logiki: 'Kar poseješ malo, boš žel veliko!'
A ker so vzvišeni Judje svojo živinorejsko, izkoriščevačsko pamet označili za
sveto in edino-pravilno logiko, so ostali živinorejci po izobrazbi, zato so
postali bankirji, izkoriščajo stisko 'bratov' in bogatijo na tuji nesreči.
'Stisko' sočloveka vidijo kot dobiček zase; in vedno upoštevajo le nasvet
dobička, ki vodi njihov brezsrčni način mišljenja. Zato molzejo dalje.
A poljedelec ne išče plačila za nedelo - dobička.
Ve, da ‘brez dela ni jela’. 'Huda zima' vodi njegovo razmišljanje in
'bogat pridelek' je njegova sanja. In ker ve, da je brez semen ‘mrtev’,
razmišlja bolj o setvi kot o žetvi. Seje, zaliva posejano in požeto spravi v
kaščo za hudo zimo. Ne vodi mu poti sanja o 'čimvečjem izkoristku'
(živinorejec, trgovec) ali o velikem
ulovu (lovec – ropar - broker), temveč sanja o ‘negi rastline’. Njegov razum
išče ‘varno sitost’, upošteva logiko narave in je dovzeten za omne narave, saj
neprestano opazuje 'muhasto' spreminjanje okoli sebe. Ljubi dež, ki mu
obljublja dobro letino, medtem ko je lovcu in pastirju dež vedno motnja. Medtem
ko lovčevo oko vidi le plen (a ostalo mu je nepomembno) in razmišlja le o trenutku 'smrti' in
kasnejši pojedini (raju po smrti lena, miru po zmagi), medtem ko pastir ‘vidi’
le ‘prirastek’ in sanja o trenutku ‘dobička’, trenutku ‘sreče’, obadva
pozabljata na ‘večnost’. Na celo leto. A poljedelec upošteva kolo narave.
Upošteva trenutek in večnost.
Poljedelsko logiko Evrope je industrijska doba 'ubila', saj je kmet
zbežal in še dandanes beži z zemlje v varnost službe stroju. Postal je suženj
kapitalistu. In pričel otrokom sanjati enakost na gradu. Enakost v privilegiju.
Beseda kmet mu je postala žaljivka. In poljedelska logika prekleta. Kmet je v
mestu postal predator. Lovec na dobiček. Igralec na borzi človeške bede.
Dandanes se vsak otrok na planetu že skozi paleto pravljic, katere mu
berejo starši, nauči vseh štirih logik. Razmišljati zna kot poljedelec, kot živinorejec,
kot lovec in kot nabiralec. In vse štiri logike se v naših (in
skozi našo vzgojo tudi v otroških) glavah neprestano 'tepejo'. “Ne ubij, ker
boš ubit!”, svari poljedelec. “Ubij in živel boš!”, kriči lovec. “A
še prej ‘dobro’ izkoristi!”, šepeta živinorejec. “Vzemi! Vse je božji
dar!”, razmišlja nabiralec. In za prav vsako dejanje, ki ga storimo, pa naj
bo še tako absurdno, v eni izmed teh logik najdemo opravičilo. Zato nam nič na
svetu, niti 'nič' ni več sveta; in zato v 'ničlo' lahko tudi podvomimo?
Poglejva le primer 'normalnega' očeta.
V 'poslu' deluje kot zvijačen lovec na denar, do družine ima pastirski,
a do 'posesti' poljedelski odnos. In le redki se odrečejo ‘nabiralniški logiki’
in izgubljeno denarnico vrnejo lastniku. Otrokom oče 'priporoča' sicer
poljedelsko logiko: 'Kar se boš naučil, to boš znal.', a zahteva od njih
spoštovanje pastirske, avtoritativne logike (očeta in države in cerkve in
univerze), kot tudi jasen cilj – izbran plen v prihodnosti.
In če se otrok z njegovo zmedeno ‘logiko’ ne more strinjati in reče, ad
bambi ni šnicelj?
Je kaznovan.
Če si ne izbere in ‘zapečati usodo’ po željah staršev?
Je izobčen kot ‘zguba’.
Le poglej usodo dandanašnjega otroka.
Ambicija (zavist povzpetnika) je otroku danes družbeno zapovedana. In
če nisi grebator in če nisi zmagovalec in nikomur ne postaneš diktator ter si nakradeš
‘poceni’ denarja, v očeh obstoječe družbe izpadeš bedak, nevreden. Bednik. Vsi
‘normalni ljudje’, spoštujoči 'duhovno' ali tozemsko avtoriteto, te zaničljivo
ali pomilujoče gledajo kot ‘zgubo’, če ne dosežeš vseh, od okolja narekovanih,
‘vzvišenih’ ciljev.
Pohlep je torej čaščen kot največja vrlina.
Danes vsak slovenski otrok mora diplomirati, saj se ‘faliranega otroka’
starši sramujejo. Če ne izpolniš vseh 'dobrih načrtov' in ne zadovoljiš vseh
njihovih pričakovanj, te prekolnejo in ‘odstavijo’ od seskov...
Vsak otrok se mora zato ukloniti in prikimati vsem ‘moraš, če ne te ne
maram’ ako noče na ulico ali v ‘dom za prevzgojo’. Saj starši kot da sploh ne
občutijo otrok, z njimi le ‘kalkulirajo’. Z njimi in na njih računajo. Jih
‘dobro’ možijo in množijo, seštevajo in odštevajo. Vidijo jih že vnaprej kot
pomembne dr. ali ing. ali far ali karkoli, kar se njim oziroma prisotni družbi
pač zdi pomembno in visoko. In osredotočenost le v čim-višji cilj, v denar in
ugled, jim danes izgleda kot največja vrlina otroka. Brezobzirnost v imenu
cilja je, vedno in povsod, opravičljiva in grehi vnaprej odpuščeni, saj
'ploden' cilj opraviči vso krutost v imenu pozitivnega mišljenja.
Zmaga, uspeh v imenu ljubezni?
Kakšne ljubezni le? - se lahko vprašava.
Do koga?
Odrasli okrog otroka govorijo 'mir' in 'zdravje', a svoje delnice
vlagajo v vojno in ‘stavijo’ na bolezen. Delnice farmacije in vojne najhitreje
rastejo. Torej v konec vojne in v zdravje v resnici sploh ne verjamejo.
Kristjani govorijo o tisočletju miru, a Jezusovega 'zdravega telesa in svetega
duha' ne jemljejo resno. ‘Vojne so vedno bile, so in bodo. Le Kristus, ko
pride...’, je njihovo življensko stališče, stališče vseh sprijaznjenih
stoikov darvinistične 'krščanske' družbe, ki ‘plen’ in svet krutosti s tem
betonirajo v ‘vedno’... In otroka za otrokom utirjajo v novo križanje in novo
'križarstvo'. Najprej mu križajo dušo na ‘gospod zgoraj/spodaj suženj’ in
desno-naše/sovražno-levo, in če svoboda v njem še vedno tli, izničijo še uporno
otrokovo telo.
