Na svetu živijo 'znanstvene' duše, 'verne' duše in 'umetniške'
duše.
Kam spadaš ti?
Mistiki?umetniki so 'poštarji iz
onostranstva'. 'Šarijo' na krožnici po robu med znanim in ŠE-neznanim in
pridonašajo 'polju znanega', prepoznavnega. Polnijo polje prepoznavnaga –
enciklopedijo in in širijo pozornost in zavestnost človeške zavesti. Umetnost
prevaja doslej še neznano a (od umetnika) že-občuteno
in doživeto občutje v 'mrežo
znanega' skozi simbole – glasbo, besede, slike – in spreminja 'notranji svet
publike' ter odnos 'opazovalca' do obdajajočega in do 'sebe'.
znanstveniki iz novega opaženja in 'starega znanja' povežejo
novo logiko - formulo – pravilo - zakon. Širijo know-how in logično s formulami
(idejami) spreminjajo 'zunanji' svet. Udejanjajo 'izračunano'. So 'geocenter'
prepoznavnega sveta. A ne vidijo čez svoj plot. In ne priznajo kredibilnosti še
neprepoznavnega. Umetnost jim je vedni herezija. Vse dokler ne dokažejo
nasprotnega.
Verniki verjamejo 'opisu', verujejo
na besedo v česar sami niso ne ne videli ne kako drugače zaznali. Le poznajo
nekoga, 'ki je bil videl Boga'. Le sprejemajo opise preteklosti kot sedanji
zakon in se nikoli ne vprašajo o 'verodostojnosti' znanega. Izkušnje 'tuje'
preteklosti vzamejo za svojo izkušnjo in za sedanji odnos z 'zunanjim' svetom..
Kaj pa magija? se lahko vprašava.
Poglej.
Vžigalice so odkrili umetniki raziskovalci z opazovanjem
obdajajočega dogajanja in povezovanjem (resintezo) različnih ugotovitev na
različnih področjih znanosti. In ko prideš med ljudi, ki vžigalic ne poznajo,
je 'skrivnost vžigalice' zate znanost, a za njih čista magija –
'skrivnost'.
Magija uporablja torej 'skrivnosti znanosti'
in je zato 'uročencu' nerazumljiva. Magija je 'četrti kralj' poleg Umetnosti, Znanosti in
Religije (če izvzamemo denar, ki naj bi bil 'kralj nad kralji?), ki 'rola'
človekovo dogajanje; in ker je magija do razkritja 'nevidna', je
najmočnejši vzvod, ki premetava ljudi.
A ko razkrinkaš skrivnost, magija postane
znanje?
Prepoznavna.
Vsem
vidna?
Zato je celostna obveščenost za
razgledanost otroka osnovnega pomena.
Odpreti otrokom in tudi od matere Narave odtujenim
odraslim oči v skrivnostnost lepote bivanja na planetu Zemlja in v
skrivnostnost magije, v kratkovidnost znanosti, v slepoto verništva – je naloga
vseh pravih učiteljev. Ozavestiti vsem ljudem sveta bolanost, kradljivost in
morilskost primitivne družbe, katera zase trdi, da je ‘zdrava’ in ‘krščanska’?
Odpreti otrokom pogled v ekološki, harmonično sodelujoč, zdrav svet in vsakomur
dati možnost zavestnega in samosvojega sodelovanja v zdravljenju telesa, ki je
bolano in ki mu rečemo 'človeška družba'?
In ko z otrokom in okoljem postanemo 'ena in
ista samota', telo ni več prekleto in ločeno od duha in Zemlja nič več ni
‘hudičeva’ temveč živ rodoviten nebeški vrt boginje Eve… tedaj se mačističnim
bogovom utrgajo solze, dež pade v izsušena nedra puščave in semena ljubezni
vzklijejo in zacvetijo?
To learn is to broaden, to experience more, to snatch
new aspects of life for yourself. To refuse to learn or to be relieved at not
having to learn is to commit a form of suicide; in the long run a more
meaningful type of
suicide
than the mere ending of life.
--Isaac Asimov
Ena od skrivnosti magije, ki ‘rola’ svet, je nič. 0.
Ničlo veselo uporabljajo tako matematiki kot trgovci in mizarji, vsi ‘tehniki’,
vsi ‘fiziki’ in večina teologij, skratka skoraj vsi ljudje tega sveta, toda ali
dejansko obstaja ‘nič’ in kako se manifestira?
Mi kdo med bralci zna razložiti, kaj je in kako izgleda 'NIČ'?
Kaj dejansko pomeni?
Ali pa ima pomen le kot orientacijska – ničelna točka na diagramu
fizika in ekonomista?
Meni se iz vse te zmešnjave okoli ničle kažeta dve popolnoma različni
(?paradoksalni?) matematiki. Celostna in egoistična. Božja (človečna) in
človeška. ‘logika’.
Celostno gledanje na svet pozna le Eno in ta Celota je sestavljena iz nepreštetega
(neskončnega) števila enako-pomembnih celic, kot je eno človeštvo skupek
posameznikov ali telo skupek celic. Celostna matematika (CM) je logika ljubezni
(zdravja) in ničle ne pozna. Zajema vse, vidi vse in vse upošteva (tudi še
neznano in zato ‘ve’ da še ne ve vsega!). Razteza se od ¥ do 1. Neskončno drobcev 'polni' celoto. Eno. Edini
aksiom te matematike je 1 = neskončno. Ako uporabim religiozni jezik, bi lahko
dejal: “Bog je harmonija neskončnega (nepreštevljivega) števila človeku
poznanih in še nepoznanih drobnih čudes. In eno izmed njih sem tudi sam. Sem
'znotraj' te enosti.” CM ne pozna egoizma, a prizna samosvoj talent
posameznika.
Egoistična
matematika (EM) pa pozna 0, 1 in ¥; in
neskončnost se po tej logiki od središča - 'ničelne točke' - širi 'navzven' v
nepredstavljivo daljavo. To je logika današnje uradne Znanosti. Vseh
Razumnikov. Vesolje naj bi po tej logiji raslo in se ‘žrlo’ in raslo v
nedogled.. In vsak človek naj bi širil svojo ‘roko’ čez vse ostale?
