a naslov bi bil lahko tudi - Zakaj sexološki problemi,
mojster Freud?
Živiš
v združbi z množico narcisoidnih celic, ki ima, v povprečju po enega, kvečjemu
dva otroka na družino, saj so v potrošniški družbi ljudem otroci postali
‘luksus’, kajti narcizem, vase obrnjena in vase zagledana pozornost, je
lažnost, ki zaslepljenemu sicer jemlje strah in mu daje lažno samozavest, a
hkrati slabi občutljivost in potenco, saj Narcisek ne ‘da’ niti ženi niti
lastnemu otroku. A mačo poveličuje le, kar je moško, a ženske duše sploh
ne-zaznava, saj zazna le oblino riti in veličino jošk dobre ‘pičke’ in je tako
egocentričen, da se skoraj ne razmnožuje, težko prigarane otroke pa si podreja
in kroti v brezobziren terorizem.
A
poglej zdaj vse zatirane narode, vse civilizacije strahu. Opaziš lahko, da
prestrašeno vzdušje vedno plodi množične družine. Poglej le ponižno-skromno
Indijo. Opazuj populacijski bum v, v izgubo tradicije in krizo identitete
vrženi, Indoneziji. Zatrto Kitajsko ali Kosovo in moralističen Islam. Vse
eksplozije prebivalstva plodi strah, kajti strah staršev pospešuje rojstvo
otrok, rojstvo upornikov proti tiranu, ki vliva strah v duše staršev in
povzroča vzdušje ogroženosti. Vzdušje ogroženosti plodi številni zarod. Strah
za preživetje plodi ‘masovno varnost’. In razmnoženi v kvantiteto, ogroženi
končno sesujejo vzvišene ‘strah sadeče bogove’, ki se imajo v svoji slepoti za
kvaliteto, za ‘več’.
Strah
torej plodi otroke.
A
ko ni vzdušja ogroženosti?
Ko
ni ne strahu in ne želje? Ali se rojevanje konča? In bitje izumre?
Sloni
živijo dolgo, a rojevajo se redko. In v ravno pravem številu, kajti v naravi ni
ničesar preveč. Levov in slonov in nosorogov in orlov ni nikoli preveč, zakaj
nikomur, razen mrhovinarjem in črvom, niso hrana. Niso ogroženi in ker jih v
preživetju ni strah, jih je ravno pravšnje število.
A
najbolj ogrožene živali imajo, jasno, največ potomstva. Da rasa preživi.
Poglej
leštevilo planktona, ki je hrana praktično vsem morskim bitjem. In trava? Bolj
ko jo kosiš, gostejša zraste. Ali še nisi opazila, kako raste ogrožen plevel?
Kako se razmnožuje zatiran mrčes? Vsi škodljivci? Bolj ga zatiraš, večjo ima,
‘sovražnik’, voljo do življenja, bolj raste, zvitejši postaja.
Vidiš
kako mati narava po’skrbi za ravnotežje?
Večji
je tiran večja je revolucija. Vsak udarec povzroči rast nasprotja. Protiudarca.
Vsaka sovražnost in nezaupanje se vrne k izvoru. Vsak tiran mora nekoč pasti.
Kajti če sadiš bolečino, se bolečina vrne na svoj izvir nazaj kot losos.
Razen?
“Le holokaust vseh teroristov in njihovih ‘korenin’,” pravi Bush, “prepreči maščevanje preživelih otrok...”?