Kam, se vprašajmo, v kakšno vzdušje moderni starši na silo gonijo
otroke in kje jih želijo videti na koncu poti?
Sami večinoma častijo moč in spoštujejo velike ribe. Vrh. Športne
gladiatorje. Zvite politične spletkarje v parlamentih in cerkvah. Znane medijske
zvezde. Čez noč obogatele prevarante. Duhovne in posvetne avtoritete. Skratka -
zmagovalce in bogastvo. In čeprav brezsrčnega mačističnega vzdušja sami ne
marajo, otroku pomagajo splezati med pomembno ‘gospodo’. Čim višje nad
druge glave, čim višje na tuja ramena, do čim večjega pečata - to so
postale sanje vseh takoimenovanih ‘dobrih’ staršev, ali ne? Vzgojiti
zmagovalca, ki bo vladal čim večim podanikom, je idealna želja današnjih
‘idealnih’ staršev. In ni jim več važen način; pomembno je le priti na vrh.
Cilj opravičuje sredstva. In žrtve. Tako poškodbe duše in glave kot izgubo
nedolžne ritke?
Kam torej vodimo in v
kaj vzgajamo danes svoje otroke?
Kajšne pravljice jim beremo?
Rdečo kapico, kjer je lovec rešitelj sveta in narava zlobna?
Jim ne vcepljamo s to ‘nedolžno’ domišljijsko zgodbo lovske logike in
brezsrčnost do ‘nečloveškega dela’ narave kot nekaj naravnega? Ubiti volka
nekaj ‘normalnega’?
In kaj lahko stori otrok?
Otroci, verujoč pravljicam in besedam svojih vzgojiteljev, da je
predatorska družba 'dobra' in 'zdrava' saj ‘konkurenca jača’, in da je narava
‘bolana’ in ‘sovražna’, a otrok 's hudičem', niso bili vse do danes opazili
laži v izjavi svojih učiteljev. Kot njihovi učitelji so tudi sami v 'Darwinovi
moralki', ki opravičuje vso dandanašnjo agresijo in morijo, spregledali
preprosto dejstvo, da tudi lovci kot zmagovalci džungle nikoli ne preživijo
džungle.
Vzgajana v 'zmagovalce', v neutrudne lovce na najvišje nagrade, je
mladina novo-olimpijske dobe že dobesedno 'vzela' zakon džungle kot edini zakon
bivanja in ga, kot računalnik in mobitel, sprejela kot neizbežno, edino možno
resničnost. Zato se borijo (po logiki staršev – edino pravilno, ali ne?!) le še
za zmago oziroma nadvlado, pod krinko preživetja, vse bolj kruto in zvito.
Hlepijo po zmagi in podrejanju, kajti sprejeli so bili odnos predator/žrtev in
gospodar/suženj kot 'zakon'. In ker se 'modri', po Darwinu, hitro prilagajajo
in s tem ostajajo zmagovalci, so se otroci današnje družbe prilagodili 'modi'
in so se do popolnosti naučili 'mimikrije'. Postali so popolni igralci,
obvladujoč vse ‘maske’, toda izgubljeni med svojimi lažmi, med brezštevilnimi
'vlogami', ki jih 'morajo' igrati vsak dan, so pozabili svoj pravi 'otroški'
obraz. Izgubili so svojo identiteto 'svobodnega otroka' in, zaradi 'papagajske
šole', ki papagaje nagrajuje, radovednost pa zatira, zatrli svojo
ustvarjalnost. Poistoveteni s svojim omejenim znanjem, z 'orodjem', poznajo
danes le še vsi 'isti cilj' in življenje jim pomeni medsebojno 'prerivanje' za
isti cilj. In na zmagah, ki te lansirajo med 'gospodo', si samozavest danes
gradijo vsi vzgojeni v povzpetne komolčarje. Porazi na 'trgu z dušami in
blagom' jim jemljejo samozavest, zakaj zmaga je bila postala edino merilo
človeka današnje ‘moderne’ družbe. Uspeh je čaščen in zmagovalci povzdigovani v
nebo. Znajo otroci zapada zato le še napadati ali bežati. Fight or flight - po
Darwinu. To be or not to be - po Shakespearu. Si sit ali si hrana – po lovsko.
Si 'frajer' ali 'nula' – po mačistično. Človek je sočloveku postal volk. In
kdor ni volk je hrana pobesnelim psom?
Tretje možnosti darvinist ne vidi.
Darvinizem ne opazi in ne prizna, da, med 'vzvišenostjo sitih' in
'ponižnostjo mrtvih', obstaja skromnost. Sožitje. Prijateljstvo. Ljubezen. Kjer
ni zmagovalcev in poraženih. Kjer ne skriva vsak le zase, temveč da sobitju
najboljše. In nenadoma imajo vsi najboljše?.
Kje je napaka darvinizma?
Ali ni Darwin poveličal v nebo 'močne' lovce (moč in zvitost) in na
čelo logik ustoličil roparsko logiko 'Ujemi in ubij! ter živinorejsko logiko 'Izkoristi, nato ubij in kosti vrzi psom!', a
popolnoma je v manjvredno potisnil poljedelsko logiko – 'Kar seješ, to žanješ!'? Ker je Charles pozabil
na Boga in poveličal kot vrhunec evolucije človeka... kot mestni gospod
pozablja na modrost ‘neumnega’ kmeta in spremenljivost vremena, ker poveličuje
lasten izračun, temelječ na (vedno nepopolni) enciklopediji?
Sedaj se spoprimimo z nasledjim psihološkim 'presekom' skozi človekovo
zavest.
Borba med čustvi in razumom simbolizira celotno
zmedeno duhovno stanje današnjega človeka in družbe, iz katerega je, po
'videnjih' prerokov, možen le en izhod - potom razuma. Morale. Le hladni,
nečustveni preračunljivi Noe, trdi Biblija, nedvomno verujoč v Boga in
upoštevajoč dobro/slabo -, naj bi izmed vseh grešnikov edini ubogal 'dobro'
pot, se odvrnil od 'minulega', od 'slabih' čustev, zbral z znanstveno
natančnostjo racionalista 'dobra semena sveta', jih naložil na ladjo in
preživel smrt, pogubo v močvirju razburkanih čustev, v strasteh, ki topijo moč
razuma in občutljivost srca, ter ju oba spreminjajo v ujetnika
pred-preteklosti...
Pokornost
logiki razuma naj bi odrešila človeka pogubne 'slepote srca' in ga rešila iz
podložnosti strastem – čustvom? Le predvidevajoč, omejen razum, zaupajoč
'izračunu' lastne logike strahu?
