Kaj je anarhija?
Poglejva za trenutek človekovo telo.
Vsaka celica zdravega telesa nesebično sodeluje z okoljem, z prav vsako
celico telesa. Neverjetno, kakšna božanska harmonija, ali ne? Pretok energije
se nikjer ne zaustavlja. Nobena celica ni bolj pomembna in ničesar, kar
neobhodno ne potrebuje, ne zadržuje egoistično zase.
A pojavi se, v tem sozvočju, le ena sama narcisoidna celica, en
‘požeruh’, en egoistični povzpetnik, in rak izmaliči in razje celo človekovo
telo. Ena sama celica s povzpetniško posestniško logiko raka, le en objestni
zmagovalec, ena povzpetna ‘pijavka’ telesu že pomeni pogreb.
Šokantno, ali ne?
Vsako samovoljno prilaščanje in prekomerno zadrževanje
energije je vedno seme bolezni in hkrati tudi seme upora zdravega telesa proti
anarhističnosti raka.
Ob tej definiciji zdravega/bolanega telesa ne moreva zanikati, da je
požrešnost 'prvi anarhist' v sozvočju življenja? Da je egoizem začetek
‘slepote’ in odtujenosti, seme bolezni in seme smrti celega organizma?
In zdaj si oglejva telo bolnika, ki se imenuje slovenska družba.
Človeška družba.
Ali ni družbeno telo sestavljeno iz gneče med seboj vse bolj žročih se,
egoističnih celic, saj vsakdo ‘pridno’ pohlepno zbira le zase? Čimveč. Denarja
in moči. © ali ®.
Ali ‘družba’, če nepristransko pogledamo, torej nismo vse gostejša
množica vse bolj povzpetnih zavistnih sosedov, ki bi sosedu radi postali ‘šef’
in mu spili kri? In ćeprav kraja svobodne volje oziroma izkoriščanje ali
‘izničenje’ sobitja pomeni smrtni greh in navkljub vsem revolucijam v
zgodovini, sše vedno vetu dirigirajo zajedalske pijavke, ki so bile nekoč svet
razdelile in razcepile na gospodarje/sužnje, delodajalce/delojemalce -
vampirje/krvodajalce. Hranijo se, krvosesi, z energijo izkoriščanih, v
manjvredno kasto zatrtih so-ljudi. So tatovi so-človekove energije, saj kraja
energije pomeni kraja so-človekovega časa in poti in omejevanje življenjskega
prostora sočloveku. Toda vsak povzpetnik, ki si prevzetno podredi in izkoristi
sosedno ‘celico’ ter jo fizično in/ali psihološko brezčutno grize in boli, je
objestna pijavka, ki sesa dušo sočloveka, saj podcenjenemu krade pot in čas.
Fizična bolečina, kot tudi tesnobna ujetost v neprestano samozatajevanje, sili
izkoriščane in podrejane v odpor in v reakcijo na krajo energije, v revolt
proti zatiralcu in izkoriščevalcu. V revolucijo proti avtoriteti, ki krade, si
lasti ukaz, sodbo in kaznovanje.
Nenehno se dogaja upor zdravega telesa proti bolezni
–egoizmu in exkluzivizmu. Upor ljudstva proti tiranu. Upor nedolžnega otroka
proti kalupu mačističnega očeta. Vsakomur
vidno dejstvo je, kako obupno si vsi običajni ljudje želijo zdravo telo in
konec vojne, konec trpljenja. Vsi govore le o tem in o nebesih, toda delnice
farmacije in vojne industrije istočasno skačejo v nebo. Ljudje torej govorijo
'mir' in 'zdravje', a vlagajo v vojno in bolezen. Torej v konec vojne in v
zdravje v resnici sploh ne verjamejo. Kristjani govorijo o tisočletju miru, a
Jezusovega 'zdravega telesa in svetega duha' ne jemljejo resno. ‘Vojne so
vedno bile, so in bodo’, je njihovo življensko stališče, stališče vseh
sprijaznjenih stoikov darvinistične družbe, ki svet krutosti s tem betonirajo v
‘vedno’... In otroka za otrokom utirjajo v novo križanje in novo
'križarstvo'... Najprej mu križajo dušo na gospod-zgoraj/spodaj-suženj in
desno-naše/sovražno-levo, in če svoboda v njem še vedno tli, izničijo še uporno
otrokovo telo...
Sedaj si poglejva širino ljudi.
Kako daleč sega pozornost posameznikov?
Egoist
živi le zase, zbira le zase in čuva svoj, čim večji zaklad zase.
Vse 'zunanje' mu pomeni 'lovišče' in važen mu je le 'plen'. Soljudi vidi kot
'rajo', a 'znance' le kot 'uporabno sredstvo' ali kot 'prepreko' do cilja.
Humanist vidi vse ljudi kot sebi
enakovredne. Zato zavrača egocentričnost posameznikov (egoizem) kot tudi
vasezaprto omejenost religioznih - državnih - klubskih, družinskih 'notranjih
zavez' (ekskluzivizem), toda, ker je še vedno usmerjen antropocentrično, še
vedno poveličuje človeško nad naravno in zato humanist naravo še vedno vidi kot
svojega sužnja – žival le kot 'zrezek'.
Ekolog vidi tako rakavost egoizma
posameznika kot rakavost samo-poveličanega egocentrizma 'notranje zaveze'
omejenih grup (skupinske hipnoze), kot tudi rakavo objestnost antropocentrizma
nasploh, saj 'sveti humanizem' ponižuje sonaravo in s tem posredno uničuje tudi
sebe - človeštvo. Ekolog sočloveka, kot tudi nečloveško sonaravo sodoživlja kot
božje delo. Harmonično sozvočje. Raj v bogu. Zato je ekologu VSE obdajajoče
živo in bambi ima dušo, za razliko od racionalističnega ekonoma, kateremu VSE
pomeni le hrana oziroma denar.
Oko neopredeljenega zgodovinarja vidi
človeštvo in človekovo zavest potovati iz egocentričnosti faraona, iz 'pasjega'
egoizma, kjer vsak skrbi le za svoj
lasten želodec, a vsi preostali so le sredstvo za zadovoljevanje sitosti, preko
humanizma - ‘Vsi ljudje se imamo radi’
(vsi ljudje smo sicer med seboj enakovredna bitja, a ne-človeška narava je še
vedno 'plen' in svojina človeka?) proti ekološkemu
ozaveščenju, kjer duša človeka
'komunicira' in živi v sožitju in v harmoniji z vsemi dušami sveta, ne le
človeškimi. Ko zemlja ni več prekleta in zato 'mrtva', temveč
postane živa in lepa 'mati'. Nezavedno
torej iz nerazumevanja, egoizma, sovraštva, ki človeka zapira v kletko 'svojega
sveta', potujemo proti spravi, rokovanju, razumevanju, prijateljstvu,
odprtosti. Proti ponovnemu sožitju in 'zdravemu' sobivanju v so-naravi, sredi
katere živimo in katere del smo. Iz odnosa tiran/sužnj se preko poskusov
'demokracije' počasi rojeva svobodno človečno bitje, ki ni gospodar nikomur in
suženj nikomur. Iz gospodarja se, skozi zgodovino, mačistični lovec-pastir
spreminja v poljedelca-ekologa. Predator v rastlinojedca.