Preprost primer.
Obstaja deset jabolk.
Po CM imava oba skupaj (kot celota - dva sva Ena)) na razpolago deset
jabolk, a po EM sva midva dva ločenca, ki sva ‘zunanji svet’ razdelila na
'moje/tvoje'. Zato 'posedujeva' lahko vsak pet jabolk (pravično), lahko vsak
nekaj, lahko pa si jaz prisvojim vsa jabolka in nenadoma se (le tebi) pojavi (od kod?) ničla. Ti imaš kar naenkrat nič jabolk, pa
čeprav je jabolk še vedno deset in jaz imam jabolka, torej zame tvoja ‘nič’ ne
obstaja? In ker nimaš jabolka, imaš 'nič' – spomin na 'nekdanje' jabolko? Nekoč
si ga imel in sedaj ga več nimaš; a spomin ga še vedno 'šteje' in ti vzbuja
lakoto po izgubljenem jabolku?
Ker ne poznam 'dvojine' oziroma ‘bratstva’ in ne 'delim' z nikomer, imaš
lahko tudi jabolko 'dolga' - 'puf' (- 1 jabolko)?
A če sploh ne veš za jabolka? Še obstaja nič jabolk?
Do izbajdbe kolesa ni nihče imel 'lakote' po kolesu in ni rekel: imam
nič koles?
'Nič' je torej le 'spomin'? Lakota po izgubljenem? 'Pomanjkanje'? Dolg?
Nič obstaja le, ko bi nakaj rad obdržal in ko nekaj še nimaš?
A ko imaš ‘vse’ in ne potrebuješ ‘več’? Ko rečeš ‘dovolj’? In pustiš
drugim?
Ali skromen človek pozna ‘nič’?
Kot se kaže meni, je ničla nerealnost, ki 'slepi' ljudi že od 'izgona'
iz raja (ko
je bil človek nekoč ‘ukradel’, si prisvojil in pričel posedovati OKOLJE, je
zablodel v egoizem posestnika, postal 'delček' – individualec, boreč se za
‘moje’; a pozabil je bil na Celost - logiko ljubezni.) - in generacijo za generacijo, civilizacijo za
civilizacijo zavaja v egoistično mišljenje in izdvojenost iz obdajajoče lepote.
Nič je 'spomin' na bilo, minulo, neobstoječe, katerega pa smo s
sprejetjem logike EM sprejeli v svoje razmišljanje in ga upoštevamo v
razmišljanju kot sedanjo realnost, kot 'živo dejstvo'. In človek se ne more
znebiti 'lakot' preteklosti, saj si skozi 'nič', skozi spomin, že neobstoječe
utira pot v prisotno? In zato zgodovina živi in je prisotna, pa čeprav je
mrtva? In je ‘kapital’ pravno živ in človek pravno mrtev?
'Nič' - egoistično matematiko (EM) uporablja logika ekskluzivizma.
Logika mačističnega Gospodarja. Posestniška logika današnjega kapitalističnega
Zapada. Bankirska logika. Po njeni logiki stojim 'jaz' izven sveta; in
'zunanji' svet vidim kot 'posest', zato ga delim na moje/tuje. In ker sem bil
svet razdelil na moje/tvoje, 'tebe' vidim (lahko) kot nasprotnega in
nasprotnika, kot podrejenega ali nadrejenega?
Egoistična matematika (in logika) je torej osnova kastnega,
izkoriščevalskega, tiranskega reda. Trije simboli (0, 1 in ¥) so vodili svetovna dogajanja, določili potek
zgodovine (faraon ¥/0 suženj), saj so določali dojemanje sveta množicam
(suženjstvo je božji red?) in ‘zaplodili’ boj proti suženjstvu. Na drugi strani
pa logika celosti (1 = ¥) temelji na spoznanju – 'vsakdo,
ne le jaz, je le kapljica v celotnem morju življenja'; in to spoznanje
'enosti v bogu' je odpiralo pogled v 'nebesa', v lepoto stvarstva in stvarjenja
ter določalo razgledišče vsem skromnim, modrim duhovnim učiteljem preteklosti, ki
niso padli preko Ego = 1 v brezno oholosti. Logika celosti ne pozna ‘ničle’,
zato ne pozna pristranskosti in podcenjevanja. Upošteva vse podatke kot
enakovredne, zato kastnega reda niti izkoriščanja/dobička ne pozna. Ni ponižnih
in ni bolj pomebnih ‘celic’, ker je vsakdo zavesten dejstva, kako vsak
povzpetnik, vsak tiran (duhovni ali fizični) pomeni rakavo celico in ta smrt
telesa ‘dinozavra’ (civilizacije’).
Zato poglejmo, kako je '0' – ozaveščenje izgube oziroma smrti vplivala
na zavest človeka skozi zgodovino in na zgodovino..
Ako se potopimo v kalno zgodbo zgodovine in
opazujemo medsebojni odnos, ki je določil
zgodovini dogajanje, lahko vidimo, kako je bila v starem egiptu družba
delovala po formuli ¥/000... Faraon je bil prepoznan
kot edini bog na zemlji. Imel je 'vsemogočno' moč - 'besedo' nad življenjem
'ničel' – sužnjev. Od treh simbolov EM je bila torej prisotna 0 (ponižni
sužnji) in ¥ (vzvišeni faraon).
Kaj pa 1? Kdaj
se v pisani zgodovini pojavi prvi nevzvišen-in-neponižen človek?
Prva 'enka'
zgodovine je Mojzes.