Je to sploh
mogoče?
Že Mojzes je
povedal 'metodo' oziroma 'razumski' sistem: Ne ubijaj!
Ne kradi! Ne laži!, pa svet stoji pred novo svetovno vojno.
Je ljubezen
torej moč zapovedati? V svobodo koga prisiliti s puško? Pojesti zadnjega
ljudožrca?
In
zaljubljenim kaj dopovedati in prepovedati?
Materjalisti vidijo človeka kot ‘enojno’ bitje, saj duhovnosti ne
priznajo.
Religije človeka vidijo kot ‘dvojno’ bitje, razpeto med razum (dobro)
in čustva (slabo). A le zato, ker ne ločijo med čustvi in občutki. Med
preteklostjo in sedanjostjo. Kajti če prisotno (živo) ločimo od mrtve preteklosti, lahko opazimo človeka
dejansko kot trojno bitje - razumsko, čustveno in
občutljivo bitje. Mišljenje in akcijo mu
zaukazuje želodec (prihodnost) ali jetra (preteklost) ali srce (večnost v
sedanjosti). In isti prizor vsak med njimi dojame drugače. Kravo vidi razum kot
šnicelj, čustva jo doživljajo kot strah-grožnjo, a srce jo vidi kot živo bitje,
božansko energijo, ki ji ugaja nežnost in se boji palice. Ki trpi lakoto in
napoji telička.
Oglejva si najprej razum.
Kot pri živalih nos, oči in-ali ušesa, razum človeku nenehno išče varno
pot do cilja, do polne kašče v jutrišnjem dnevu. A pomembna je razumniku
dejansko le žetev. Cilj. Polna skrinja. Poln želodec. Srečo načrtuje in
‘življenje’ pričakuje razum jutri in ‘bodoča’ varnost mu je pomembnejše od
‘sedaj’ in obdajajoče lepote. Ko sledi načrtu, ko išče hrano, dobiček, nebesa,
boga ali odrešenje zase, razumar ne ‘sme’ biti občutljiv do cilju škodljivih
‘sovražnikov’, ali ne? Vsak načrt ga napravi brezčutnega in krutega do načrtu
škodljivega. Še sadjar mora zatreti voluharja, ki mu žre jablane, kajti.
dobička ni, če si občutljiv in sobitje ne moreš ubiti ali izkoristiti. Oboje torej, tako zamerljiva ‘jetra’ kot
dobro ‘srce’, bogato žetev načrtujočemu vedno pomeni slab biznis in dvomljivo
prihodnost.
Racionalistični kartezijanec, intelektualec zatorej prezira zavajajoča
‘čustva’ in zatira občutljivo ‘srce’. Iščoč nebesa le v jutrišnem dnevu,
‘pozitivističen’ razum zatira prisotno (lastno in obdajajočo) občutljivost in
je zaradi dobičkolovskega odnosa do okolja ‘slep’ tako za bolečino kot za
lepoto okolja. Igra ‘boga’ na poti do ‘njegovega’ cilja, na poti v jutri, iščoč
sveti gral - srce in lepoto...
jutri. A ‘ta trenutek’, ‘zdaj’
razumar doživlja kot ‘večno trpljenje’ v čakanju na jutrišnjo srečo in
obdajajoča so-narava mu pomeni le igrišče/obdelovalno polje za bogato jutrišnjo
žetev. Razum živo žrtvuje na oltarju prihodnosti. Krava je zanj le jutrišnji
šnicelj. Prisotno je razumu ‘že mrtvo’. Važen, ‘živ’ je zanj le plan, ‘izplen’.
In kadar te zalijejo čustva? Kadar nam gre kdo na ‘jetra’?
Kadar recimo od ponižanja jezno tolčeš ali ko iz sovraštva ali pohlepa
hladnokrvno ubijaš, tedaj nisi ravno občutljiv do ‘žrtve’ in usmiljen do
prisotnega ‘objekta’ sovraštva, ali ne? In prav gotovo v stanju jeze ali
sovraštva nisi razumen. In ko danes vidiš nekoga, ki te je bil zjezal včeraj?
Te ‘spomin’ ne vrže spet ‘nazaj’ v včerajšnjo jezo? Čustva, kadar prevladajo
razumsko ‘moralno’ zavoro, planejo ‘čez plot razumnega’, strogo ‘blagostanju’
koristnega. Ukradejo razum in zasužnijo srce, saj kadar prevlada sovraštvo, nam
razum napleta maščevanje, ali ne? In če sovraštvo načrtuje maščevanje in gradi
obzidja? Ali nam čustva torej ne
ukradejo objektivne razsodnosti? In hkrati preprečijo občutenje trenutne lepote
življenja? In nas vodijo po včerajšnjih poteh, po živalskih sledeh?
Religije vse temeljijo na čustvih (čaščenju/strahu/sovraštvu), vzvišenosti
in ‘svetem znanju’. Vsaka cerkvena piramida
(prav tako Država) ‘razum’ tiransko podreja ‘vzvišenim’ čustvom, zahteva
ponižnost in spoštljivost; in časti ‘lastno nasprotje’ – ljubeče, svobodno
srce. A njihovo srce je vezano na relikvijo (bogastvo) in delovanje jim
dirigira omejeno pripadništvo. Govorijo o ljubezni, o estetiki in etiki, o
vsemogočnosti boga in potrebi po ponižnosti, a sami niso ponižni. Sovražijo vse
‘ne-naše’, ki se jim ne klanjajo. Vzvišeno otrokom brezčutno postavljajo
plotove - ‘morale’ in vsem nepripadnikom sekajo glave. A opaziš lahko, kako
oboji, tako ateisti kot teisti brezsrčno ‘sedaj’ ubijajo za ‘jasen’ cilj – za
nebesa v prihodnosti in v imenu nečesa, kar so si postavili za cilj – Boga ali
bogastva. Zdaj, v tem trenutku kradejo energijo sočloveku in ropajo so-naravo,
zdaj pridno zatirajo ‘hudička’ in čakajo Božička (da pride in naredi red), a ne
vidijo, da ‘zdaj’ v svojih dejanjih tolčejo z lažno moralo po ustih
radovednega, inteligentnega, dvomečega otroka in zapirajo pod grožnjo kazni
še-neopredeljenega, nedolžnega otroka v obroč pripadnosti ‘njihovemu’ cilju. V
suženjstvo njihovi bogatosti. Njihovemu Reichu.
In občutljivost? Srce?
Srčnost, občutljivost pomeni neposredno zaznavanje ‘energij’ obstoječega
in obdrvečega sveta. Biti občutljiv pomeni (preseči mejo izključujočega egoizma
in) biti prisoten v prisotnem. Prisluhniti dotiku. Biti očaran in ganjen ob
lepoti stvarjenja. Zaznavati prisotno vzdušje - strah, želje, bolečine, vse
‘bolezni’ kot tudi ljubezen in lepoto prisotnega sveta.