O grožnji ‘slabe karme’,
o dolgoročni ‘škodljivosti puljenja plevela’ je bil sanjal že biblijski kralj
David, Razumni poljedelec, ki je bil poveličal ‘želodcu koristno’ in
postal brezsrčni tiran lastnemu narodu
in zatiralec ‘škodljivcev’ v imenu lastnega bogastva. In očitno se je bil
‘konca časa vladavine’ ozavedel tudi že kruti egiptovski faraon, ko je iz strahu
pred lastnimi brezčutnimi grehi in prihajajočo ‘novo dobo’ dal pobiti vse
(ogrožujoče) prvorojene Davidovce. Pa tudi Aleksander Veliki, ko je porušil
Tebe, da ni ostal kamen na kamnu. Njegove kazni za upornost naj bi ne bil
preživel nihče, niti noben otrok, kajti bal se je Aleksander krvnega
maščevanja, ‘bese’, maščevanja potomcev. Strah pred otrokom, kateremu si ubil
starše, je trpel tudi inpotentni mačist Hitler, ko je hotel iztrebiti
neuklonljive cigane in ‘übermensch’ žide. Strah pred otrokom trpijo vsi tirani, kajti vsak otrok je
pametnejši od učiteljskega zbora in zvitejši od očeta. In neizbežno sklati
‘mačota’ s trona.
Strah
pred padcem iz nadzorniškega stolčka, Lajev kompleks, izvor Ojdipove ‘grešne
navezanosti’ na zaščitniško ‘grešno’ mater, resno ne obravnava kot ‘problem’
nobena uveljavljena psihološka šola. Govorijo le o ‘nenaravnem’ Ojdipovem
sindromu in poskušajo pozornost odvrniti na otroka in na mater. Proč od
sebe. Avtoritete Razuma. Kralja Laja.
Ker
je uklanjanje ‘avtoriteti’ za njih še vedno merilo ‘normalnosti’?
In
le holokaust spoznanja ohrani red nadzornikom sveta?
In sedaj poglej v
‘normalnost’ dandanašnjega družbenega dogajanja.
Mačistična predatorska duša vlada človeštvu še danes in dirigira odnos s svetom, zato želodec trenutno žre srce. Razumni oče lastne otroke pošilja uničevat izmišljene sovražnike v imenu samo-izbranega boga ali kake poveličevane cunje imenovane ‘zastava’ ali dobička.
Družba
žrtvuje lastne otroke za izmišljene domišljijske cilje ali v borbi proti njim.
Družba
plačuje ‘krvni davek’ generalom in generali se igrajo vojno. Otroci so
‘gospodarjem’ le kanon-futer, le številke, ustrojeni morilci, ki iz strahu
ubijejo na ukaz višjih. Ukročeni v lutke, v ubogljive kaplarje, “VIŠJIM”
kimajo, a ‘NIŽJE’ zatirajo in vse ‘škodljivce’ pobijajo na ukaz.
In
nekateri se uprejo v revolucijo da sesujejo diktat ‘očeta’.
Oče
poseduje vse in gol otrok se rodi v od očetov posedovan svet. V dolgove
zapitega očeta. In oče do smrti ne spusti nadzora.
Oče
ubija sina in sin, v borbi za svobodo, očeta.
Dogaja
se Somrak bogov. Gigantomanija.
Bitka
med generacijami.
In,
grozljivo, deklice vse bolj postajajo fanti. Materina duša umira. Družba
postaja vedno bolj moška.
Če
pogledava ’malo’ nazaj.
Nekoč davno, v Goljatovem živalskem svetu, je samček imel
nos za iskanje hrane, eno oko za samičko, eno oko za mladiče; in ušesi sta
‘lovili’ NE-varnost.
Ko pa je, v Davidovem ‘razumskem kraljestvu’, znanje
premagalo moč in prineslo večji pridelek ter zagotavljalo večjo varnost od gole
grobe mišične moči, sta znanje in koristnost bitjem postali pomembni vrednoti;
in rodil se je nov družbeni red. Red znanosti. ‘Več znaš, več veljaš’. Samček Davidovega kraljestva je bil eno oko
osredotočil torej v iskanje koristnega znanja, modrih glav, bogastva, z drugim
očesom je pazil na ženo, toda iz vida je bil izgubil otroke in iz sluha
nevarnost. Z ušesi je osredotočeno pričel loviti koristno informacijo. Varnost.