TODA, ali je
človeštvo dandanes že zrelo za prehod iz
ekonomije v ekologijo?
Je tega zmožna Slovenija?
Kajti...
tja smo vsi namenjeni. Tako posameznik kot
človeštvo, zgodovinsko gledano, neizpodbitno beži iz bolnega, rakavega,
'mrtvaškega', avtoritativnega ∞/0 vzdušja (faraon/suženj) v zdravje (Ego
= 1). Iz egoistične matematike v božjo logiko (1 = ∞). Iz tiranije v
harmonijo. Iz rakavega, egoističnega, izkoriščevalskega vzdušja v vzdušje
prijateljskega sožitja. Iz brezupa žalosti v vzdušje veselja in zaupanja. O tem
pričajo vsi upori proti oholim vzvišencem. Sanje o padcu vampirskega faraona in
o zdravem telesu ter harmonični družbi
sanjajo mistiki od 'vedno', zato nuje po svobodi
in nedavljenosti (davek davi?) niso bili mogli zatreti vsi 'nadzorniki'
zgodovine, pa čeprav so vse neukročene otroke, neukaluplene v
'očetov svet', sproti izničevali 'v imenu'
tedaj veljavne 'svete resnice' ali v imenu ljubezni. Toda pohoda svobode in rojstva ljubezni ne
more zatreti noben tiran. Noben zakon. Nobena palica. Niti meč. Niti križ. Niti
polmesec. Niti denar. Rak sicer lahko ubije eno telo, a izničiti ne more
življenja. Svobode. Ljubezni. Ničesar. Svoboda je življenska sila, ki uide iz
vsake ječe in ljubezen zaživi tudi na kamnu.
Zato, zgodovinsko gledano, je lahko vsakomur jasno, da je bil kradljivi kralj moral pasti s
konja /atene - francoska
revolucija/, kajti noben teror, noben tiran, noben ‘rak’ ne more trajati
(zajedati) večno. V trenutku, ko je bil postal ‘pijavka’ ljudstvu, je
'gospodar' pričel svojo rakavo pot proti smrti. Ugriznil je bil namreč v svoje
lastno telo. V zaupano mu ljudstvo. V ‘jabolko’, ki ga je bil dobil v nego od
boga. In harmonija telesa je prav zato postala
osnovno vodilo vseh demokratičnih sprememb in prost(ovoljni) pretok v
'svobodni deželi' pogoj.
Glavna bitka se dandanes, kot
že tisočletja, bije med ‘zobmi’
in ‘srcem’ in 'jetri'. Med kartezijansko
brezsrčno ekonomijo (ki v obstoječem vidi le ‘dobićku koristno’ in
so-človeka dojema kot sužnja - gnoj), med piramidnimi avtoritativnimi sistemi
(cerkev, država, mafija, masoni) in vse večjo ekološko
ozaveščenostjo na planetu Zemlja.
Med predatorsko ‘lovsko’, izkoriščevalsko 'pastirsko' in med miroljubno ‘poljedelsko logiko’. A tudi med ‘pametnim - razumnim’ in ‘neumnim -
pozornim’ kmetom. Poet bi lahko rekel, ‘med
intelektualci, ki slike kupujejo’,
in med ‘inteligentnimi, ki slike rišejo’.
Poglejva le primer…
Živo bitje je teolog ponižal v 'šnicelj –
žrtveni dar'. In ekonomist brezčutno ponižal v številke. Krava ‘pametnemu’ kmetu pomeni le še dobiček na tržišču. V
‘teža mesa’ in ‘število litrov mleka’ na trgu. In nič ‘lepše’ dobičkolovec
ne vidi ‘hlapca’ in ‘kupca’. A ‘neumnemu’ ekologu, ki
ne gleda dobička, temveč lepoto in umiranje planeta, je krava Liska živo
bitje, ki je lahko srečna, ki lahko trpi in ki se brani umreti. Usmiljenje mu
ne pusti ubiti, zato seje semena narave in pobira sadove narave. Zaradi vseh
teh dejstev me razjeda pomembno vprašanje: Ali
vzgoja v vikanje/tikanje ni vzgoja v zaničevanje/poveličevanje, torej
vzgoja v čaščenje/sovraštvo in v pastirski sistem??? Ali ponovna vzgoja v ’gospode/hlapce, ki
je bila titovo ‘tovarištvo’, tikanje in ‘samoupravljanje’ prepovedala z zakonom, ne zanika
demokratičnega dogovarjanja, soodločenja in
sodelovanja?Ali kročenje otrok 'po lastni podobi' ni izvirni greh
vseh bolezni in seme ‘smrti - stagnacije' vsakega živega organizma?
Tiranija pomeni
(ukazovanje, strahovanje, kaznovanje) in zatiranje ustvarjalnosti v podrejenih ter izkoriščanje
časa in kraja poti sočloveka. Vsaka
nadvlada, tako diktat enega nad mnogimi, kot tudi pritisk množice nad
posameznikom, je torej, če pogledamo ‘veliko platno’, v svoji osnovi anarhično
delovanje, saj ruši harmonijo celote. Tiranija
je rak družbe in rak vedno ruši zdravje, harmonično celoto. Vsaka 'koncesija' – uzakonjen, zapovedan privilegij je zato
protiustaven (in neživljenski) v vseh državah z demokratično ustavo, saj
je vsako nasilno prisvajanje tuje energije, vsaka 'kraja ljudstva',
vsako 'samoumevno krvo-jemalstvo' v nasprotju z logiko zdravja.
A v dnevnem tisku?
So kot anarhisti še danes označeni uporniki proti
izkoriščanju, protestniki proti uboganju tiranske oblasti.
A kdo jih,
zagovornike netlačenosti in
neizkoriščanja, imenuje za anarhiste? Anarhistična oblast?
Svoboden človek ima možnost nepogojene izbire samo-svoje poti, možnost
živeti v času, katerega mu ne zapolnjuje tuj 'moraš!', in se gibati v prostem
prostoru. Da torej lahko gre in je neomejen v gibanju. Edino krmilo in nesporna
omejitev je svobodnemu človeku nepristransko srce, so-upoštevanje vsega
obdajajočega... ETIKA. In edina pravica, ki jo svobodnjak ima, je pravica, da
se upre krivičnemu ukazu. Vsakemu exkluzivizmu.