Neponižen
egiptovskemu faraonu in nevzvišen nad sužnji se je bil odrekel vampirskemu
faraonsko/suženjskemu odnosu in zasnoval 'vodoravni, bratski svet'
enakovrednih. S tem je nanovo zakoličil svet in nebo ter spremenil 'usodo'
sveta. Faraonu (in z njim vsem ljudem na Zemlji) je odrekel božansko moč in
zavesten celote (a sam nesamozavesten, prestrašen in nebogljen pred neznano
božjo logiko) je ponižen Celoti-Bogu odpeljal ljudstvo v obljubljeno deželo
mleka in medu. Izraelci (in s tem celo človeštvo) so pričeli potovati proti Ego
1. Proti neponižnosti-in-nevzvišenosti. Proti skromnosti in dobroti. Proti
ljubečemu in enakovrednomu vzdušju prijateljstva, ki ga poraja svoboda.
Odnos
faraon/suženj je v židovski zavesti zamrl, a logika ¥ /000 še ni izgubila svoje
moči, kajti Boga (¥) je bil (?na žalost?)
Mojzes 'pregnal' v nezemeljska 'nebesa', srečanje z njim v posmrtno dobo.
Zaradi te namišljene 'odsotnosti' Boga na Zemlji, sta v židovski zavesti tako
Zemlja kot človek postali 0 - zapuščena od božanske moči – a 'odsotna' nebesa
in 'odsotni' Bog vsepomembna. Židje so zato ti dve božji stvarjenji (človeka in
zemljo) dojeli kot 'od Boga prekleti' in njihova logika ¥/0/00 jim še danes govori: 'Človek
je bil 'izgubili dušo', je 0, zato je 'slab' in zemlja ni sveta.' In zapuščeni od Boga in s prekleto
samozavestjo neprestano obkroženi s sovražnikom so prenehali sanjati 'enko' v
smislu humanizma, kot jo je bil sanjal Mojzes, temveč so padli v skupinsko
hipnozo, v religiozno-nacionalno vzvišenost in ekskluzivizem - MI: »Mi smo
skupaj EN boljši narod, kot so drugi narodi, ker smo Mojzesovi otroci in torej
bližje Bogu kot drugi narodi. Bog nas
Izraelce ljubi bolj kot druge, saj smo izbrano ljudstvo, ki je prvo v zgodovini
dobilo svobodno možnost samoodločbe.«
Počutijo se še
danes več kot 1, nad drugimi narodi; in ta napuh njihovega
skupinskega ega jih zato 'osamlja' in tepe od 'vedno'. Njihov neuklonljiv
'sveti exkluzivizem' so trebili iz Zemlje vsi preostali 'močni exkluzivisti.
Rimljani so jim razbili državo in jih razkropili po svetu, Papež skupaj s
Kralji jih je označil za 'izdajalce' in jim prepovedal obdelovati zamljo,
zaeadi česar so bili prisiljeni da ostanejo v trgovini in banki in jih
'prisilili', da so postali 'bankirji sveta' in s tem direktorje lutkovnega
gledališča, kateremu pravimo danes 'naše življenje'. Zato jih je hotel
istrebiti Hitler. Njihov exkluzivistično zaničevanje vsen ostelih narodov jih
je pripeljal – kam?
Stojijo še danes v puščavi s puško v roki, si
domišljajo svojo večvrednost; in sanjajo ljubezen in rajske vrtove v nebesih. A
ponižali so vse ne-žide, prekleli so bili zemljo. In žensko. Ne poznajo zato
blagoslova oziroma zaupanja in nikdar nimajo nepristranskega pogleda. Ne
poznajo upoštevanja. Ne poznajo ljubezni. Namesto da bi sejali in želi, kot jim
govori Bog, izkoriščajo vse 'ne-naše' in 'pravično' ubijajo 'manjvredne' sosede
– saj v božjem imenu iščejo 'miren dom' le zase in jim ni mar za 'heretike'.
Prodajajo vojno.
In ko je Jezus
kot prvi žid poskušal 'staršem' predočiti 'zablodo očetov' in židovsko
vase-zazrtost in vase-zaprtost porušiti ter jim njihovo ekskluzivnost z 'Vsi
smo bratje in sestre' (1 = 1 = ¥) odpreti v Mojzesov
humanizem, so ga prekleli. Bratstva s 'heretiki' vase-zagledani Židje niso
mogli sprejeli. Enakovrednosti niso poznali. Hierarhični red tedanje družbe
bratstva-prijateljstva ni mogel požreti (upamo prijateljsko sprejeti
vse-človeštvo danes in stopiti v humanizem?) in dopustiti. Vodoravni Jezusov
red skromnosti, kjer je vsakdo 'zadnji med enakimi' in kjer nihče nikomur ni
tiran, so cerkveni in posvetni oblastniki pribili na križ in ubranili 0. Rimska
in židovska posvetna oblast je ohranila navpični red, lastno avtoriteto, lastno
pomembnost. In judovski teologi so ubranili smrt kot edina vrata, ki edina
lahko peljejo v ljubeč odnos, v naročje Boga. S tem so odrekli materi Zemlji
živost in 'nebesa' izključili iz sedanjosti. Veslje je postalo grešno.
Niso židje
mogli razumeti Jezusa, ki je poskusil z 'Vse je živo' in z
'Raj je na zemlji in Bog je v vsakem človeku' (1 = ¥) poskusil celo materi
Zemlji in Evi in človeškemu telesu vrniti duhovnost in božanskost. Jezusovega
ekološkega pogleda na svet niso prepoznali niti apostoli, ki 'so videli, a niso
razumeli', zato so že oni pozabili na Jezusovo živo Zemljo. A krščanski
pismouki (ki niso sami videli, le slišali so nekaj) so pozabili tudi na
bratstvo. Ustanovili so na kosteh apostola Petra novo hierarhično, navpično
ekskluzivistično tiransko piramido – katoliškp cerkev; in trdijo še dandanes,
da je le od njih požegnana zemlja okoli cerkve sveta.
Zemlja je tako
ostala prekleta (O – suženj) in brezdušna celo dobo krščanstva do dandanes, ko
jo ekološka zavest z vsemi razpoložljivimi silami spet hoče obuditi v
življenje. Edin preblisk ekološke zavesti je po Jezusu le še 'krik' Frančišeka
Asiškega, ki je bil pticam (živalim) 'vrnil dušo'.