Otroke, ker nimajo izkušenj-in-znanja, je odrasel svet, poln koristnih
nasvetov, pričel podcenjevati in zaničevati in jih s kročenjem ‘po svoji
podobi’ oblikovati v podrejeno uboganje, spoštovanje učitelja. ‘Izkušnje’.
Spomina. Očeta. Avtoriteta omejenega spomina oziroma znanja je pričela zatirati
vsako novo spoznanje. Oče je rekel: »Vem vse!« in otroke vzgojil v pokornost
'vsevednemu bogu' - sebi. Neuboganju in radovednosti ter iskrenosti otroka je
sledila stroga kazen. Vsevedna starost je pričela prezirati in zanikati
prihajajoče, še-neznano.
A spoznanje ognja spremeni svet. Vrači si podvržejo
Davidovo znanje, 'bogovi' postanejo avtoriteta in strah pred smrtjo zavlada
svetu. Življenje/smrt postane zagonetka bivanja in Bog obsesija Davidove
'civilizacije'...
V živalskem svetu samička obvlada samčke z neustavljivo
spolno privlačnostjo in si lahko privošči biti, če primerjaš le pavji ali levji
par, fizično manj privlačna, ‘grša’ od samčka. A ga, samčka, vseeno
neustavljivo privlači. Samec Davidovega kraljestva, brezčuten in brezobziren do
otrok, a še vedno pazeč na ženo, je bil padel pod vpliv vračev in ognja; in
izgubil je še drugo oko. Postal je slep še za samičko. Vrači so bili pozornost spoštljivih učencev preusmerili in jo
‘speljali’ mimo samičke, ter jo osredotočili v smrt in v iskanje večnosti in
boga.
Moška duša je s spoštovanjem ‘modrih’ moških in s slepim
sledenjem učiteljem, v Davidovem kraljestvu postala narcisoidna in izgubila
radoživost in inteligenco (duhovno potenco - ustvarjalnost), a z vračem je bila
v Odisejevem svetu prevare izgubila fizično potenco - občutljivost do ženske. Postala
je toga in kruta, kajti oči in ušesa uročenega vernika so iskale le še vračevo
predstavo o bogu in bogatost v prihodnosti.
‘Spoštljivi učenec’ je bil mutiral v ‘paničnega vernika’
in postal slep in gluh za vse neposredno obdajajoče, popolnoma brezčuten na
prisotno, a hkrati postal preobčutljiv na ‘svojega boga’ in ‘sveto resnico’.
Občudoval je le še boga. Moškega. ‘Sebe’.
Samička je bila za vernega samca izgubila vso svojo
spolno privlačnost in ‘ženska duša’ je bila poteptana v blato, pahnjena v suženjstvo
duha, zakaj borba za ideal (I
deal?I.de.all) je verniku postala pomembnejša od borbe za samičko. ‘Spolna
sla’ samca je bila mutirala v zaverovano ‘slo po BOGu in bogASTVU’ in pričel se
je moški mačizem. Sodoma in Gomora. Pederastija in sodomija. Začela se je
tiranska slepota moške duše. In zgodba o Adamu in Evi.
Tisočletja so minila, odkar so bili vzvod, kolo in sužnji
zgradili faraonu ‘zlato piramido zla’. Še več tisočletij je že minilo, odkar je
bilo prvo spoznanje ‘posvetilo’ v zavest pra-človeka in je palica postala
bergla, opora, podpora, meč. Toda odkar se je bila ‘moška duša’ povzpela nad
‘žensko dušo’ in je ‘prvorojeni Kajn’ (mošku princip) ubil ‘drugorojenega Abla’
(ženski princip), je bila Eva, nebogljena in zatrta inteligenca, sanjala rešitev
iz ječe Hada. Nemočna je bila žalostna sanjala ‘močnega duha’, da jo reši
trpljenja, upala na prebujenje iz blodnjaka Smrti.
Ves čas je ‘ženska duša’ Trnuljčice sanjala le rešitev iz
ujetosti, sanjala le ‘svobodo’, a pozabila je bila sanjati prinčevo ‘srce’. In
ker se vse dobesedno udejanja, si je bila nasanjala rešitelja. Močnega duha.