Toda 'vampirji' so si vzeli oblast, zapisali pristransko in
egocentrično rakavo MORALO kot 'sveti zakon' demokracije in si ekskluzivistično
prisvajajo pravico, da usmerjajo in določajo 'manjvrednim’ otrokom suženjsko
pot in kradejo tlačenim 'tlačanom' tlako: njihov čas-davek in davek-otroke in
jih omejujejo v gibanju in raziskovanju prostora. Šole vse bolj ukalupljajo v
liberalno moralo, a etika je današnjemu ‘normalnemu’ odraslemu le sanjska
pravljica, zato otroci dandanes kriče od bolečine, bolezni, agresije… od upora
proti kastni družbi... proti manjvrednosti… proti raku… odrasli pa le govorijo
(sanjajo) o miru in brezčasju, a vsi plezajo na mesta tiranov, ki se vedno
pripravljajo na ‘hudo’ vojno, si delajo zaloge in si zmišljujejo ‘boljša’
orožja. Vzvišeno peščica brezsrčnih
posedujejo VSE in vsej človeški družbi, vsem otrokom sveta ‘tam doli na planetu
zemlja’, dirigira vzdušje in pije ‘nebeški nektar’, hraneč se z ukradeno energijo
soljudi in nekaznovano kaznujoč vsako neposlušnost ‘krvodajalcev’. Hranijo se,
‘gospoda’, s strahom prestrašenih? Kajti le strah plača ‘varnost’, mar ne?
Objestni ‘gospodje’ z močjo in zakoni kradejo energijo ‘ljudstvu’ in jo
zadržujejo le zase, zato prestrašeno rajo držijo v suženjski ali verniški
nesamostojnosti.
Pretoka energije zato ni.
Otrokom grozi na milijone © - copyrightov: ‘Če mi ne plačaš, ti ne
povem skrivnosti'.
Na miljone ®-jev jim govori 'To je moje! Plačaj parkirnino ali
streljam!’ Informacija (razen v spovednici) ne teče brez denarja, zato danes
večina panično išče denar za ‘nabavo’ koristnih podatkov (za šolstvo? za
‘certifikat’? blagoslov ‘čoveških bogov’?) za povzpetje.
Toda razmisli.
Spoznanja (znanje) so darila vsemu človeštvu, ne le ‘dobiček’ enemu.
Lažni ‘guruji’, avtoritete pa jih prodajajo le bogatim. Le za zlato. Če
nimaš denarja, ostaneš ‘butelj’. Zato prostega pretoka ‘skrivnosti’ ni in zato
je dandanes povsod naokoli vse-polno ‘gladiatorjev’, brezčutno plezajočih čez
izčrpana trupla tja na kak vrh, kjer je BOG-Ass-TV-%. Tja gor, kjer je sedež
‘skrivnosti’ in ‘štempelj’ moči. Od tam potem z ’nebeškega’ prestola, skriti za
‘od boga dano dolžnost’, igrajo ‘nebeške ključarje’: ‘Če ne ubogaš moj ®©,
ti zaprem vsa vrata in ti ukradem ključ prihodnosti… Jaz posedujem ta svet in
sem meter tega sveta. In moja je pravica ukaza in kazni. Če ubogljivo ponoviš
moje besede, te povišam. Ko se mi upreš, te izničim!’
Zato se sedaj, v ogledalu definicije zdravja/bolezni, lahko modro
vprašava: Ali je zavistna in vse bolj objestna rakava celica, kar vse bolj
egoističen Slovenec očitno danes postaja, res dober človek? Zdrava celica? In
vrli parlamentarci? Voljeni oziroma ljubljeni ponos in ‘vzor’ Slovenije? Ali
niso vsi poslanci, ki so bili volili sebi kraljeve privilegije in celo imuniteto
ter si uzakonjajo ©®, s tem, ko so
volilcem namenili le ‘lepe obljube’ in (v dejanjih) drobtinice, pokazali svoj
pravi obraz in odkrili simptom svoje bolezni - ‘rakavost’? Ali rakavi bolniki,
sedeči v priviligiranih ložah, lahko Slovence vodijo v ‘zdravje’? Ali ne hodijo
raki vedno le nazaj?
Ali smo torej Slovenci sploh še dobri ljudje, pa čeprav o sebi tako
mislimo??? Ali smo še 'zdravo ljudstvo', ko ljudje ne volijo več dobrih, temveč
vse bolj volijo manjše zlo pred večjim zlom?
Najbrž ni potrebna diploma iz medicine, da lahko ugotoviva - Slovenija,
kot cel povzpetni ‘svobodni’ darvinistični predatorski svet, vse bolj zboleva
za rakom, kot tudi ni težko opaziti, kako v Slovenijo z zahoda veje vse večji
hlad socialne bede, nezaupanja in prestrašenosti. Neodpornosti. AIDS. Slovenska
‘domovina’ je bolj in bolj bolana in delnice Leka in Krke zato najbolj
naraščajo v ‘nebo’?
Kar malo sadiš, žanješ obilo! – modrost poljedelca izginja iz slovenske zavesti (drugače bi prav
gotovo ne sadili zla – laži, prevar in sovraštva, ali pač?), saj so bili
‘modri’ s certifikati slovenskemu narodu zasukali glavo iz kmečko-delavske
logike v ameriško ‘borzno’ logiko čaščenja dobička in brezobzirnega
izkoriščanja. V Slovenijo torej vztopa brezsrčje predatorskega imperjalizma in
‘kmečke domove’ Slovenije vse bolj in bolj ogroža pohlep soseda. In še bolj
‘lasten’ pohlep. Karmično kolo in ‘naravno kolo’ je izgubilo ‘smisel’, kajti
preglasilo ga je ‘kolo sreče’. Poljedelska logika, naravna delavnost in
slovenstvo zato zamirata in vse večja zavist, tekma za biti ‘the best’ na vasi,
uničuje slovensko vas in Slovenijo.
Shakespearova ‘royal english’ s svojo diktatorsko lovsko logiko -fight or flight- prevladuje nad Trubarjevo ‘slovensko
kmečko dvojino’; in Slovenci se lahko pripravljamo le na pogreb in solze, ne pa
na svatbo in srečo, vse dokler nam pot do zdravja - ‘recepte’ oziroma zakone -
predpisujejo povzpetni Narcisi, lovci na moč in bogastvo, ki vse bolj objestno
podkupljivi, oholi ‘betonirajo v zakon’ lastno korist in novodobni imperializem
v ‘veljavo’ z EU zakoni... Sebi volijo ‘gospodje delodajalci’ in ‘pogajalci’
privilegije in imuniteto (nekaznovanje za kaznjiva dejanja), a delojemalce s
pomočjo biričev nadzorujejo in držijo na ‘distanci’ ter na življenjskem minimumu;
in jih med seboj, naivne volilce, le prepirajo. In bolj ko so davkoplačevalci
med seboj sprti, težje ljudstvo ‘stopi skupaj’, ali ne? in več ‘hudičevih
advokatov’, pristranskih lobistov lahko ‘divja’ po parlamentu. In ‘divide et
impere’ se nadaljuje….
Še najbolj grozljivo pri vsem tem je, kar tudi kaže na stopnjo
zblojenosti celotne družbe, da vsak egoist, vsak lakomnež, živeč v ‘olimpijski’
liberalni skupnosti, v kateri je logika brezobzirnega povzpetnika uzakonjena in
prevara (so-človeka) celo občudovana, o sebi seveda (celo) misli, da je
normalen človek. In da je dober človek. Človečen človek. Za to, da je ‘dober’,
bi se stepel in dokazal svojo dobroto s pestmi. Saj je bil ja ‘pridno’ zmagal
in si priboril ‘stolček’ in ‘zaslužil’ bogastvo. Saj ‘pridno’ nosi v cerkev.