Srčnega človeka, ki mu pogleda na svet ne moti egoistični ‘moj cilj’,
zabetonirana predstava o svetu ali pripadnost kaki duhovni ozkosti, srečaš
danes redko kot dragulj; in tako racionalist kot teist se mu posmehujeta, ga
kličeta kot naivneža. Oba pričakujeta ‘srečo’ jutri, a sedaj sta v ‘stanju
pričakovanja’ in izključena iz prisotnega, živečega sveta.
A srce ne ‘ve’ za jutri (cilj) in včeraj (strah). Občutljivost pomeni
prisotnost ‘zdaj’. V prisotnem, živem svetu, kjer se srečujeta trenutek in
večnost. V trenutku dotika. Občutljivost je najlepša ‘ženska lastnost’ in v
razumsko-čustveni ne-realnosti današnje dobe se zdi minimalno ‘prisotna’, kajti
‘diktat’ sveta so bili prevzeli mačisti in feministke - planerji jutrišnjega
dne, ki rušijo, da lahko spet gradijo in ‘guruji’ - graditelji in ‘obljubovalci’ jutrišnjih nebes.
Današnja družba postaja spet (na en strani) vse bolj razumarska;
dobičkolovska, planerska. Namen – smisel življenja vidi v ‘koristnem svetu’, ‘nekoristnega
dela sveta’ pa sploh ne opazi. Kot ad ne obstaja. Kar ni ‘plen’, lovsko oko ne
vidi. Kar ni dobičku koristno, kmet ne upošteva. Kar ni ‘moško’, mačo zaničuje.
Zaradi diktature razuma se mačistično vzdušje današnje zahodne družbe in
umetniška ‘ženska’ duša, ki zasanjano zre v ‘nekoristno’ lepoto, med seboj
izključujeta (pa vendar sta le obe skupaj 1 in se zato tudi privlačita?).
Racionalistični ateistični mačo zato brez ženske ne more in je brez nje
nesrečen, a občutljivo ‘blondinko’ - njeno ‘srčnost’ in ‘naivnost’ zasmehuje,
kajti mačo časti le ‘sebe – razum’ in ‘sebe – moč’ in adrenalin -
zmago/alkohol/strah. Grobost in samo-izbrano identifikacijo – npr. fuzbal. A
‘skrivnostnosti’ žensk se boji, kajti moti ga rahločutnost in uvidevnost ženske
občutljive duše. Boji se biti prepoznan kot jokajoč, tolažbe in ljubezni iščoč
zavržen otrok. Zato se ‘dela frajerja’ in vsako žensko zato ‘že vnaprej’ in
‘počez’ zaničuje in jo ponižuje in ‘jemlje’ le kot svojino... občasno.
Enostransko. Le ko njemu ‘stopi’…
A verniškemu mačotu ‘žena mora tako in tako biti pokorna’, ali ne?
Saj so vse zapadne religije v sami osnovi mačistične, zato vsak Adamov
potomec žensko ‘pravično’ podcenjuje in ‘po božjih besedah pravično
tiranizira’, kaj ne? Obema mačotoma, tako teistu kot ateistu, je ženska le
‘objekt’, umetnost ‘šara’. Oba umiranje ustaljenega mačizma dojemata kot
anarhijo. In umetnost ter otroke kot grožnjo. Kajti dandanes si je vladajoča
znanost, ki časti neskončnost, a zagovarja, končnost, smrt, ‘znano’, ‘ničlo’
(čim več ničel na bančnem računu), prisvojila resnico; in zato ne prizna ne
umetnosti in ne boga. In papagajski sistem šolanja proizvaja papagaje in
povzdiguje papagajstvo v nebo. Ustoličena STATISTIKA je postala največji
blokator spremembe, zato je vsaka ženskost – umetnost, občutljivost,
filozofija, radovedna želja po razvozlavanju misterijev sveta dandanes na
sramotilnem stebru.
Alternativa?
Otrok je ne vidi in ne zna.
Pot srca mu je prepovedana.
Ne sme biti mehak in občutljiv umetnik. Ne sme jokati.
Niti deklica v današnji mačistični družbi ne sme kazati solz. Sprejeti
mora ‘dejstvo’, da je bamby ‘šnicel’. Družba otroka nemilostno gnete v
trdosrčno krutost lovsko-trgovske, ekonomske družbe. Zato je že pozabil otrok,
kaj je odkritosrčnost in kaj pomeni brezgrešen dotik.
Dovoljeno je otroku postati le čustven vernik - ‘teist’, ki poistoveten
s ‘centrom’ v čaščenem templju opravičuje svojo krutost in dvoličnost z
zavezanostjo ‘zavezi’, z ekskluzivistično ‘moralo’. Druga možnost je
hladnokrvni racionalist. Materialist. ‘Ateist’. Egoistični nadzornik na zemlji,
v gradu, cerkvi, banki, univerzi.
Tretje možnosti – ostati
etično, nevzvišano-in-neponižno bitje – Ego 1,
tega nobena morala nobene družbe otroku nikjer ne dopušča. Vse
avtoritete zahtevajo priklon, zato režejo neponižnim otrokom glave. Razen
njihove vzvišene glave, ki se sama sebi zdi ‘sveta’, od boga poslana, so vse
druge ‘gospodarjem mišljenja in akcije’ manjvredne.
In ko nepokvarjen otrok vpraša ‘zakaj?’ jih dobi po ustih.
Utihne… skloni glavo in slepo prične slediti tropu prestrašenih
ugajačev.
Ali se upre norosti.
In posledica?
Družba ga izloči kot kužnega.
Zato ugajajoči
sanjam svojih staršev, katere so sprejeli kot ‘svoje sanje’, ukalupljeni v
‘skrivanje’ in ugajaško pretvarjanje, pri tem ‘skrivanju sebe’ otroci istočasno
trpijo. Ko nenehno teptajo svoje lastne talente in vsakodnevno zatirajo svoje
lastne sanje v korist sanj staršev ter kimajo družbi kljub nestrinjanju, pri
tem molče kričijo od bolečine. ‘Vedo’ ko ‘goljufajo sebe’, kdaj prodajajo svojo
svobodo, vedo zakaj so zatajili svojo dušo. In vsakič ko prodajo košček svojega
srca in košček svobode za čokolado ali zatajijo ‘otroka’ iz strahu, pri tem
izgubljajo ‘energijo svobodnega’ in trpijo; in bolj ko jih boli, vse bolj sovražijo
sebe, ker se prodajajo in uklanjajo. Kričijo, ker starši ne sočutijo njihove
želje po begu iz norosti shizofrenega okolja, ker družba ne vidi njihovega
hrepenenja po neukalupljenosti. Po svobodi. Po nežnosti.