Zmagovalca. Mačota. Goljata.
Goljatov grobi dotik jo je sicer zbudil, toda Goljat je
bil brez srca. Vzel ji je svobodo. Imel jo je za svojo posest. V Davidovem
‘razumnem kraljestvu’ je bila prebujena v ‘služkinjo’ in v Odisejevem
‘kraljestvu prevare’ je postala ‘podkupnina’. Vsi trije bratje (moč, znanje,
ideja) častijo le kraljičino telo, a ne zaznavajo lepote njenega duha in zato
ne občutijo nežnosti Evine duše, ki spi, da bi ne čutila posilstva mačota.
Kajti dokler je moški mačo, je zanj najlepše na najlepši samici ON sam, toda o
nežnosti, o obzirnosti, o dobroti ženske duše se mu niti ne sanja.
Kadarkoli
se speča kraljična zbudi, ji, prebujeni inteligenci, priteče solza žalosti; in
zaspi nazaj v čakanje na nežen prinčev poljub. Zato občutljiva Trnuljčica še
vedno spi v Hadu, v Goljatovem ali Davidovem ali v Odisejevem objemu; toda od
Mojzesa dalje že sanja tudi srce in čaka na nežen dih inteligentnega, srčnega
princa... sanja Herakleja?Kristusa.
Z
dvigom moškega v VEČ, v prevzetno domišljavost in s padcem v blodno sanjo o
sebi-bogu, sta nedolžna ‘otroška duša’ in občutljiva ‘ženska duša’ nekoč ostali
popolnoma brezpravni; in mati je postala edina zaščitnica otroku in se zato
sprevrgla v nasprotnico očetu.
Podobno
kot se je bil v Egiptu 'ženski' Mojzes uprl vzvišenosti mačista faraona, se
ženska duša upre moškemu tudi v grških Delfih, kjer mati Gea s pogojeno
prerokbo zavlada nad ukazujočimi moškimi, nad očetom, da pred tiranom obvaruje
otroka. Toda zadnji ‘ženski misterij’ je bil v 12, stoletju pred Kristusom s
prihodom dorske železne kulture v Elevzinah poteptan. Tezejev ukročeni ‘sveti
konj’ je bil ‘sveti kači’ zdrobil glavo in ugasnil materin kult. Vojak je bil
zasužnjil poljrdelca. Mati Gea, ‘pozorna prisotnost’ je izgubila bitko; kajti z
Dorci je bil grški svet stopil nazaj?naprej v obdobje osredotočenja. Obdobje
junaškega ega. Obdobje Zeusa. Obdobje doseganja prihodnosti. In zmagovanja.
Obdobje ‘materializacije cilja’. Obdobje vojne.
Zato,
ko niti trebušni ples ni
bil premamil v iluzijo srepečega Narcisa, ko niti lepotičenje, niti beseda (1001
noč<?> pravljice) niso bile
ozdravili slepote v ‘zlato runo’ zagledanega razumnega samca, ko niti prošnja
niti jok nista bila ganila gluhosti brezsrčnega vernika v ‘zlate besede’, ki še
naprej, prav kot grški bogovi Uran, Kronos, Zeus in Laj in Agamemnon, žrtvujejo in zatirajo svoje otroke,
se je samička spustila z brez-obzirnim samcem v BOj ZA otroka.
Odkrito
je, v zadnjem obdobju zgodovine, od bogomilskih Katarov čaščena in s praško
Loreto povišana ‘sveta Marija’, v deželah Libušine ‘bohemske’ Češke in v
protipapeških deželah severne Evrope in Amerike, povsod, kjer je dobila volilno
pravico, stopila naprej pred otroka. Da bi zaščitila otroka, je sprejela borbo
z očetom, toda borba z brezsrčnim moškim ji je, materi, zaposlila vso
pozornost, zato moderna Mary iz Amerike, ki so jo bili vzvišeni junaški moški
zmagovalci prepričali, da je enakovREDnost isto kot enakoPRAVnost isto kot enakozMOŽnost, je v žaru borbe pozabila na svoje otroke. Še sama
je bila postala zagledana v cilj, v zmago nad moškim. Oslepela je za okolje in
danes se, ‘feministka’, osredotočena v borbi za NADvladanje moškega, še ona vedno
bolj in bolj oddaljuje od svojih otrok in izgublja slišnost: pozornost,
občutljivost, nežnost do otroka in okolja. Postaja bojevnica. Vojščak.