Saj ‘pridno’, kot vsi sosedje, krade le naskrivaj in le zase. Saj ‘pridno’
uboga vampirsko oblast.
In če nepokvarjen otrok vso to blago-rečeno ‘ne-normalnost’ opazi in se
upre 'biti nor kot odrasli'?
Kaj se zgodi, ko kdorkoli od 'ovc' opazi bolanost družbenega telesa in
zato zajedalski medsebojni odnos, ki ga liberalni imperjalizem zakonsko
zapoveduje, kot 'normalnost' enostavno zavrne? Ko ‘norček’ spozna prevarantstvo
‘poštenih rablov’ in sprevidi, da mavrice ni moč niti posedovati niti prodati,
in se mu mu od bolečine ob sprevidenju norosti družbe zblodi? Ko otrok noče
postati rakava celica in odkloni vampirstvo/krvodajalstvo ter od šoka zakriči,
zatuli ‘Dovolj morale! Hočem etiko!’???
Ko mu je 'dost' uboganja norosti; in se odloči zbežati od bolanih,
zblojenih staršev proč v ‘zdravje’ in iz obupa pade na ‘igle’ ali v sod žganja?
Ali celo plane v kruto poravnavo nikoli pozabljenih ‘računov’ - bolečin? Ko
odraščajoč otrok, vraščajoč se v brezsrčje odraslega sveta, udari očeta nazaj?
Ko otrok v obrambo zavrti pračo, ko kmet vzame v roke srp, delavec kladivo in
‘pisar’ strojnico v revolucijo proti oholežu, ki v svojem napuhu misli, da je
‘vreden več’ in si prevzetno tudi več jemlje?
Takšnega 'odtrganca' ‘zdravi’ odrasli
takoj odpeljejo k psihiatru, da mu specialist za duše, norcu 'naravna glavo'
nazaj v rakavo (?pravo?) smer, mu pomaga sprejeti čaščenje parazitskih vrednot
vele-posestniške družbe za 'normalnost' in ga utiri in prilagodi nazaj v
?zdravo? grebatorsko olimpijsko družbo. Med 'normalne' povzpetniške
ritoliznike, spoštljivo plezajoče proti viru moči in proti bogastvu? V
‘normalnost’ odnosa gospodar/suženj? In zatrjujejo, da se 'zblojenemu otroku'
izboljšuje, ko postane zopet ambiciozna povzpetna rakava celica. Ubogljiv
morilec na ukaz generala. Požrešen spoštljivec in dvoličen skrivač. Normalen
shizofrenik, ki se ‘višjim’ klanja in ‘nižje’ brca?
Zakaj psihiatri (in celotna družba), ki trdijo, da otroka ljubijo in mu
hočejo ‘dobro’, otroku ne povedo resnice, da otrok vidi prav in da je družba
nora? Da je svet vojn, ki je naše dandanašnje dogajanje, svet agresivnih
norcev, svet bolanih psihotikov? Da z otrokom, ki se krutosti in nasilju in
stremuštvu upira, ni nič narobe??? Zakaj psihiatri lažejo otrokom, da je družba
zdrava in ‘neprilagojen’ otrok bolan? Zakaj nikdar šrinki /psiho-terapevti/ ne
rečejo: »Ti, otrok, gledaš celostno,
nekoristolovsko, in zato vidiš prav. Družba je zblojena. Požrtni egoistični
vzvišeni Narcisi so brezsrčni prasci. Vidijo le svoj cilj. Bogastvo in moč. Čeprav
o sebi celo trdijo, da so nosilci ‘kulturne družbe’, ekskluzivizem v njihovih
egoističnih dejanjih kaže na njihovo primitivnost. Omejenost. Pasjost.
Volčjost. Zato ostani kot si, pojdi v svet in s svojim nezaplankanim srcem,
skromnostjo in modrostjo razsvetli še druge, že v dvoličnost padle otroke. Ni
ti treba zmagati v grebatorstvu. Nikogar ti ni treba ugrizniti za nagrado ali
iz strahu pred prezirom staršev ali pred ‘božjo’ palico...«
Tega dušebrižniki ne morejo izustiti vse dokler so sami steber te
darvinistične norosti, ohole vzvišenosti in pohlepa ‘visoke družbe’, na kar
kažejo že njihove 'skromne' cene in odnos do ‘bolezni’ in bolnika. Zdravijo le,
če so za delo bogato plačani, drugače jim je vseeno, če se svetu meša? A
psihiatri so le eden od temeljnih stebrov za vzdrževanje 'dvolične norosti'
družbe - odnosa vampirji/krvodajalci, high society/raja. Poleg njih stojijo
‘vsevedni’ šolniki, ki zdrave, uporne, radovedne, žive, a za nadzornike
‘hiperaktivne’ otroke, ‘kulirajo’ s pomirjevali v pasivno sledenje. Pasje
uboganje. In poleg šrinkov in učiteljev status-quo ‘držijo’ tudi naduti
politiki, tako cerkveni kot posvetni, brezsrčni ekonomisti in zasanjani
znanstveniki, vsi vzvišeni in nezmotljivi 'diktatorji mišljenja' in 'diktatorji
akcije'. Vsi že odrasli? Vsi 'normalni', odrasli v uboganje ‘svetih besed’ in
‘svetih številk’, le ‘gosposkih štempljev' in ©®.
In ko advokati ©® pridejo v vlado?
Ko se 'normalni' vampirčki organizirajo v stranko in prično ljudstvu in
vsem otrokom programirati in ukazovati prihodnost in cuzati kri, postanejo
'normalnost družbe'?
Dobimo kaj?
V napuh/bedo hitečo zavistno deželo? Slovenijo danes...?
Bolano, shizofreno družbo?
Maugli in Tarzan izgubljata bitko?
Šwarcennegger in Rambo zmagujeta?
Kdo karikatura?
SOCRATES
For if someone has the power to do what one wants,
but doesn't have intelligence,
what's likely to result personally and also for a
state?
For example, if one happens to be sick
and has the power to run wherever one wants,
without any medical intelligence,
but dictating so that no one would chastise them,
what would be the result?
Wouldn't the body's health likely be ruined?
ALCIBIADES
That's true.
SOCRATES
And what about on a ship, if one had the same power,
deprived of the intelligence and goodness of
navigation,
do you see what would happen to them?
ALCIBIADES
I do; they'd all perish.
Kaj pomeni 'karakter'?
In kdo je karaktereno bitje?
V sami besedi se skriva 'bikovska moč',
ali ne? Iz nje veje 'nepremagljivost' in 'stalnost'. 'Trdnost'. Zato ‘karakter’
mnogim pomeni človeka, ki gre vedno 'z glavo skozi zid'. Ki se je pripravljen
za svoje prepričanje stepsti. Nekoga, ki brezkompromisno teži k določenemu
cilju in trmasto, ne glede na posledice in ne glede na ‘sosede’, brani 'svoja'
stališča?
Beseda ‘karakter’ zveni torej pozitivno,
toda ali je trma in ‘bikovska moč’ res dovolj, da označimo karakter?