Na drugi
strani so bili nekoč prastari, pred-dorski Grki, nasprotno od Izraelcev, planet
Zemljo že davno proglasili za svetost in živa boginja Gea, duša celotnega
planeta je po njihovem prepričanju gostila na vrhu Olimpa vse preostale
(najmočnejše) bogove. Hierarhija je obstajala na Olimpu in tudi človeška dužba
je delovala hierarhično, kraljevsko, kot so si predstavljali hierarhijo v božji
družini vse do Homerja.
Toda
pohomerski čas prinese grško renesanso. Demokracijo. Filozofijo. Znanost.
V sedmem
stoletju b.c. je faraonsko/suženjski odnos razpadel in med tiranom-vračem in
med sužnji-verniki se je rodil srednji razred – takoimenovano 'svobodno ljudstvo'.
'Apolonov' rod. Tiranski sistem je (opazujoč celo zgodovino) za trenutek zamrl
in faraonski dvojni red ¥/000 je razpadel v
današnjega, ustoličenega s francosko revucijo v vseh demokracijah - ¥<111>0. Pričela se je
rojevati demokracija. Atenec ni več gledal le v tla, kot egiptovski suženj, ki
ni smel dvigniti pogleda do oči faraona, niti ni preklinjajoč zemljo venomer
buljil le v nebo in sanjal nebesa kot Izraelski vernik., pogledal je naravnost
naprej in se zagledal v oči sočloveka. Rodi se Ego 1.. Samozavest
ob zavestnosti celote. Sokrat. Prav kot indijski Buda,
neponižen-in-nevzvišen opazovalec paradoksa resnice, ki mu pravimo življenje. S
tehtanjem »Jaz sem/nisem« je utemeljitelj Etike in krščanske ljubezni. Gor/dol,
levo/desno je zanj izgubilo magično privlačnost in pričel se je ukvarjati s
problemom spredaj/zadaj in zunaj/znotraj.
Toda Atenci,
slaveč zmago nad perzijskim Goljatom, so hoteli zmagovati še naprej, kajti
grški človek je na poti iz ponižnosti sužnja v svobodo stopil preko 'magične
točke Ego = 1', preko 'sokratnosti', preko skromnosti v vzvišenost (Ego > 1)
in postal (spet – po faraonu) merilo vsega. Pozabil je na bogove in na mati
Geo. In na smrt. Postal je razumnik (vernik v lasten razum kot odrešenika) in
se naslonil 'nase' - na svojo pamet in
moč. Zmaga - dosega cilja mu je postala merilo za tehtanje človeka. A smrt je prenehala biti regulator morale,
kot je vernemu židu. Nič je postala nenadoma predmet filozofije, kajti smrt je
prenehala biti svetovalec na poti v življenje, kot je bila Sokratu. Pred
trenutek smrti (0) si je Grk predpostavil osebni cilj in za-postavil 'večnost'.
Iz ubogljive židovske ovce se je rodil samozavesten borec za lastno srečo.
'Zapadnjak'.
Na tej
zgodovinski borbi zatiranih proti tiranu se je na poti v svobodo 'rodilo' v
izraelu mučeništvo (uporniki, katere tiran sicer 'fizično' zmelje, a duhovno
ostanejo etično čisti), v Grčiji junaštvo (uporniki, ki tirana premagajo in se
očistijo v 'notranji' borbi), toda super-junak Aleksander se je prelevil v roparja
in proglasil za boga (kot kasneje Rim, Hitler, Stalin, Bush...). In postal je
nov ohol tiran, ki povzroča novo mučeništvo/junaštvo. In Aleksandrovi
nasledniki Rimljani so stare, tozemske grške bogove prepodili s površja matere
zemlje na planete in Zemlji zavladali sami. Cezar je predstavljal ljudstvu (po
faraonu in Aleksandru spet) božansko, nevprašljivo oblast na zemlji. Rimsko
ljudstvo se je med seboj videlo kot 1 = 1, a Zemlja in Nerimljani so jim
pomenili posest, ki si jo posedovali in šteli. In ker so si vzeli pravico
posedovati vse, so vse merili. In ker le nič ni 0, Rimljani, upoštevajoč le
'materjalni svet' (kot danes?), ničle zato sploh niso poznali in v rimskih
številkah 'manjka'. Smrt je postala rimljanom nepomembna (celo zabavna), edino
'zgodovinsko dejanje', ki bo odmevalo v prihodnosti je Rimljanu pomenila le
zmaga. Zato so gledali le v prihodnost in si gradili enormna spominska obeležja
za vsako 'junaštvo'.
Zgodovina je zgodba o tiranih, mučenikih in
junakih.
In vse
to dogajanje se je zgodilo kot posledica navpične matematike, ekskluzivizma, ki
uzakonja kaste in s tem krivičnost? Rakavost? In plodi revolucijo v podcenjenih
in zaničevanih?
Dokler je človek Ego > 1 obstaja oholost in
pristranskost. In upor proti oholim.
In zgodovina se ponavlja, upori proti tiranu
se ponavljajo, vse dokler se faraonska piramida ne sesuje? Sama od sebe?
Ego = 1 je torej 'srednja pot', katero išče celotno človeštvo?
Skromnost izhod iz zablode vzvišenosti/ponižnosti?
Kot zanimivost in k raziskovanju pomena
(problema) ničle le ena od čudovitih skrivnosti Slovenskega jezika.
Slovenščina, za razliko od mnogih jezikov, uporablja dvojno zanikanje in vsak
otrok ve, kako dva minusa dasta plus.
Vprašaj slovenskega ali angleškega
klošarja: “Kaj imaš? Kdo si?”
In sedaj se vprašaj kakšna je razlika v pomenu med “Nimam nič!” oziroma
“Nisem nič.” in med angleško čutečim, ki v enakem obupu razmišlja: “I have
nothing.” oziroma “I am nothing.”?
Ko nimaš nič – imaš še vedno sebe? Če nisi
nič – si, a ne veš kdo?