Biznismenka. Amazonka. Feministka. Moderna enakozmožna emancipiranka, oblečena
v moško uniformo, postaja vse bolj brez-občuten dedec, izgublja srce, kajti
prenehala je bila biti mati! Danes hoče mačota premagati celo v boksu.
Grozljivo!
In
sedaj poglej v obstoječe skupaj z zgodovino in razmisli.
Špartanski materi je bila zmaga ljubša od otroka. Pripadnost
državi močnejša od materinske ljubezni. Mrtev otrok ljubši od poraženega
otroka. Otroku, ki je bil odhajal na boj, je zabičala: ‘Vrni se s ščitom ali na
ščitu. Zmagaj ali umri!’. Poraženi otrok ni smel nikoli več pred obličje
matere. Tudi mati ga je zavrgla, če ni bil zmagal...
"V čem se
vrednote moderne družbe razlikujejo od špartanskih?” se lahko vprašava, kajti tudi modernim staršem je otrok
‘dober’ le, kadar ubogljivo zmaguje-in-uboga očeta. Ukročeni junak. In če
pomisliš - začetnika rimske civilizacije, brezsrčne civilizacije užitka, meča
in krvi, sta bila Romul in Rem, dvojčka, ki ju je bila dojila in vzgojila
volkulja. Otroka brez staršev...
Zato se lahko
vprašava: “Le kaj se ‘nabere’ v duši
zavrženega otroka, ki nikoli ni bil spoznal pozornosti in nežnosti matere?
Zaupljive bližine očeta? Kaj se dogaja v duši otroka, katerega staršem je zmaga
pomembnejša od njegovega življenja? Kaj se dogaja v duši špartanskega ali
srbskega ali ameriškega ali japonskega ali našega otroka, ki mora zmagati-in-ubogati
hkrati, da je od staršev ljubljen? In vsaka nepokornost otroka staršem pomeni
že ‘izdajo’? Vsaka neposlušnost se
kaznuje s prezirom. In s: ‘Pojdi Ojdip!’? Ali starši resnično ljubijo te
otroke?”
Siroti brez staršev
Romulu je bila nekoč žival postala ‘več’ kot človek, oblast pomembnejša od
brata. Ubil je brata Rema v borbi za diktat; in v krvi lačnem Romulovem Rimu je
krutost postala največja vrlina. Križati brata in ga podlo zabosti v hrbet ‘v
dobro države’, je bilo častivredno dejanje ‘moralnega’ Rimljana. Izkoristiti
vse ‘v imenu Rima’, je bila ‘pravilna logika’ rimskega razmišljanja, temelj
Rimskega Prava (in današnje ‘demokratične Amerike’) in stil življenja
Rimljanov. In ‘umreti za čast Rima’, brezkompromisna podreditev cezarju Rimu,
je Rimljanu pomenilo: ‘svoboda’.
Kam
gremo?
Občutljivost in nežna
pozornost ženske duše je edina protiutež moškemu narcizmu, saj je vedno mehčala
racionalistično in pohlepno družbo, jo delala nežnejšo, lepšo. Čutno.
Občutljivo. Živo.
Kaj pa danes?
Ukleti
z le eno izmed zgodb celotne zgodbe, s pripovedko, ki rahločutnost ženske duše
ponižuje, solze sočutja zaničuje in razneženost ob lepoti, romantiko doživlja
kot ‘gay’. Poslušati smo morali torej vedno le ‘očetov spomin’. Moški vzvišeni
‘Zakon o Evinem grehu’. In zato odnosi med ljudmi polpretekle dobe tudi
odsevajo le eno, vsem ‘dedcem’ znano zgodbo, kjer moški bog pravi: “Moški je
gospodov dar, a iz Adamovega rebra ustvarjena in zato manj-vredna Eva mora
Adamu biti pokorna.”