Ali je karakterno bitje recimo ‘sveti’ črki ponižen cerkveni dogmatik
ali sodnik, ki kljub zavedanju, da je zakon pristranski, izkoristi ‘priliko’ in
obsodi nedolžnega, ker je ‘zakon pač zakon’ in revež pač slabotnejši? Ali nima
tak človek sicer res 'bikovskega karakterja’, a bikovsko moč ima oprto na
(nedotakljivi besedi) sedež v hierarhiji. In loža mu sicer res daje moč
‘zakona’ in ukaza, pendrek in možnost kaznovanja ‘spodnjih’, a ravno tako kot
bik je ta ‘krivičnež’ istočasno tudi ‘slep’ in brezsrčen, ko krivično kaznuje
slabotnejše. Za ‘dobro plačo’.
Je karakterno bitje politik ali ekonomist, ki izkoristi ‘priliko’ moči
položaja ter proda svobodo sočloveka in ‘usodo manjvrednega’ soseda spelje v
suženjstvo? Kdor ‘v imenu ljubezni ali demokracije ali lastne koristi’ z
vsemi silami, z vojsko, policijo in krivičnimi zakoni brani svojo
ekskluzivnost, prestol in privilegije v Gradu? Ki sam krade, a ‘hlapcem’ ne
pusti krasti?
Je karakteren torej, komur mrtva beseda ali številka pomeni več kot mu
pomeni živ so-človek ali bamby ali planika ali čista voda? Je tak človek res
spoštovanja vreden, verodostojen in pošten? Ali pa bi se mu bolj prilegla
oznaka ‘lutka’? Čigava? Na 'kaj' se naslanja tak karakter? Je takšen človek
karakteren ali egoističen karierist? Ali ni tak človek slepi ‘suženj črke’
oziroma zaslepljeni ‘suženj številke’?
Se karakteren človek torej skriva za kakršnokoli zastavo, ideologijo
ali ime, razen da predstavlja svojega?
In svoboden, karakteren človek?
Ali ni svoboden karakter sleherni, kdor se je ne glede na to, ‘kaj bodo
rekli sosedje’, v vsakem trenutku pripravljen nekaj naučiti? Nekdo, ki je
'napako v odnosu' pripravljen odpustiti iz svoje akcije in torej tudi iz svoje
in obče prihodnosti? Odprto sprejeti nov odnos in odpustiti 'neznanje' oziroma
zmotno mišljenje, videnje in dojemanje sveta?
Ali ni karakterno torej vsako učeče se, v norost in rakavost družbe
večno neprilagodljivo bitje? Torej vsak nepokvarjen otrok, ki vztraja v svoji
neprilagodljivosti in trmasto nikoli NE zadovoljuje v ugajače in v zavist
vzgojene dvolične okolice?
Ali ni karakteren človek torej (kot Sokrat) vedno v 'konfliktu' s krivičnostjo,
z bolečino prisotnega izkoriščanja-in-zatiranja, vedno v nasprotju s
pokvarjenostjo vampirstva, trmasto odklanjajoč vrednote (zmaga, bogatost, moč,
elitizem) zahodne - kupljive in podkupljive potrošniške ugajaške koristolovske
lovske družbe? Ali ni karakteren kdor ni kultivirana ‘karikatura’? Vsak, kdor
očitnim 'lažem', čeprav uveljavljenim urokom družbe, odreče pokornost? Ali ni
karaktereno bitje, pravi ‘junak-mučenik’ dejansko sleherni, kdor se ne pusti
podkupiti in svoje duše noče prodati ‘koristi’; in zato nepristransko (izven
dobro/slabo za cilj) spoznava in samostojno opazuje KAJ se pred njegovimi očmi
odvija, KAKO se dogaja ‘magija življenja’ in ZAKAJ se dogajajo vse nesreče in
BOLEČINE in nesmisli tega sveta. In zato stalno težeč k nepristranski
samostojnosti, k neujetosti v ‘vzorce’ in ‘vzore’, nikoli neumnostim odraslih
ni 'tiho' iz strahu oziroma koristi.
In odgovornost
karakternega bitja?
Komu smo zavezani
polagati račune?
Smo odgovorni le
lastnim ciljem?
Družini? Državi?
Cerkvi? Cehu?
NK 'Olimpiji'?
Merkatorju?
Svojim otrokom?
Metulju na cvetlici?
Komu odgovarja zaljubljenec? Komu zavezanec – pravnik - vernik? In komu
svobodno bitje?
Katera med odgovornostmi je 'prava odgovornost'?
Koga upoštevaš pri svojih odločitvah in komu odgovarjaš ti? Upoštevaš
le starše? Policaje? Vplivne – z eno besedo? Tiste, katerih reakcij se bojiš?
Tiste, ki te plačujejo? Upoštevaš le tvojemu cilju koristne in zato zate
'pomembne' podatke in ljudi, ali pa na svoji življenski poti prisluhneš tudi beraču
in kot 'živega' upoštevaš tudi deževnika?
Dokler za svoja dejanja odgovarjaš 'gospodu', si suženj.
Dokler odgovarjaš oblastniku, si tlačan.
In kadar ti cilj meri 'poštenje', opravičuje sredstva in vedenje???
Tedaj slep za lepote in 'omne' življenja, odgovarjaš le zastavljenim si ciljem.
Sanja 'zidarju' predstavlja edino merilo lepote; in sanja mu je 'sodnik'; in
birič... kalup...
A svoboda nima kalupa. In kot rja vse kalupe razje. Ko si svoboden, si
odgovoren le vsemu svetu in (znanemu in še neznanemu), ne pa lastnim blodnjam,
in še manj družinski ali državni ali cehovski 'kroni'... Ko si svoboden si
nepristranski, etičen, objektiven do otroka v sebi in do krave Liske in do
trave. Ko upoštevaš vse - si svoboden v živem svetu. Občudujoč lepoto kot Buda.
Nezavezan v dokončnost časa kot Sokrat. Ko kot Jezus objameš vse in pustiš vsem
vse – ni več sovražnikov in... ali zbeži kdo, ko je upoštevan oziroma ljubljen?
Ko opazuje sam in prisluškuje s svojim srcem vsej lepoti narave, ne le
'cilju koristni informaciji' (na kar ima nastavljeno uho moderni človek in tudi
že dandanašnji - vaš otrok), temveč tudi ptici in vetru med listjem in beraču
na cesti, tedaj otrok nima več potrebe skrivanja za ščit avtoritete - za tuj
odgovor, za 'mi' ali za 'v imenu'. Ko preneha soditi in ubijati 'v imenu
staršev ali cilja', je srce neujeto, prosto ukazov preteklosti-prihodnosti,
prosto 'poistovetenj' oziroma pogojnih refleksov. Prizemljeno v sedanjosti in
odprto v prisotno večno lepoto tedaj za vsa svoja dejanja in misli odgovarja
vsemu okolju in večnosti. V religijski terminologiji bi rekli, da odgovarja 'le
Bogu'. Absolutu.
Tedaj je otrok samostojen.
Preneha biti ugajač okolju. In s prostim jezikom govori iz sveta in
nebes, svobodno iz srca, brez koristoljubja in brez vpliva strahu.