A ne vidijo poti…
zato so v paniki in ne božajo, le tolčejo v
meglo in v jezi in obupu razbijajo obdajajoče. Ali se sprijaznijo in postanejo
'ovčke'. Učeni. Resni. Ugajaški sužnji ‘normalnosti’. Čistuni. Vzvišeno nosijo
kravatke in ponižno natikajo copatke. Hodijo ‘po prstih’ in slepo sledijo sanjem
staršev…
Smo dandanašnji starši dovolj modri, da otroku
resnično sanjamo svobodo in ljubezen?
Ali mu sanjamo vojno?
Vidijo jih, ‘normalni’ starši, svoje otroke
že na visokih položajih, pomembne in zato ne opazijo, kako ves njihov
exkluzivizem - usmerjanje otroka v
ozkost navijaštva, v dvoličnost in tekmovalnost, otroka sili v samozatajitev in
v obup. Ne opazijo, da ravno njihova ‘visoka’ pričakovanja ubijajo otrokovo
samosvojost in ustvarjalnost. Družba in družina je bila sprogramirala in danes
serijsko, po tekočem traku ‘kodira’ svoje otroke v rakav vzorec - v agresivno,
povzpetno, ugajaško prevzetnost ob istočasni suženjski ubogljivosti in
odvisnosti. Od koga? Očetovega ‘trepljanja po rami’? Staršev jasno ne moreš
razočarati, ne?
Starševske zahteve in kazni (odrekanje
pozornosti in upoštevanja) zatirajo otrokov talent, nažirajo samosvojost in s
tem starši sami ubijejo tako samozavest kot tudi srce lastnih otrok.
A starši ne opazijo, kako otroke posiljujejo
v lažno samozavest, grajeno na zmagi in podrejanju. V svobodo krutega
osvajalca. V brezsrčje egoizma. Ali v beg na 'igle'?
Kajti svoboda brez ljubezni vedno pomeni nasilje, ali ne?
Svoboda brez ljubezni pomeni smrt srca...
...zato otroci dejansko
nočejo tja, kamor jih usmerjajo starši…
…ne želijo si krutosti…
želijo si po svoje… slediti svojim talentom… srcu…
a ne vidijo poti
…pogojeni v vstajanje na
himno in na skok ob žvenketu denarja… svet že ‘od vedno’ gledajo skozi želodec
(razum) in skozi jetra (čustva)…
a pot srca je od vseh intelektualnih
staršev prekleta…
Intelektualec gnoj vidi kot ‘drek’, a kmet drek vidi
kot ‘gnoj’,
iz katerega rastejo zdravilne cvetlice.
Kdo ima prav?
Je drek drek?
Ali je gnoj?
In ko drek postane gnoj?
Da iz enega urejenega stanja (drek) nastane drugačna
urejenost (gnoj), se vmes dogodi nered. Kaos. Zmeda. Spreminjanja kaosa ne
moreš ujeti v statično prestavo, kajti spreminjanje ni podatek, spreminjanje je
zgodba od-starta-do-cilja. Opazovanje spreminjanja pomeni opazovanje zgodbe,
povezovanje besed-dogodkov-podatkov v ‘novo’ logiko, novo mitologijo, novo
pravlico. Meditacijo. Učenje.
Le poglej primer.
Kadar zamišljen hodiš po cesti, se zaletiš v cestno
svetilko, te povozo avto ali pa greš mimo prijatelja, ne da bi ga videl, ali
ne?
Buška na glavi, pokopališče in spregledan prijatelj
pričajo, da, kadar razmišljaš, torej ‘bivaš’ v svoji glavi in je tvoja
pozornost obrnjena navznoter, v spomin. V neobstoječo preteklost. Hodiš sicer
po ‘zunanjem’ svetu, a pozornost je uprta navznoter v ‘bilo je nekoč’. Duhovno
ujeta v minulem, pozornost ni prisotna v trenutnem obdajajočem dogajanju, zato
zamišljeni ne ‘zaznamo’ oziroma ne vidimo svetilke, saj nismo pozorno odprti
navzven in ne zaznavamo prisotnosti obdajajočega.
Si se že kdaj vprašal, zakaj se ti zgodi nesreča?.
Ker zamišljen sploh ne vidiš
ven iz glave in zato ne opaziš opeke leteče ti v glavo? Ker nisi pozoren na
obdajajoče?
Vidiš lahko sam.
Kadar smo zamišljeni nismo prisotni v obdajajočem. Tedaj
za našo pozornost okolica ne obstaja. Kadar razmišljaš, te ‘na tem svetu’ ni.
Si neprisoten, nepozoren in že skoraj mrtev. Saj si v spominu. Z eno nogo v
grobu. Obdajajoči svet ne more več ‘blizu’. Omejen s podatki spomina, ujet v
minulo se znajdeš zaprt v ‘Minotavrov labirint’; in le občutenje zunanjega,
‘tujega’, lepe Ariadne ali prinčevegapoljuba -
le ljubezen ali pa boleči trk z
resničnostjo ‘prebudita’ zamišljenega in obrneta njegovo pozornost navzven v
zdaj obdajajočo prisotnost, drugače pozornost razmišljujpčega nikoli ni
prisotna ‘zdaj’ in zato ne more opaziti živosti in lepote zunanjega sveta.
Lahko torej razumnik, čeprav ne vidi grozečega cegla
niti lepote obdajajočega, temveč sanja le jutrišnje bogastvo, reši ta zblojeni
svet?
Neizmerljiva je razlika je med pozornim, inteligentnim učečim bitjem in
med razumnim, preračunljivim ukazujočim bitjem. Kot med ‘žensko’ in. ‘moškim’. Razum sledi plan do
cilja,. a inteligenca nima cilja. Razum misli, da ‘ve smisel življenja’, a
inteligenca je življenje.
Inteligenca vključuje pozorno opazovanje ‘navzven-in noter’,
sprejemanje ‘navznot’ in spreminjanje ‘sestavljenke’, kateri rečemo ‘znan opis
sveta’ ali ‘moja resnica’, kar pomeni učenje. Zato je inteligentno bitje je
pozorno, nenehno ‘navzven’ obrnjeno bitje.
Učeča oseba srka odgovor na svoje vprašanje oziroma dvom iz obdajajoče
trenutne večnosti, saj inteligenca preteklost loči od sedanjosti. Ve, da je
spomin le eho. Odmev. Mrtev. Zato spomin vidi le kot skladišče starih podatkov.
Zato neobremenjena s lastno in civilizacijsko preteklostjo, prosta pritiskov
spomina in zato občutljiva na prisotno, nenehno odprta in pozorna na obdajajoče
dogajanje in stanje. Zato učeči zaznava in sprejema sporočila ne le iz ‘svetih
virov’ znanja od ‘štemplanih’, kot spoštljiv intelektualec, temveč se uči tudi
iz obdajajočega sveta.