Današnji
mačo, svojo krutost opravičujoč z Makiavelijevim: "Cilj opravičuje
sredstva!", točno določa mesto ženske duše v družbi. V postelji in za
šporhetom, od kjer lahko lovi edino-le želodec moškega. Kajti predator nima
srca, s srci se hrani.
In
samica mu je postala podobna.
Danes
okoli sebe, ako dobro pogledaš, lahko opaziš ‘moške duše v ženskih telesih’. Na
tisoče ‘biznismenk’ v ‘moških uniformah’ s kravatami. Feministke. ‘Ready to
fight. And to nock down the ‘shit’ out of a man.’
Samec
je bil znorel prvi, že pred tisočletji, samica za njim, ravnokar, kaj pa
mladiči?
Ostali
so še brez zaščitnice mame.
Družbeno
vzdušje dečkom šepeta špartansko skrivnost: ‘Moški ne joka.’ in od njih
zahteva: ‘Zmagaj, ali te ne maram!’. A pogled v zgodovino nam govori, da
se je bil za junaško Šparto dvignil kruti in perverzni Rim.
Ali
se torej pred nami ne dviguje spet Rim?
Mačist
ameriške 'junaške družbe', z darvinistično 'olimpijsko vzgojo pahnjen v
brezčutnost mrtvaka/zmagovalca in krvoločnost leva ter v sovraštvo do 'rEve - plena
- konkurence', pogojen v oholost do odd mačistične cerkve preklete Eve,
podcenjuje in posiljuje ter terorizira vse, kar je 'slabotno' in kar diši na
žensko. 'Nemočno'. Skriva se za 'zakone', 'dolžnost', 'moralo', zastave, meč,
kajti strah ga je ženskosti, ki ga obdaja. Strah ga je spontanosti.
Nepreračunljivosti. Strah ga je 'izgubiti kontrolo nad prihodnostjo'...
Zase zahteva svobodo, a
svoboda mu pomeni nekaznovano početi vse, kar mu 'domišljija' narekuje.
Podrediti sebi vse obdajajoče (ženo in otroke), pobiti nepokorne 'indijance' in
vse mevže in si podrediti ves svet. To so sanje vseh zmagovalcev. Najlepše na ženski je mačotu on sam. Kajti mačo poveličuje 'koncentracijo' in moč, a ponižuje nežnost
in 'pozornost'. Vse 'cmeravo'.
Obdajajoča narava (tudi
ženska) mu pomeni predmet izkoriščanja, igrišče, posest ali bojno polje. Miza s
katere lahko vzame VSE. Poklekne le pred 'večjimi jajci'. Ljubi svoj razumarski
red. Beži v navidezno varnost racionalnega
preračunavanje sveta in v alkohol in v
sterilnost, kajti naravo (kot žensko) doživlja kot grozečega zmaja. Naravo vidi
mačo kot 'nasprotnico' s katero bije donkihotski boj. Tudi žensk se, kot vse
kar je ženskega in naravnega, boji. Vse 'žensko' in vse otroke, neprilagojene v
normalnost mačizma je bil zato uročil v greh, v smrtni strah, v smrt (AIDS?).
Žensko mačo doživlja kot umazano čistilko, kuharico in 'kurbo'. 'Umazane',
grešne 'blondinke' se dotakne le še s kondomom, matere zemlje z rokavicami. In
ker je sam nežen la preračunljivo ne pa od srca, nežnosti nikoli ne zaupa in se
mehkobe ženske duše, ljubezni in ustvarjalnosti boji kot hudič križa.