Anglež nikoli ne reče: “I don’t have nothing’” ali “I’m not nothing.”
ko nima nič in je na tleh.
Je ta ‘finta’, ki človeku dopušča osebno dostojanstvo kljub popolni (0)
ubožnosti, rešila poljedelske Slovence, zasužnjene od meča, pred izginotjem? Je
dvojinska logika razmišljanja, druga neverjetna cvetlica Trubarjeve kmečke
slovnice, iskana ‘tretja pot’, katero išče vse človeštvo?
¥ v zavesti vernih ljudi simbolizira upanje, moč, skratka nebesa, Boga,
varnost
1 simbolira Enost, skromnost in celost,
enakovrednost in samostojnost ter harmonijo – z eno besedo 'zdravo telo'
0 simbolizira smrt, neobstoj, prekletstvo,
zapuščenost, osamljenost, strah
Če hočemo povezati matematične simbole 0, 1 in ¥ z dogajanjem in vzdušjem človeške družbe in njenim
(svojim) takoimenovanim 'razvojem', najprej skozi trojico matematičnih simbolov
opazujmo štiri psihološke profile ljudi, živečih danes na tem svetu. Označimo
jih lahko kot 'tirane', 'sužnje', povzpetnike in svobodne ljudi.
A – tiran (¥) si nečimrno domišlja, da je le on bog, a vsi ostali
obdajajoči so nič (0), zato vse 'sužnje' vidi kot manjvredne in jih brezsrčno
izkoristi za svojo korist. Nikoli ne prisluhne 'ljudstvu', ki ga streže.
Vzvišeno ‘gospodar’ sliši le svoj 'načrt' (božji načrt?) in si jemlje vso
pravico nad sužnji. Domišlja si, da le on 've pot' in lahko 'komandira' in da
ima zato pravico vsako suženjsko nepokornost kaznovati. Njegov cilj določa
sužnjem misli, pot in ukrade ves čas . Posrka sužnjem življenjsko energijo kot
vampir.
B – suženj (0) je vedno ponižen
in spoštljiv do 'gospode'. Vzgojen ali ukročen v čutenje manjvrednosti je
prestrašen in nesamostojen. Nesamozavesten. Ponižanje je bil že sprejel za
neizbežno, saj je bil sprejel hierarhični, kastni red za dokončno
nespremenljivost. In ‘gospodarje’ za božanske. Stoično trpi krivičnost in ne
upa si od padca v morje strahu naprej (in kmalu pozabi) razmišljati samostojno.
Njegove misli in dejanja in doživljanje sveta zapoveduje zato naključni tiran,
duhovni ali posvetni 'nadzornik'. Drži se vsiljenih mu plotov in v njegovi
zavesti ni več upanja po svobodni pozornosti, zato nebogljeno potrebuje
'pastirja' ali voditelja.
Tako tiran kot suženj ne dvomita v 'usojenost kaste', zato ‘usodo’ le
izpolnjujeta.
Najboljši ‘živ’ primer je klasična Indija. Kaste ‘stojijo’. Navpični
red je ‘zabetoniran’ - določen z rojstvom.
AB – karierist pa ne verjame v
kastno usojenost, a še vedno je vernik navpičnega reda. Mojzesov, Budin,
Sokratov, Jezusov ‘vodoravni red’ je zanj le pravljica. Ne pozna zaupanja, zato
je Ego = 1 zanj ‘naivnost’. Ne verjame v prijateljstvo. Verjame v uspeh -
povzpetje. Na koncu poti, jutri vidi sebe spoštovanega na nekem 'vrhu' moči in
bogastva. Zato tekmuje in gladiatorsko pleza po lestvici spoštljivosti in moči. ‘Močnim' (bogatim,
vplivnim) in 'koristnim za prihodnost' se klanja in do njih je ugajaški,
konkurentom skuša škodovati, a 'šibke' in karieri nekoristne prezira in zatira.
Njegovo obnašanje je v eni situaciji suženjsko, a v drugi tiransko. Torej je
spoštljivec del dneva vzvišen (¥), a del dneva ponižen (0) shizofrenik, razcepljena
osebnost. Ni ne ‘tič’ ne ‘miš’. V borbi za 'stolčke' nima stalne osebnosti.
Edina stalnica njegove osebnosti sta?je le pohlep in ljubosumje. Obnašanje v
vsakem trenutku prilagaja situaciji in s konkurenti tekmuje v zapolnjevanju
nastalih 'lukenj v navpičnem sistemu'. Je le prefrigan igralec, ki se je bil
naučil nekaj različnih ‘vlog’ in mimikrijo sprejel za neizbežnost uspeha; a
neprestano igrajoč le naučene vloge, je bil pozabil na radovednega otroka v
sebi, na 'srce' in na svoj talent.
Njegova samozavest je odvisna le od višine stolčka.
neAneB – svobodno bitje je
samosvoje in samostojno. Je ena (1). Ego 1. Ni vzvišeno (Ego > 1) in ne ponižno (Ego < 1),
temveč samo-zavestno in celote-zavestno bitje. Osveščeno bitje. Ne sledi slepo
tujim besedam in izračunom, zato deluje le iz lastne osebnosti, iz lastnih
spoznanj. Ker ne verjame v hierarhijo in avtoriteto, ne tekmuje z nikomur za
‘nič’, zato ni podkupljiv in ugajaški, se nikomur ne uklanja, nikogar ne
prezira, nikomur ne škodi in nikogar ne izkoristi za povzpetje, a se tudi ne
pusti izkoriščati. Ta nevzvišna-in-neponižna drža, ki omogoča samosvojo glavo,
inteligentno oko in ljubeče srce, je
‘samosvoja’ drža vseh svobodnih bitij zgodovine. Logika CM (¥ = 1) je logika vseh enakovrednih, skromnih,
ljubečih... Mojzesa, Bude, Sokrata, Jezusa, Krishnamurtija in drugih učenikov…
Ko skozi te štiri odnose ('sem bog' se počuti ohol tiran, 'sem ničvreden' se počuti ponižen suženj, 'sem nič, a bom bog' – se počuti pohlepen
povzpetnik, 'sem le samosvoj delček nedojemljive
celote' čuti svoboden človek),
pogledamo v zgodovino, lahko opazimo da tiranija oholih Narcisov določa sužnjem
način življenja večino človeške zgodovine. In da odnos 'sem bog/si nič'
zastruplja vzdušje družbe še danes.