Inteligentna oseba vedno sprejema sporočila iz obdajajočega kot impulz,
kot ‘omen’, ‘namig’, ki v trenutku lahko spremeni celotno ‘staro’ prepoznavanje
sveta in ‘smer’ poti. Nikoli se ne oklepa starega (spomina) in ne brani starih
trdnjav. Primerjava s starim ji sicer daje ‘začasno orientacijo v prostoru’, a
‘stara resnica’ nikoli ni ‘merilo’ novemu, prisotnemu. Inteligenci spomin ni
vodilo v prihodnost, saj ‘spomin’ vedno prepoznava kot omejeno, mrtvo
preteklost; in zato nikoli ne oživlja mrtve preteklosti, vedno zaznava kot
resničnost le 'žive impulze' iz prisotnega življenja.
Inteligenten človek je zavesten dejstva, da vse svoje življenje človek
živi vedno v edinem-večnem trenutku ‘zdaj’, iz katerega njegova duša ne more
pobegniti ne v prihodnost ne v preteklost. In le kadar pije iz prisotnega
keliha zaznava dejansko in spoznava obstoječe. Božje. Le kadar sprejemamo iz
prisotnosti obdajajočega življenja, se učimo. VSE dokler pa ponavljamo, trdimo
stare trditve, smo zaprti v svoj omejen obroč ‘svetih’ trditev; zato ne moremo
prisluhniti in sprejemati novega, nikdar občutiti ‘zunanjega’, prisotnega... In
vse dotlej, dokler govorimo ‘iz glave’, teče energija iz ‘spomina’, iz minulega
v trenutno obdajajoč nas svet, torej spomin (mrtvo) vsiljujemo in oživljamo v
sedanjost. Že-mrtvo vnašamo nazaj v živo naravo.
Intelektualci, razumniki, racionalisti so ujetniki znanega,
znanstvenega sveta. Statističnega sveta. Prav tako kot zavistneži in maščevalci
tudi razumniki capljajo na mestu. Prav kot pohlepnež nalaga dinar na dinar, je
intelektualec zbiralec. Zbira prikladne stare trditve in zakone. Dodaja
prikladne nove potrditve že znanemu, a ne vidi, da njegova zavest živi v
preteklosti. Časti načitanost in zaprt v preživet svet vedno citira stare
‘mojstre’, trdi že znano in vsako ‘novost’ primerja s svojo naučeno
stati(sti)čno predstavo o svetu. Ujet je v večno primerjavo z že znanim, in če NOV podatek ni v soglasju s STARO predstavo, ga zavrže kot
lažnega; torej vedno lahko le dograjuje 'že' staro, že znano
zablodo, toda v sami osnovi spremeniti ne more ničesar. Nikoli torej ne zajame
iz trenutnosti življenja, ki je vedno novo; in ‘novo’ je ‘staro’ vedno
postavljalo na laž. Otrok vedno naredi ‘korak naprej’, toda oče Laj,
intelektualni bog, mu tega ne prizna. Do smrti hoče otroku ukazovati mišljenje
in ga nadzorovati. Držati v svoji ogradi.
Toda, ako bi vsi otroci le ‘ubogali’ in sledili očeta in bi nihče ne
skočil čez plot staršev, bi v obstoječi naravi še vedno lovili s kamnitimi
sekirami. Otrok je vedno pametnejši od učiteljskega zbora. A učiteljski zbor?
Ga z ocenami prisili v slepo ponavljanje 'svetih resnic', ubije v otroku
raziskovalno radovednost in s tem kastrira v intelektualno ovco.
Intelektualcu zato beseda (v zadnjem času številka postaja svetejša od
besede) postane sveta, znanje bog. Spoštovanje resnic preteklosti in uboganje
razuma (logike jutrišnje sreče) je njegov način delovanja. Podatki iz
preteklosti o preteklosti zakoličijo razumarju svet v preteklost in v njem
vzbujajo lažno gotovost obvladovanja sedanjosti in prihodnosti. Zibljejo ga v
lažno vzdušje varnosti.
Intelektualci trdijo in utrjujejo prej-živeto v trenutno in hočejo celo
ukazovati trenutnemu in prihajajočemu?odhajajočemu življenju. In so vedno bolj
razočarani in jezni, ker dogajanje ne sledi njihovim izračunom. A bogu ne moreš
ukazovati, lahko 'ga-jo' le hvaležno sprejemaš in poskušaš razumeti namige –
omne, ki se ti kažejo na poti. Vse dokler pa ukazuješ prihodnosti, tvoja energija
teče iz spomina navzven v prisotno in okolje ‘kroti v minulo’, in dokler trdiš
resnico, si zaprt v obroč spomina; zato ne moreš prisluhniti prisotnemu,
zunanjemu, zazo ne moreš občutiti obdajajočega in sprejemati namige v vsakem
trenutku novega, spreminjajočega se sveta.
Intelektualci so prenehali biti pristni, radovedni otroci - pozorni
opazovalci in samostojni raziskovalci. Postali so bili spoštljivci, pogojeni v
iskanje koristi, zato so pozabili na skrivnostno. Skrivnostnost jih zato plaši.
Ne upajo si v ‘neznano’ stopiti sami. Nimajo več ‘jajc’ za skok v 'neznano',
zato po volovsko vedno iščejo varno pot in nasvet ‘modrosti, ki ve pot’, pa naj
bo to ‘sveta’ oseba ali ‘sveta’ knjiga. Prenehali so opazovati sami, zato
potrebujejo 'učitelja'. Učijo se le od 'spoštovanih' in nič od 'neumnih', zato
modrosti berača ne slišijo. Živijo zasidrani v preteklosti. Poglej le pravnike.
Citirajo svojo ‘biblijo’ oziroma ‘sveti zakonik’. Sodijo na demokratičnih
sodiščih v korist uzakonjenih očitnih krivic, razsojajo v korist z zakonom
vsiljenih privilegijev. Ne sprašujejo se o ‘pravičnosti’. Tehtnica jim je
'umerjena' v krivično tehtanje. Po tiranskih zakonih le ubogljivo sodijo in
ukazujejo kazen vsem ‘Njim’ nepokornim. Neposlušnim otrokom, katerim duhovna
svoboda ne pusti ubogati krivične, jemljejo fizično svobodo.
Intelektualci niso inteligentni in niso resni, kajti
intelektualec spomin jemlje resno, a obstoječega ne opazi in zato ne upošteva.
Intelektualec ve vse o roži, a mu ‘crkne’, ker ne opazi, kdaj je žejna.. Živeč
v mrtvem svetu vedno prepoznava le sebe in pazi le nase, a napačno misli, da
vidi vse, saj se mu o ‘nepoznanem’, o okoljnem niti ne sanja. S prepoznanjem
le-sebe kot popolnost in trditvijo: ‘Sem edina resnica’, prične zatirati vsak
dvom vase in v kali onemogoči vsako nadaljnje spoznavanje.