Vsaka zaupljivost je v
darvinistični družbi, kjer je 'normalno', da velike ribe žrejo male in slabotne
ribe, samomor. Brezsrčni predatorsko-živinorejski ameriški mačistični um si 'po
judovsko' oziroma 'bankirsko' iz slabosti sočloveka kuje le dobiček.
Kje
smo torej? Kam rinemo?
Ali
se ne bo zgodovina spet ponovila, ker sta danes oče in mati spet, kot nekoč v
Šparti in Rimu, oba slepa in gluha, brezčutna do otrok? Ker sanjata o slavi, o
miru po zmagi in jima srce utripa le za prihodnost, a ju zato danes, ‘now’,
nikoli ni doma?
Poglej samo našo
družinsko vzgojo.
Današnji
normalni starši, pre-občutljivi nase, na svoj status, zagledani v svoje cilje, za
otroke nikoli nimajo časa, zato so jim otroci postali tujci. A brez pozornosti,
brez nežne obzirnosti in ljubečega razumevanja staršev, so še od mame zapuščeni
otroci obsojeni na cesto, na bife, na ‘rave’, na droge, na odtujenost in
osamljeni se izolaciji upirajo, vedno bolj jokajo, kričijo, norijo, kličejo
pozornost nase. In manj ko jih starši slišijo, bolj otroci kričijo.
A
le komu kričijo?
Ali
ne kričijo v puščavo brezdušja?
Kajti nikogar več ni v brezčutnih lupinah v bogastvo hitečih staršev. Nikogar ni doma v srcu mačističnih očetov in mater-feministk, ki bi prisluhnil in otroške klice na pomoč slišal. Še ženske postajajo dedci in otroci so jim postali breme. Nič več jim niso v veselje. Otroci gredo danes v 'šolo koncentracije' in egoizma že v jasli. Neujete pozornosti ni več in občutljivost je (spet) postala sanja bohemov; ponovno ‘iskanje dotika’ manija družbe.
Z vrtcem je otrok izvržen iz nežnosti in,
kot Špartanček, pade v 'družbeno-zapovedano' grebatorstvo, v egoizem in zavist
vzbujajočo olimpijsko darvinistično vzgojo. Mora si 'izboriti prostor' in
'zaslužiti' pozornost. In ker ne 'trdnosti' očeta ne nežne materinske
duše nikoli ni 'doma', fantje brez staršev, prepuščeni televizijskim
Švarcenegerjem in nedosegljivim Pamelam Andersen, izgubljeni tavajo osamljeni
po ulici, kjer jih 'ljubezni' učijo kriminalni 'gangi' in kupljena ljubezen.
Ali pa padajo v 'gay'. In občutljiva, nežna dekleta se pred inpotentnimi
intelektualci in sadističnimi pijanimi mačisti zatekajo v lezbištvo.
Hetereseksualnost izumira in na plesišču, vedno do danes centru dvorjenja in
iskanje partnerja, danes vsakdo pleše le še sam s seboj.
A partner?
Seksualna privlačnost je sprevrnjena in klasična družinska celica je
razpadla.
Družinska banka, ki jo je bil nekoč vodil 'gospodar', je razpadla
(razen trenutno vladajočih 'starih' mafijskih družin, katere zavezuje in
'slepi' družinsko premoženje ali oblast.)
Feministka ima v sodobni družini bančni račun ločen od bančnega računa moža;
in že vsak otrok ima svojo 'denarnico' in drobiž, da gre... In družine v
najrazvitejših 'demokracijah' - v Ameriki in Avstraliji, a tudi v Sloveniji,
ničesar več ne drži skupaj. Dunajska šola je v zadnjih vzdihljajih in na
'randiju' vsakdo plača zase. Denarnica je bila postala otrokom 'svobodne' ceste
'svetišče' in dollar bog, k kateremu molijo roke; in številke v 'banki'
najpomembnejše na svetu. In tako kot v Ameriki, slovenskim otrokom Big Mac ter
CocaCola vse bolj nadomeščata ljubečo mamo, a Pentagon ter borza očeta.