In če se počutimo 'nič'? Če imamo 'nič'? Nas ni?
Tudi v današnjem svetu je Ego = 1 redkost, a prevzetne tirane (Ego >
1), uslužne sužnje (Ego < 1) in ugajaške, zahrbtne povzpetnike (Ego = 0 -
¥, a nikoli
1) srečuješ na vsakem koraku.
Zakaj?
Poglejva v dandanašnjo vzgojo.
Opaziva lahko, da ni težko otroka z olimpijsko
vzgojo navdušiti v čaščenje
zmagovalcev in ga sprogramirati v (pasivnega) agresivnega navijača ali
(aktivno) ambiciozno, egoistično, povzpetno ‘rakavo celico’, v neprestano
tekmujočega ‘zmagovalca’, karierista, ki nenehno teži k ‘rasti’ in objestno
‘žre’ so-tekmovalce. Toda, ali ga s tem ne pahnemo v zavistnost - pohlep
povzpetnika, saj smo vanj vsadili nenehno brezobzirno 'lakoto', nujo po
dokazovanju in rivalstvu? Ali ga ne pahnemo v sovraštvo in vojno z vsem
zavistnim sosestvom?
Niti s permisivno vzgojo, kjer je
‘princu’ dovoljeno vse in vsi igrajo otroku sužnje, otroka ni težko vzgojiti v
objestnega tirana, ki le ukazuje in zahteva strežbo. Toda, ali ne bo potem celo
življenje le zahteval nenehno pozornost, uboganje (understanding) od
klanjajočih okoli sebe in zato vedno iskal sužnje ali oboževalce, ter vsako
nepokornost svojemu ‘božanstvu’ kruto kaznoval?
A prav gotovo je še najlaže otroka z avtoritativno
vzgojo enostavno ‘ubiti’ - prestrašiti in uročiti v ne-samozavestno,
s strahom napolnjeno ubogljivo ovco, v zastrašenega ponižnega služabnika
gospodom ?bogovom?, avtoritativnim pijavkam, ki še danes, v 21 stoletju,
prevzetno in objestno ceremonizirajo po cerkvah in gradovih in univerzah in
sodiščih in bankah.
Ni torej težko otroka vzgojiti v tirana, v sužnja ali zbegati v
shizofreno brezobrazno bitje, toda ko otroku res hočeš dobro, ko ga imaš res
rad, mu ne želiš brezsrčnosti, niti osamljenosti krutega grebatorja, niti
slepote oholih 'gospodarjev', niti prestrašenosti sužnja, ali ne? In ako se oba
strinjava in odgovorno zanikava vzgojo v tirane/ovce oziroma
pijavke/krvodajalce kot namen izobraževanja otrok, lahko s kritično distanco
vpogledava v dosedanji tradicionalni, na 'izdajstvu' temelječ vojaški in na palici-peklu
temelječ cerkveni sistem šolanja, kot tudi v dandanašnjo povzpetniško,
olimpijsko šolo, ki temelji na korenčku. Nagradi.
A kako vzgojiti svobodnega človeka? Ego = 1
Brez korenčka in brez palice?
Zadnjih nekaj
stoletij, po padcu uzakonjene diktature cerkve in vladarjev, torej od francoske
revolucije naprej, odkar je 'ljudstvo' križu in meču odvzelo oblast, je bil
človek ‘zahodne izobrazbe’ našel svojo psihološko varnost v ‘znanosti’ in
‘ideji’ (o svobodi, o ‘enakosti želodcev’, o nad-človeku) in v denarju. Toda s
padcem komunizma in vere v ideal ‘vsi smo kralji’, je včerajšnji
idealist izgubil vero v idejo kot odrešiteljico sveta. Ta ‘hiša iz kart’ se mu
je torej podrla. In danes, ko ekološke katastrofe in atomske vojne grozijo
uničiti planet ob nemočnem pogledu znanosti, pada še vera v znanost. Nastopila
je ‘kriza identifikacije’ oziroma ‘prenos zaupanja’.
Iz ‘ene
zablode’ na ‘drugo zablodo’?
Kajti cel svet
se je naslonil le na denar.
Ekološka
ozaveščenost Celote se sicer bliskovito širi v vzdušje sveta in se kaže kot
zarja na nebu, toda ljudje, ujeti v navade in vzgojeni v spoštljivost in
uboganje avtoritet ‘svete besede’ in ‘svete številke’, so vedno bolj zbegani in
nebogljeni. Prestrašeni. Iščejo berglo in/ali krepelo, kajti strah panično išče
varnost. Zato se mnoge prestrašene ovce tako zlahka oklepajo odrešilnih
‘številk’ ekonomov in se 'obešajo' vse bolj le na bančno račun. Tiščijo v
rakavost liberalizma, ameriškega neo-imperializma, a za svoj ‘duhovni blagor’
in ‘mirno vest’ se oklenejo vsakega in navdušujejo nad vsakim sebe-ponujajočim
gurujem, ki slučajno pride mimo in jim karkoli ‘lepega ponudi’ ter nazaj uspava
njihov pravkar prebujeni strah. Le da se jim ni treba soočiti s seboj in
svetom, ter prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Zato ‘cveti’ toliko starih
in ‘New Age’ gurujev. A druga polovica maloprej oprtih na znanje in idejo,
sedaj panično skače ‘nazaj’ v prekleto, zato se pojavljajo tudi karikature vseh
karizmatičnih voditeljev zgodovine in se prebuja in dviguje neo-fašizem-neo-komunizem-neo-nacizem-neo-katolicizem-neo-carizem-neo-SSovraštva.
A če pogledava
kovanec z druge strani, lahko opaziva, da trenutno živimo v mogoče najbolj
zanimivem ‘zgodovinskem’ trenutku, v dogajanju dokončnega PADCA AVTORITETE.