Toda svoboda, ki jo prinaša neujeto srce,
ni odrešujoča prostost sanjarjenja, kjer je vse kar domišljija sanja v svoji
domišljavosti možno in dovoljeno, kot meditacija ni sanjarjenje o sebi na lepih
plažah.. Takšno svobodo, 'svobodo kraljev' in večnega lenarjenja večina ljudi
sanja. A svoboda srca ni razbremenitev in 'odrešitev', katero ljudje v svojih
blodnjah iščejo. Neujetost pomeni ‘smrtno resnost’ in 'sužnost' nepristranskemu
vpogledu v dogajanje vesolja. Objektiven, s koristjo neizkrivljen pogled.
'Tretje' oko, ki ne meri z dogovorjenimi merili in ne proda ‘subjekta’ za
‘odvezo’, niti duše za denar. Zato vidi mimo olimpijskih ‘vrednot’ obstoječe
družbe in mimo vseh zablod, katere spoštljivci častijo.
Svoboda srca zada smrtni udarec večpomembnosti in samopomembnosti.
Pomeni ‘smrt sužnja-kralja’ v duši človeka, konec tekmovalne shizofrenije
(razcepljenosti v dos-ego, med ‘dva gospodarja’) in idealizmov. Konec optimizma
in pesimizma. Konec stoicizma. Pomeni rojstvo 'celosti' - neponižnega-nevzvišenega,
skromnega, vsemu enakovrednega učečega bitja.
Svoboden človek zato ni suženj prihodnosti (koristi - ego-cilja in
razuma), niti njegovemu 'računalniku' cilje ne ukazujejo čustva preteklosti.
Svoboda srca pomeni neujetost v pogojni refleks, pomeni konec tiranije
certificiranih ‘papagajev’. Odvezo spoštljivosti in konec dvoličnosti ter
neujetost v ‘himne’ – konec čaščenja in mahanja z zastavami.
Stoji svoboden človek v brezčasju, brez strahu in brez želje, in
ničesar ne pred-postavlja in ničesar ne za-postavlja. Ve le, da biva v še
neraziskanem Bogu. Zavestna nevednost sredi še neprepoznavne vednosti.
Radoveden otrok z milijon vprašanji. Ničesar mu ni bolj-pomembno. Niti
manj-pomembno. Raziskujoč vse-okoli-in-vse-znotraj in sledeč omnom matere narave,
se otrok prične, sredi žive okolice, živo spraševati spet zakaj? Kdo? Kaj? In
ne sprašuje več le Za kaj? Za koliko naj premaknem rit?? KJE so nebesa? KJE je denar...
Ko otrok ne zapade v shizofrenijo 'odraslega sveta', spoštljivost in
vzvišenost ‘družbe’ v njem umreta in ni nikomur, najmanj denarju, več suženj in
nikomur ni kralj. Večna razcepljenost duše, večna ‘skreganost’ s samim seboj,
shizofrenija med ‘sem 0, a bom ¥', ta vzrok večine bolezni se ‘zaceli’ in konča; in v
otroku se za vedno konča primerjava in tekmovalnost, a rodi se
ne-pristranskost. Objektivnost. Celostnost. Svoboda nepogojenega opazovanja.
Srca ne vodi več niti razum niti mu ritem ne vsiljujejo čustva. Tedaj je otrok zrelo, nežno bitje. Radovedna
obzirna 'ednina'. Samostojen se nič več ne skriva v gruči močnih za 'mi'. Ne
rabi ne kritja in ne krinke. Niti meča niti ščita. Upa si stati sam. Golorok.
Odprt je VSEM in oprt v nebo in zemljo potem živi v skupnem svetu in za nasvet
vedno vpraša vse-obstoječo prisotnost. Harmonijo. Ne 'sliši' le lastnih
egoističnih želja in ne sledi hotenjem po kraljevskih privilegijih, kot to
‘normalno’ počno 'normalni' ljudje, temveč pozorno in božajoče tipa skozi še
neznani svet, upoštevajoč obstoječe 'bolano' stanje sveta, ki ga obdaja
in opazuje...
...vse sanje in strahove in
sovraštva in pohlepe...
sredi bitke med konzervativci in liberalci -.med očetom, ki 'si lasti
svet' in med otrokom, ki se rodi gol in si mora od očeta - kralja vse
izboriti...
opazuje....
boj med Desnico, ki skopuško zadržuje moč zase in 'ustvarjalno' Levico,
hlepečo po taisti moči. Opazuje kako Levica tekmuje z Desnico in zatajuje svojo
umetnost...
opazuje...
kako si Levica in Desnica pereta roki v blagoslovljenem vinu, da skupaj
ožameta ljudstvo kot limono in pribijeta vsakega ljubečega, neukalupljenega
otroka na križ...
opazuje od kod prihajamo...kam gremo... kje torej smo...
opazuje kaj ni svoboda, kaj ni ljubezen in kaj ni modrost
opazuje, kako je svoboda brez ljubezni vedno
le nasilje. Svoboda brez nežnosti le
posiljuje.
In posiljevanju se je bil uprl Mojzes, potem Buda, Sokrat, Jezus,
Spartak, Jan Hus, Primož Trubar, Matija Gubec, Abraham Lincoln in premnogi, ki
so zastavili življenje za netlačenost…
'Moraš, če ne boš tepen' kot sredstvo izsesavanja krvi 'manjvrednim' je
z Jezusom pričel zamirati in s francosko revolucijo in ameriško ustavo dobil
potrditev. Ljudstvo je v Franciji vampirstvo obsodilo in raku odsekalo glavo.
Giljotina zatorej ni le pravljica za poredne otroke, temveč svarilo...
...zgodovina se ponavlja, dokler se gordijski 'vozel brezsrčnosti' oziroma
pristranskost, egoizem, ekskluzivizem ne razveže...
Since justice is a virtue of balance, health, and
harmony, and since virtue leads to true happiness, then it is wise for us to be
just. Justice is good and healthy for the individual soul and for society,
while injustice is a spiritual cancer for both.
sokrates
»Vzgoja, kot srce človeške družbe, je del dogajanja v reki življenja,
ki poruši vsako 'blokado' in prelomi vsako 'palico', če se trmasto upira vstopu
v spreminjanje. Zavest človeka se spreminja, uči. Če pogledamo zgodovinsko pot
človeštva kot na beg človeka 'iz pekla v nebesa', kot na čas zdravljenja
'rakastega telesa' (egoizma) v zdravo harmonijo vseh celic in v sozvočje telesa
z naravo (ekologijo), lahko opazujemo potovanje in spreminjanje zavesti
'večnega' otroka. Iz kaosa bolečine in strahu in sovraštva, ki ga je bila v
suženjsko zavest vtisnila tiranija očeta-faraona (anarhija rakavega posameznika
nad ljudstvom), se je bil z Mojzesom dvignil upor ljudstva proti tiranu, upor
telesa proti raku; in vsaka nadaljna revolucija je bila upor proti anarhiji
tiranije, proti avtoritarni kastni postavitvi sveta, proti odnosu
gospodar/hlapec, proti izkoriščanju. A zgodovina nam je priča, da se je bil, na
žalost, vsak hlapec po tem ko je odstranil gospodarja, sam povzpel na tiranski
prestol in postal nov 'rak', zaukazal 'nov red', nov anarhistični - avtoritarni
red.