Kajti novo spoznanje, vsako, vedno ruši znano, ruši
spomin, ruši tradicijo in spreminja človekov odnos do sveta, do sebe in do
Vsega. Vsaka ukoreninjena ‘sveta resnica’, vsak napuh spomina pa vedno povzroča
krivico; in krivica plodi bolečino, bolečino, ki je mati strahu oziroma spomina
na bolečino, pa tudi mati novih spoznanj, saj bolečina, kot je bil odkril že
filozof Niče, uči o zlem, a s tem, posredno, vodi k nasprotju, v dobroto.
Bolečina je edina vodnica slepim na poti skozi trnje v vzdušje obzirnosti,
vodnica gluhim v sozvočje harmonije, v demokracijo. Kajti ko enkrat spoznaš
njen izvir in enkrat občutiš in sočutiš vse svoje-in-tuje bolečine, pričneš
zaznavati vse krivičnosti, vse
vzvišenosti in ponižnosti v dejanjih okoljnih ljudi; in nenadoma lahko
skozi merilo krivičnosti, skozi zrcalo napuha, sovraštva in pohlepa, vidiš vse
zablode človeštva, vse predsodke, vsa lažna merila; in ne moreš njihovih
omejitev sam nič več zagovarjati, z njimi meriti in podpirati omejenost. Ko si
zavesten, kako krivica boli nedolžnega otroka in kako nezaupanje ponižuje
otroka, kako pritisk otroka ubija v neustvarjalno topost, ali lahko še kar
naprej egoistično pritiskaš in boliš druge? Ko veš, kako prezir ponižuje, ne
moreš biti več ohol in brezobziren do soljudi. Enakovrednih ne moreš več
poniževati in zatirati.
In ko egoizem, narcizem in samovšečnost umrejo, in se
supermenov ego2 zmanjša na Ego=1, se lahko rodita skromnost in
svoboda. In inteligenca.
A vrnimo se k inteligenci, intelektualizmu in dodanašnji vzgoji.
Če razmišlja z lastno (nepogojeno, nepristransko, nekoristolovsko)
glavo, je inteligenten otrok kaznovan in ožigosan kot ‘neprilagodljiv’ in
‘poreden’, a najboljša papiga se, v papagajskem, avtoritativnem izobraževalnem
sistemu, najdalj in najvišje priplazi, ali ne? Dobre ocene imajo tisti
prilagodljivi učenci, ki znajo najbolje citirati samovšečne avtoritete, ali ne?
In diplome dobi učenec le takrat, ko so bogovi prepričani, da je njegova inteligenca
‘nič’ oziroma da je bil učenec vse njihove zlate besede sprejel za verodostojne
(svete) in jih zna ponoviti kot neispodbitno ‘resnico’? Ko je pripravljen
‘resnico’ braniti s svojo krvjo, tedaj ga ‘gospoda’ posvetijo v svoj elitni
krog in mu dajo diplomo in pečatni prstan. In z dr. mr. fr. grrr., s članstvom
se prične ‘članarina’, odgovornost do sočlanov - zavezanost cehu. Pripadništvo
eliti. Dolžnost služenja.
Ujeti v avtoritativno/pohlevno vzdušje spoštljivosti,
v vzdušje omejenega pripadništva in v strah podrejenosti, se nesamostojni, v
citiranje vzgojeni diplomiranci, večinoma odpovedo svoji lastni presoji in
prepustijo odločitve o svojih dejanjih ‘avatarju, da jih vodi v svetlobo’.
Postanejo intelektualci - verniki
‘modrih’, vedno spoštujoč spoštovane in vedno naslanjajoč se na že kakega
razodkritelja-in-rešitelja sveta; in zato vedno tudi zahtevajoč ‘svet nasvet’.
Avtoriteto. Besedo voditelja, roko zdravitelja ali aspirin.
Vidiva torej lahko, kako se v trenutku
rojstva avtoritete rodi tudi intelektualizem - ‘sveta resnica’, ‘Moraš!’ -
morala, discipliniranje, nasilni red, pa tudi strah pred napako oziroma
kaznijo. Morala?greh postane mora otroku. Pričneta se zavist in užitek
grešenja, a tudi zloraba ‘greha’, izkoriščanje vernikov in zatiranje ‘grešnih
nevernikov’.
Strah pred avtoriteto človeka ali
zakona?dogme proži posledično ponižno uboganje iz strahu in trpljenje ujetosti.
Toda z rojstvom strahu in z zlomom v ubogljiv UNDERstanding je svobode
učenja in vsake samostojnosti, vsake takoimenovane ‘svobodne volje’ konec.
Intelegence ni več. Kritičnega opazovanja in radovednosti ni več, zakaj začne
se spoštljivost, slepo sledenje ‘svetim’ besedam in varnim ‘svetilnikom’.
Avtoritetam.
Avtoritete, duhovne in posvetne, so
utrjevalci že-znanega in zato blokatorji in zatiralci spoznavanja misterija
življenja, a tisočletja že živi, čeprav od Mojzesa naprej počasi umira,
navpični, tiranski, avtoritativni moški red. Lovsko-živinoreska logika.
Predatorski red. Ljudem je bil nekoč s palico in z mečem vsiljen in nekoč so se
mu bili podredili, ga sprejeli za ‘normalnega’, zato padec odnosa
gospodar/suženj in smrt ukaza vsem ‘nadzornikom sveta in vsem spoštljivcem, ki
se ukazu uklanjajo in redu klanjajo, pomeni padec v strašljiv kaos, saj jim
pomeni konec varnega, utečenega, tradicionalnega življenja, ki ga dirigira ukaz
avtoritete. Očeta. Države.
Vedno znova se sprašujem, ali gospodje ‘Le
mi smo pravi!’, ‘Le mi vidimo!’, ‘Le mi smo najboljši!’ vidijo, kako s svojo
vzvišeno distanco in kaznovalno/nagrajevalno politiko lastne otroke zapirajo v
egoizem in ‘elitizem’, v dvoličnost dandanašnje ‘normalne’ shizofrene družbe? V
neusmiljenje do ‘sotekmovalcev’ in v sovraštvo do ‘ogožajočega’ obdajajočega
sveta? Kako s svojo ‘sveto besedo’ v otroke vzgajajo lastne zablode, lasten
strah, statičnost, ugajaštvo, nesamostojnost in nezaupanje do obdajajočega
sveta?