Ego > kot 1, tiranu so ure štete.
V dobi
ekološkega buma in vse hitrejšega prenosa informacije je ‘novica’, ki je za pot
včasih potrebovala leta, desetletja ali celo stoletja, danes po celem svetu
prisotna v trenutku nastajanja. Zamik informacije, ČAS laži oziroma
dobička (ničle) se torej ‘gospodom’ iz dneva v dan krajša; in današnji faraoni
so zmedeni in obupani. Mediji v vsakem trenutku sproti dokazujejo omejenost
znanosti in egoizem ter nemoč političnih voditeljev, ki znajo le razdvojiti,
skregati in potisniti ljudi v blato in v vojno, a celiti povzročene rane in
vrniti mrtve otroke materam, tega ne znajo nikoli. Kralji Laji, v strahu pred
svojim otrokom Ojdipom, izgubljajo razum in tla pod nogami, zato se zemlja
trese in nedolžni Ojdipi vse bolj množično umirajo in Jokaste vse bolj jokajo.
A laži se noge neizbežno
vse bolj krajšajo. Današnji vladarji, nadzorniki, posredniki, ‘trgovci z
vezami’ - trgovci z verigami in sužnji, izgubljajo moč, saj INTERNET vedno bolj
povezuje ljudi neposredno - brez posrednikov in nadzornikov in cenzorjev.
Zato nas vse več vse hitrje ‘prizemljuje’ v naročje matere zemlje. Kajti
svoboda je na pohodu in vse več ljudi se osvobaja spoštljivosti, pokornosti,
manjvrednosti. Vse bolj se ekološka zavest človeštva povečuje in širi. Noben
tiran je ne more zavreti. Suženj dviguje glavo, noče več biti 'nič'. Noče več
slepo ubogati in slediti. Vendar na veloko žalost iz ponižnosti (0) prej
zatirani večinoma skočijo v vzvišen napuh (Ego > 1), kot je bila
‘preskočila’ večina Slovencev. Vendar nas je tudi vse več že ostalo brez
lažnega občutka večvrednosti/manjvrednosti (Ego = 1). Protestantski Danci so iz
uporabe vrgli ‘vikanje’, temeljni kamen krivičnega odnosa v družbi (a
karieristi v Sloveniji ga ravno nanovo uvajajo?). V zavesti širše ozaveščenega
dela človeštva odnos NADčlovek/podčlovek vse bolj zamira,
zato se ekstremistom, teroristom, ki od ljudstva še vedno zahtevajo pokornost,
toliko bolj meša. Kajti bolj ko se ‘mali ljudje’
duhovno osamosvajajo in nočejo biti več lutke slepih manipulatorjev in
brezsrčnih nadzornikov, bolj slepi, ki ‘mislijo, da vedo’ in hočejo še naprej
krasti rajo in vladati z ukazi, tulijo, pritiskajo, zahtevajo pokornost Sebi.
Avtoriteti.
Pritisk
tiranov na malega človeka se povečuje in norci, ki se imajo za nadljudi,
ukazujejo streljati na vse nepokorjene. Na koncu, pred svojim padcem, celo na
lastne otroke. NA 'svoj' narod. In si izmišljajo zunanje, če pa teh ni,
notranjega sovražnika, le da je ljudstvo strah. Čim bolj strah. Kajti le skupni
strah pred ‘SO-vragom’ zbije vsebolj prestrašene egoiste v pohlevno grupo. In v
stajo. V krave ‘molznice’ ali pa v ubogljivo vojsko. Da se generali lahko
igrajo s svinčenimi vojaki in da trgovina s smrtjo (o) in sužnji (0) cveti...
do kdaj? Do nove vstaje v staji? Kolikokrat še?
Vse dokler trije tirani: pohlep, napuh in sovraštvo,
voditelji in botri lakote, revščine, vse-bolečine sveta, umiranja otrok,
krojijo vzdušje strahu, iz katerega se, v upor proti izkoriščanju in
krivičnosti, rojevajo množice, zahtevajoč ‘svobodo’? Sestop tirana s trona? Ne-bolečino?
Razumni David poskuša sicer krotiti svoja lastna čustva – strah. pohlep in narcizem. Iz nepohlepa, iz
svobode in iz ljubezni si neprestano gradi religijo, kajti rad bi sicer verjel
v ljubezen, toda kaj ko zna razmišljati le koristno. Ker ne najde ljubezni
zapušča krščanstvi in iz ujetosti išče svobodo v Budizmu. Ne zna pa občutiti s
srcem, zato, kljub Davidovi slabi vesti, ker za dober dobiček sadi tudi semena
vojne, trenutno revščino in umiranje lutk na bojiščih s številkami, brezsrčno
še vedno zapoveduje velecenjena in spoštovana ambicija - zavist - v imenu
napredka. Brezsrčje v imenu vsak dan več in boljše. V imenu ‘pozitivnega
mišljenja’.
Toda,
ali sploh vemo, kaj je dobro,
ko pohlepni hočemo boljše?
Ali tisti, ki pravijo, da vodijo v boljše in sami
bogatijo, a izžetim sledilcem povzročajo revščino, vedo, kaj je ‘dobro’?
Prekletstvo revščine je, da
ne more 0 dati, ker nima kaj dati. A prekletstvo bogatije je, da noče .0.
izgubiti. Kajti ni dobička brez ‘ničle’. Ni obresti brez dolga. Ni dolžnosti
sužnja brez pravice kralja. Ni užitka brez sužnjeve bolečine. Zato faraon ne
odpusti smrti, sužnja, ‘ničle’, 0, % iz svojih rok. Zato pohlepna in prevzetna
smetana danes, brezvestno pribija blejajoče ovce na križ trpljenja in križi na
grobovih križanih ne ganejo trgovcev. S križi in orožjem trgujejo in štejejo
ostanke. Dobiček.