Anarhija darwinističnega povzpetništva in brezsrčnega individualizma,
amerikanizacija, ki se širi tudi v vzdušju prisotnega šolstva in plodi nered v
duše učiteljev, staršev, prenoviteljev... je posledica napačnih poti v vzgoji
in izobraževanju, posledica, pred katero si danes več ne moremo zatiskati oči.
Odtod se poraja nujno vprašanje: V kakšno vzdušje starši in učitelji
vzgajamo svoje otroke? In učitelji učence?
Jih šolamo v bodoče 'rakave celice', brezsrčne in vzvišene
‘komandante’, ki logiko sožitja - prijateljstvo zaznavajo kot grožnjo, ali pa
jih vzgajamo v harmonične, ekološko-humane osebnosti? V narcistične, le v svojo
korist zaprte osebke, ali v odprte in občutljive osebnosti? V ekološko odprto
ali lokalno zaprto bitje?
Ali učitelji in starši danes res resno težimo k vzgoji otrok v
ustvarjalna bitja in jim dopuščamo samostojnost, ki edina lahko nepristransko
otroku usmeri korake in odkrije odraščajočemu njegov talent in poklicanost? Nas
za otroke resnično skrbi?« (Matej Razinger, dipl. psih. Waldorfska šola)
Če si pozorno prebral in vpogledal v zablode dodanašnje vzgoje in
upošteval vse dvome v obstoječo vzgojo otrok, ki so se nakopičili v tej
meditaciji, se lahko še enkrat vprašava, v kakšne ljudi smo bili vzgajani mi,
kakšno je naše delovanje v svetu danes in v kakšne osebnosti bi radi vzgojili
svoje otroke?
V brezsrčne lovce, ohole roparje, ‘profesionalce’, ki za ‘kruh’
hladnokrvno ubijajo? Izkoriščevalske pastije – posvetne tirane, zaščitene s
kordoni psi (policaji)? V nebogljene neprestano poniževane, stoične sužnje? V
pohlepne, dvolične, nikdar zadovoljne karieriste? V zaplankane ‘vsevedne’
intelektualce - duhovne tirane, ki ‘vedo vse’ in le še stagnirajo v smrt? V
brezsrčne ekonomiste, ki ‘vidijo’ le števike in za ‘dober’ dobiček prodajajo
tudi prihodnost lastnih otrok? V slepe vernike - lutke ateistične znanosti ali
kakega ekskluzivističnega teologa? V čustvene nakaze – besne navijače, ki
tolčejo in preklinjajo vse ‘nenaše’?
Ali pa iz šole vidite priti široko-razgledana, inteligentna in torej
ustvarjalna, samozavestna in skromna – vseupoštevajoča, ljubeča bitja? Ki ne
potrebujejo ne sužnja in ne kralja? In ne ubijejo niti na ukaz in niti za
zlato?
Modrost kot
edino pot iz bolezni duha, iz vojne za dobiček, v kateri ‘stagnira’ človeštvo
že tisočletja in katerega ‘vrh’ doživljamo danes in se kaže v svetovni
politiki, vidi sestop dandanašnjega vzvišenega, pohlepnega tirana iz
namišljenih ‘nebes’, iz ‘božanskosti’ v dejanski svet, kjer nič ne obstaja,
temveč Ego = 1… zaradi česar se vsi do sedaj kradeni, v ‘ničle’ podcenjeni
narodi, nasilno podrejeni ‘gospodarjem’, dvigujejo glavo in zahtevajo
samostojnost. Kurdi, Čečeni, Kosovci, Nube, Irci, Baski… kdo ne? In ne le
narodi, vsak posameznik hoče biti prost vseh z vzgojo vsiljenih mu
poistovetenj, svoboden lažnih ‘moraš/ne smeš’ zaplankanih lokalpatriotov.
Vsakdo hoče najti ‘sebe’ - Eno. Svobodo ustvarjalnosti. In svoboda je nenehno
na pohodu, svobode se ne da zapreti. Svobode se ne da zaukazati z zakonom in ne
prepovedati. In ljubezni se ne da ubiti, kot se ne da se ubiti zadnjega
morilca.
Po domače?
Ko ‘normalen moralist’, dandanašnji ‘dober’ človek, ki bi kot lev ‘vse’
nagrabil le zase in izkoristil vsako možno ‘priliko’ za več in višje, spozna
pomen magične besede 'DOST mam', se v duši človeka prižge plamen dostojanstva.
Zametek skromnosti, zaupanja in sreče.
Kadar pa otrok reče: 'Dost mam tiranije!' in 'Dost mam ugajaštva!'?
Je revolucija. Upor otroka proti ©® staršev.
Medgeneracijski konflikt? Svetovna vojna?
Kaj storiti?
Če pred seboj vidiš prepad, v katerega pomagaš tiščati svoje otroke,
ali potrebuješ program? Ali pa cizo enostavno ustaviš?
Kako?
Ko se otrok
rodi, mu starši naravnamo korak, preračunamo pot in opišemo prostor. Igrišče,
življenje in kraj, kjer neživo zapade smrti. A otrok se rodi ne le v 'besede',
ki mu tolmačijo obživeče, rodi se tudi v vzdušje. In vzdušje je
posledica medsebojnih odnosov oziroma energij, ki delujejo v prostoru.
Vsaka od danes uveljavljenih vzgoj ima svoj način programiranja v
‘normalnost’ doloćenega vzdušja. Programiranje v sužnja ali kralja ali v
zmedeno shizofrenijo grebatorstva, kot tudi (družinska, državljanska, cerkvena)
vzgoja pripadništva (ekskluzivizma) pomeni vcepljanje pogojnih refleksov odpora
do drugačnosti v otroka. Vcepljanje ozkosti in omejenosti. Vcepljanje strahov.
Pohlepa. Zavisti. Nadutosti. Ali sovraštva.
Za vsako vzgojo so 'prijemi'.
Zadnjih par stoletij, od izbruha ‘moderne’ znanosti, smo bili otroci
vzgajani v specialiste, v strašljive analitike. Vse znamo ‘zdrobiti na
prafaktorje’. A izgubili smo se v ‘delčku’ in pozabili na Celoto. Znamo
sintetizirati genom, a pogledati življenje ‘nanovo’ Celostno, spregledati
‘sebe’, svoj Ego, delček v luči Celosti? Tega ne znamo in ne upamo. To smo,
dandanašnji potrošniki, pozabili, kajti soočiti se z ‘grdoto’ lastnega
superEga, videti lastno izkrivljenost? Lasten pohlep. Lastno nadutost. Lastne
strahove. Lastno ‘ničlo’. Lastno slepoto srca?
Toda, ali sploh imamo izbiro?
V doseganju ‘cilja – plena’ sintezo uporablja človeštvo le v polju
sebi-cilju koristnega. Poistoveten s ciljem, ‘plenom’, sposobnost za sintezo
uporablja dandanes pohlepni lovec na denar. NAŠ otrok?
A mi, starši?