Kajti ‘prestrašeno nezaupanje’ lahko
poimenujeva vzdušje odraslega krščansko-darvinističnega sveta, v katerega se
vraščajo naši otroci; in to vzdušje bojazni v otroku potem išče ne-koga,
varnost grupe in odrešenika oziroma voditelja, ki ve ‘rešitev’. In vedno se
najde kak: ‘Jaz Vem!’ in nebogljenim
ovčicam obljubi zaščito pred volkovi. Vsi parlamenti in cerkve in univerze so
polni ‘zaščitnikov ljudstva’. Borba za nadzor nad resnico in za stolčke (ovčke)
v piramidi moči je dogajanje našega sveta. Prav zato je dvom v vse trditelje
‘svetih resnic’, dvom v avtoriteto prvi korak v
svobodno zaznavanje otroka.
In ko avtoriteta iz šole izgine?
In otrok in učitelj in starši postanemo prijatelji?
Ko se pričnemo pogovarjati in učiti iz vprašanj; in prenehamo trditi
resnico, da je Zemlja ravna in prekleta?
Neumne zaključke.trditve odklene le en ključ: inteligentno, modro ‘otroško’
vprašanje.
Človek je bil nekoč v davni zgodovini, na žalost, preklel
okolje in se proglasil za nadnaravno bitje, a obdajajočo naravo je bil
proglasil za nečisto, sovražno stvar. Želi si iz 'kužnega' dreka v sanjski,
varen, sterilen raj. In iz fičkota v mercedeza. Zato je bil slovenski kmet - poljedelec preklel
zemljo, pustil ralo in odšel v mesto, v tovarno. Motorno olje mu je bilo
izgledalo čistejše od prsti in mesečna plača varnejša od nepredvidljive, muhave
žetve. A nezadovoljen strežnik stroju je poslal otroke v šolo, da jim ne bo, kot njemu, treba
delati z rokami in študirani otroci delavcev so se bili povzdignili v čistunske
intelektualce. Kravatarje. Ko se usedejo na tla, si pod rit podložijo
cunjo, da se njihova ‘svetost’ ne dotakne umazane zemlje. Prekleli so bili
intelektualci zemljo in svoje prastarše, kajti beseda ‘kmet’ je v mestu postala
žaljivka. Zemlja jim je, 'učenim', postala gnoj, ki prinaša dobiček. Stvar, ki
se kupuje-in-prodaja. Mrtva ekonomija. Denar. In kravatarji si, če pozorno
pogledaš, danes že počasi natikajo metuljčke. Radi bi bili buržuji. In
metulčkarji bi bili radi vladarji.
Opaziva lahko, kako si človeška
zavest očitno neprestano o sebi misli, da, dvigajoč se po lestvi družbene pomembnosti, postaja božanska, toda še
kadarkoli se je bil kdorkoli dvignil nad mater zemljo in pričel okolico
dojemati le kot mrtvo stvar, le kot 'blago', kot koristno/nekoristno robo,
vedno je, skozi pisano zgodovino gledano, ta zabloda spremenila rodovitno polje
v poligon, kjer so se močni vojak, zviti trgovec in pametni intelektualec med
seboj pretepali za tron, položaj vladarja, lastnika zemlje in sužnjev, za
upravitelja zakladnice in vladarja mrtvih duš. Za biti vsemogočni bog na
zemlji, ali ne?
In 'višje' v
družbeni hierarhije je povzpetnik, bolj sliši zven denarja in ga nosi lovska
logika, a vse manj sliši kmečko logiko: Kar seješ, to žanješ!
Bogovi
zemeljski so slepi in gluhi, oholi Narcisi. Zaljubljeni v denar, vase in v
svoje igračke. In s svojimi 'projekti' so zaslepili tudi ljudstvo. Zato le ob 'velikih' nenazorovanih
'premikih narave' ali 'epidemijah', prej gluh, v le-svojo korist zabuljen
Narcis, zasliši nenadoma tudi 'kričanje duše' matere Zemlje. Kričanje Etike po
pravičnosti na zemlji. V vedno bolj egoističnem in moralističnem, med seboj
skreganem ekskluzivističnem svetu edino še naravne katastrofe s svojo 'surovo
silo' egoiste 'mehčajo' v obzirnost in ponižnost pred Bogom in v skupno
sodelovanje, v zdravo Harmonijo. Kajti če ne gre zlepa, pa skozi bolečino do
zdravja, ali ne? Kajti spoznanje človekove dejanske nemoči, spoznanje da ne
obvlada in da si narave ne ore podrediti, spoznanje, da ni volk temveč
prestrašena ovca, pa čeprav neprestano mora igrati volčjo vlogo, v zavest
povzpetnega človeka vcepi 'strah ovce'. Strah pred lastno 'nemočjo' sili ljudi
v varnost grupe, v socializacijo. Skozi ta strah 'mati narava' v človekovo
rakavo zavest 'cepi' seme ne-napuha in ne-požrešnosti, seme skromnosti oziroma
obzirnosti, seme soupoštevanja, ki je osnovni pogoj za možnost harmonične obzirne
družbe. In raj na zemlji. Za neprevzetno in neponižno, svobodno, pozorno in
obzirno sobivanje.
Bolj ko je človek gluh in brezsrčen, vse večje postajajo katastrofe.
Vode poplavljajo vse bolj divje, vetrovi so vse bolj orkanski in sonce nas vse
bolj žge in sili v senco. Bežimo preplašeno pred njim, a še vedno nočemo
spoznati prilike življenja in prilike smrti. Saj smo ja geniji. Pogruntali smo
'zaščitni faktor', klobuk in umetno sonce.
Zato ostajamo zaplankani lokalci.
Moralistični exkluzivisti. Volk sosedu.
Zato brezsrčni
lokalni ‘moraš, ali te ne maram’ otroku
jemljejo svobodo in zato otrok iz ‘moraš’, iz vseh vsiljenih pogojenj zbeži v
kompenzacijo, v prostovoljno zablodo, kamorkoli, a proč od vseh vsiljevanih
identifikacij. Izbere si sam nekaj, karkoli
za sveto in le-temu posveti ‘srce’; in ta samoizbrana identifikacija, pa čeprav
še tako nepomembna in ‘lokalna’ kot je npr. nogometni klub ali cerkev ali
lastna denarnica ali lasten pes ali lastna hiša ali ‘sveta knjiga’, ga napolni
s prostovoljstvom, ki mu daje energijo neujetosti in izničuje njegov ‘običajen’
občutek suženjstva in nemoči. Postane srčen navijač in zaščitnik ‘zastave’ ali
križa ali polmeseca ali certifikata. Zastavonoša ‘klubske pripadnosti’.
Prostovoljni junak. In večja je ujetost v vsiljeno identifikacijo, močnejši
ventil postane ‘prostovoljno’ navijaštvo, ali ne? In jeza na ‘sovražno’
zastavo? In ko to jezo izkoristi politik? Se pojavi Hitler? Ali general Loyola
– božji morilec? Ali Bin Laden – božji maščevalec? Ali Bush – kavboj, ki bi v
‘skrbi’ za svoj ranč pobil vse buffale in vse indijance?