Vsak otrok čuti svoje telo in je poistoveten s ‘seboj’, z
bolečino/ugodjem, z lakoto/sitostjo. Ta identifikacija je naravna, (dokler
otrok ne postane' podkupljiv s čokolado in denarjem in ciljem, ki postanejo
‘njegova lastna notranja’ identifikacija – ki ga izolira iz okolja), a
vsakega posameznika (telo) obdajajo kot čebuljni listi 'zunanji'
identifikacijski obroči. In vsak ‘duhovni’ krog je ‘širši’. In vsak krog je
ekskluziven za ‘preostalo’.
Predpostavljanje sebe - egoizem (prav kot na drugi strani globalna zavest) izničuje poistovetenje z družino, državo, religijo,
saj lakota po osebni moči in lastnem denarju - 'profitizem' ukrade in si
podredi tako dušo kot telo. Ujame razum in srce. Naravne povezanosti s 'sabo -
Eno' ni več, kajti tako duša kot telo postaneta suženj dobička. Suženj drobiža.
A čaščenje lastne družine, kjer ‘kradeš zunaj a nosiš domov’, zapira v
ekskluzivistično mafijsko logiko, ki diktira v vojno z vse-sosestvom. S
sosedom, državo, cerkvijo, Nubami, Čečeni? Družina proti celemu svetu?
Poistovetenje s cehom
zapira v ekskluzuvistični kastni sistem, ki blokira ‘pravični pretok’ denarja
(?energije?) in ustvari kastno državo bogatih štemplarjev in revnih dvorljivih
hlapcev. Ta krivičnost 'razumnikov' je bila vedno vodila in vedno vodi v upor
in revolucijo. Če le pogledamo današnjo oholost pravnikov in nepravnost
pravniške države, ki je z ‘sodniško takso’ ljudstvo razdelilo na pravno žive in
pravno mrtve. Na ljudi/sužnje. Bodo novodobni sužnji spet morali srp in kladivo
uporabiti kot orožje?
Poistovetenje z državnim ozemljem ali/in z narodom… slabi družino
in jemlje moč nadnacionalni cerkvi, saj vodi v nacizme in mednacionalne vojne
navkljub isti religiji.
Poistovetenje z religijo sesuva tako državo kot narod, saj se religije širijo preko državnih in
jezikovnih plotov in rušijo nacionalno identifikacijo. Zdravijo
‘preobčutljivost’ na zastavo in ‘dom’. A ker je, razen v padajočih komunizmih,
kjer se mešata ateizem in teizem, vera običajno posledica družinskega
pogojenja, cerkev povsod glasno zagovarja močno družino. Krščanstvo naj bi
pobratilo vse ljudi in izničilo egoizem, a tudi vasezaprtost družine, porušilo
meje držav in zbratilo narode in izenačilo pomembnost cehov. A skregani ‘bratje
v Kristusu’? Na Hrvaškem katoličan blagoslavlja ‘svoje’, ko gredo pobijat Srbe
in obratno; in oboji blagoslovijo uboj muslimana v Bosni. Družine, cehi in
narodi se pobijajo med seboj v imenu istega boga. In trdijo, da so kristjani?
Govorijo resnico?
Rezime?
Vse ‘lokalne’ identifikacije ‘zapirajo’ ljudi v ‘kokone brezobčutja’ in
povzročajo nezaupanje in sovraštvo do ‘nenašega’.
Otrok je rojen v obstoječo državo, v uveljavljeno religijo, v Moralo
lokalne družbe, v družino. In vsaki lokalni mlaki po ena žaba govori drugačno
‘edino resnico’ in dviguje pest ob drugi zastavi... Navleče se torej otrok
identifikacij, ‘relikvij’ in ‘resnic’, ki betonirajo vzdušje določene družbe. V
Indiji je vzgojen lahko edino le v Indijca, v Srbiji v srbsko ‘junaško’ moralo
in v Sloveniji v moraš/ne smeš slovenskega povzpetnega okolja. Toda vsa ta
‘obvezna’ obnašanja so mu vsiljena in vsa so lokalno omejena. In ožje so te identifikacije,
bolj otroka stiska. Ta pritisk strahu v njem vzbuja strah in strah potrebo po
identifikaciji. Zato se ‘telo’ oklepa navidezno-varnih plotov materjalnega
sveta ali duhovnih plotov, toda univerzalna duša otroka, napolnjena z božjo
etiko in brezmejno širino, se brani vseh vsiljenih omejenosti in zato nenehno
teži k svobodi, k univerzalnosti, k izgubi vseh vsiljenih lokalnih zablod, kot
tudi 'prostovoljnih navijaštev', saj so dejansko vse 'ozkosti' le beg v
skupinsko agresijo. Pogled na nogometni stadion nam priča o resničnosti
povedanega.
Odrasli svet je svet pohlepnih 'moralistov' in zato svet nezaupanja.
Vsaka otroška duša pa išče svet zaupanja brez ‘moraš’ in nadzora, saj le tam lahko
cveti Etika, občutljiva umetnost in zdravo obzirno sodelovanje. Sožitje. Vsak
človek, zavestno ali nezavedno, teži k svobodi oziroma sožitju. K božanski
zavesti - biti brez lokalnih poistovetenj ob istočasnem poistovetenju z vsem.
Razpršen povsod in vseprisoten.
A svet je danes sestavljen iz exkluzivističnih tekmujočih skupin in
zakrknjenih individualcev.
Slehernik danes sam, s tošnom v roki, na poti v srečo, kot Persifal
išče sveti gral in ne vidi nobene ponujene mu roke?
Kaj pred nami torej ne
stoji le ena naloga - sprememba naravnanosti?
Da se o opisu našega sveta še enkrat vprašamo?
Da brezobzirni kot smo, v obzir in upoštevanje ‘vzamemo’ tudi kamen,
rožo, kravo, veverico, sočloveka, vesolje in njegovega ‘kiparja’ oziroma
‘kiparko’? In poljubimo ‘spečo’ Trnuljčico Zemljo, prekleto v brezdušje?
Le filozofija?
Lepa pravljica?
Edina možnost, a dve
poti?