Izgubili smo bili na ‘poti
napredka’ duhovno širino in s tem smo izgubili srce in vpogled, katerega logika
1 = neskončno omogoča. Božja logika ‘vsi
smo eno’ se je izgubila iz zavesti osamljenega, ateističnega individualca
dandanašnje materialistične dobe, izgubljenega v predatorskem darvinističnem
vesolju, zato je dandanašnji odrasel človek izgubil sposobnost re-sinteze,
re-kapitulacije, ‘pomlajevanja’, učenja. Ozkost dobičkolovskih egoističnih
staršev, lokalpatriotizem in/ali rivalstvo izključujočih religij, klubov in
sekt, danes določa limit tudi našemu otroku, saj mu naša ‘širina’ postavlja
domet in plot, ki ga mora ‘nekoč’ preskočiti in naši strahovi so tema, ki jo
mora osvetliti na poti v lastno svobodo in ekološko ozaveščenost.
Ako lastne teme ne razjasnimo in osvetlimo že mi sami?
…
Ali ne potrebuješ kot vzgojitelj torej le smrtno resne zavestnosti
vsega 'kar nočeš' (ne stori drugim, kar nočeš sam
doživeti. Kar seješ, žanješ.) in pozornost, da nikoli ne odreagiraš
'običajno' – ‘naučeno’? In potem otroku zaupaš in 'se pač ne greš' običajnih
čustvenih igric oziroma manipulacij, temveč pogovor in odnos steče spontano v
soupoštevanje... tikanje… nenadzorniški odnos... prijateljstvo… zaupanje.
In če pri učenju ne uporabljaš ne palice in ne korenčka??? Ne nebes in
ne pekla? Ne dobre in ne slabe ocene? Ko prenehaš kupovati/prodajati otroka,
računati z otrokom in otroku ne bereš Rdeče kapice, da mu volka ne narediš za
'bav-bav'? In brezsrčnega lovca za junaka? Mu ne vcepiš predatorske družbe kot merilo za 'dobro družbo'? In
namesto ‘levčka, ki vidi le ‘šnicelj’, se iz našega otroka izvali biser
ljubeznivosti in nežnosti.
Otrok postane Maugli.
Zato le še namig…
Kdo se boji svobode?
Kdor ne zaupa?
Ali starši zaupamo svojim otrokom?
Ker sami nismo bili vzgojeni v zaupanje in ker prevarantstvo postaja
običajnost in največji plenilci velecenjeni, smo izgubili zaupljivost in z njo
vse duhovne vrednote, zato ne zaupamo niti sebi niti lastnim otrokom. Zato jih
s svojimi strahovi in predsodki izkrivljamo in prikrajamo ‘po svoji podobi’,
‘tlačimo v nulo’, povzdigujemo v ‘neskončnost’ in/ali krivimo v dvoličnost.
Toda otroci prihajajo iz Ena in vsi so Ena. Nič ne obstaja. In nihče ni
več kot Ena.
Dokaz?
Vsi, ki so bili kdajkoli spremenili zorni kot človeštvu v sami osnovi,
so ostali večni otroci. Svobodni. Niso hoteli odrasti v slepo pripadnost in
sprejeti ‘dolžnost služenja’. Niso hoteli biti ne kralji in ne sužnji. Ostali
so ENA. Neukročena, pozorna, inteligentna, neplašljiva bitja. In prav vsi
evolucionarji so postali miroljubni uporniki proti ustaljenemu davljenju in
davku, proti zvezanosti in ujetosti v ‘zgodovinsko’ postavo. Vsi zdravilci
družbe.so bili zapustili stara merila očetovskega sveta in odšli v ‘nov svet’.
1 = neskončnost. Mojzes, Buda, Jezus, Frančišek, Krishnamurti, Ghandi, vsi
preROKi, vsi ‘pred-časni’ so bili vsi ‘cigani’ - brezdomni, povsod doma a
nikjer udomačeni romarji… svetovljani.
Vsi so bili popotniki.
Vsi. Razen Sokrata.
A tudi Sokrat je bil ‘nepriraščen’. Čeprav
je bil celo svoje življenje preživel le sredi Aten, je bil ‘ciganska duša’,
neuklonljivo radovedna in neukročena otroška, na ‘nič tosvetnega’ privezana
duša. Pozorno, inteligentno bitje. Sredi križišča vseh kulturnih in trgovskih
poti tedanjega sveta, kjer so se srečavala vsa različna uveljavljena mnenja in
‘mere’, je na situ nelogičnosti prerešetaval uveljavljene ‘svete resnice’ in
‘svete pravice’, ki so jih ljudje tedaj nosili v glavi. Njegova ‘majevtika’,
učenje skozi paradokse, je edino učenje, ki ni
papagajsko ali propagandno poučevanje (understanding), temveč ‘porodničarstvo’, modrenje, odpiranje novih obzorij,
ozaveščanje, bistrenje zavesti, ozaveščanje. Sokratova logika
paradoksa je kazala in nam še danes kaže na slabosti in zablode ter na
dvoličnost družbe, na neumnost (ozkosrčnost) avtoritet preteklosti, kot tudi
izpostavlja obstoječo srčno slepoto ‘živih oslov’, kar so mu ‘sivčki’ konec
koncev zamerili. Z vsemi sloji družbe in vsemi različnimi ‘verovanji’ je
neutrudno rešetal neresnice in kritiziral nekrepostnost. Govoril o
morali/ne-morali in o neetičnosti vsake morale. O ETIKI.
In ravno zato, ker je rušil pristranske (lokalne) morale oziroma
običaje in namigoval na ne-božanskost kot tudi na nečlovečnost oziroma na
zblojenost družbe, ki je iz ponosa zmagovalcev (nad okupatorji – Perzijci)
ravno prehajala v agresijo prevzetnih in zmageželjnih imperialistov, so ga
brezsrčni moralisti obsodili na smrt ali izgnanstvo. Tudi on se ni bil, kot se
kasneje ni Jezus, uklonil užaljenim avtoritetam – sofistom, tožnikom. Ni hotel
zbežati pred krivičnimi, na lažno etiko, na olimpijsko ‘zmagovalno’ moralo
oprtimi, sadističnimi sodniki. Ni hotel izdati ‘sebe’ in preklicati svojega
videnja in zaznavanja sveta. Ni hotel zanikati svobode dvoma in vprašljivosti
svetih resnic. Ni se hotel odpovedati radovedni zaupljivosti. Raje je izbral
lepoto etike in krepostno izpil strup, kot prikimal ne-etičnosti vzvišenih
Narcisov, moralistov, ki si od vedno domišljajo, da vedo vse ‘moraš!’, da so
bogovi in da imajo zato božjo pravico zaukazati ovcam moralo-davek in obsoditi
inteligentnega, radovednega, vsakega NJIM nepokornega otroka na kazen,
izgnanstvo ali celo smrt
Kot to počne Bush v imenu 80% Američanov?.
Vse iskrice, porojene ob branju
tega pisma lahko pošljete na naslov cmense@volja.net. In o resnosti problema –
problematične vzgoje otrok (in osveščanja staršev) obvestite – razsvetljite še
druge starše.
Lep pozdrav in lep dan
miha