Iz 'fighta'
med očetom mačistom in materjo feministko so otroci svobodnega sveta, tudi
slovenski, pobegnili v 'kilerski svet' denarja, v 'kilerski svet' političnega
ali verskega spletkarstva ali klubskega navijaštva. Ali v 'kilerski' svet mamil
in sprevržene seksualnosti. Ali v 'kilerski' svet opravičljive brutalnosti – v
policijo in vojsko; in družina se, če se, sestane le
še, da skupaj ubije 'največjega purana' na 'zahvalni dan' in ob božiču.
Zakaj?
Borba
za jutrišnja nebesa in borba med moškim in žensko je bila otrokom zapadne
darvinistične družbe vzela starše in ubila družino. Vso pozornost
za(denar)padlega človeka je bil ujel pohlep. Otrokom Amerika Big Mac in Coca
Cola nadomeščata mater in vojska očeta. Okoli osamljenih in nebogljenih otrok
zato obstaja le kruto mačistično vzdušje razžirajočega pohlepa po vseveč. In
nešteto je lestev v uspeh, nevidnih lestev do, po Petrovem načelu, ‘mesta
nesposobnosti’, lestev, po katerih se pehajo spoštljivci in ki srkajo, otroka
za otrokom, v vrtinec brezčutnosti dvoličnega pekla, v dos-ego in v dvolični
‘odrasli odnos’, med klanjajoče se zatiralce in ugledne žeparje, ki žeparijo in
s policijo lovijo svojo pokvarjenost, a vedno ujamejo za krivce svoje osamljene
otroke. Sirote brez staršev.
Moderni ljudje, od-tujeni
od tuje bolečine, ne prisluhnejo niti joku lastnih otrok.
V
teku za denarjem, slavo, zmago, plezajoč po lestvici pomembnosti, gradeč si
varen grad in položaj zase, prezaposlene živčneže živcira le otroški ‘moteči
hrup’. S ‘Tu imaš denar, pojdi v kino.’, ‘Daj mir!’, ‘Bodi tiho, ali
boš tepen!’ si zagotavljajo ali kupujejo mir. Tišino. Prenehanje hrupa. A
hudo se pripravlja, zatišje bred burjo je, ko otroci res utihnejo. Takrat, ko
je mir, takrat v lastnem svetu živečim staršem otroci pripravljajo
presenečenje. Kajti osamljeni duši smisel početja vedno določa nenehna borba za
pozornost. Nov krik: ‘Tu sem! Opazi me!’”
Mačizmu, tej norosti
očeta se mnogi otroci upro. Kajti mačo je ‘trd’ le od alkohola, od strahu ali
ko ‘voha’ strah. Zato mačo pije in tepe ‘ko prazni svoja Velika Jajca v prasico
Evo’, da mu alkohol in njen strah dvigneta tiča; nežnost in 'skrivnost na oni strani dotika' pa mu je španska vas. In otroci, opazujoč
norost staršev nočejo postati brezsrčni in nasilni kot je oče, zato se mačizmu
odpovedo in zbežijo. V drugačnost. Na obrobje družbe in očetove moralne
avtoritete. Na igle ali/in v homoseksualnost.
V družbi, v kateri je mama še nežna in ljubeča
‘materinska’ mama, ‘drugačni otroci’ mogoče celo ‘preživijo’ dril v mačizem in
s pomočjo materine inteligence postanejo nežni pozorni umetniki, ki ženstvenost
ženske občudujejo in toploto dotika nekateri celo živijo. A v družbah, kjer se
je bila ‘emancipirana’ mati spremenila v ‘moškega v ženski podobi’ in je še ona
izgubila nežnost in sočutje do lastnih otrok, je bil otrok ‘preklel’ tudi
dominantno, brezčutno, racionalistično mater. Z njo vso lepoto ženske duše.
Sočutje in toplino. In ker otrok obupano išče le nežen odnos, deček pade v
iznakaženost pederastije in obupno golo zadovoljevanje strasti, kajti tolažbe,
nežnosti išče pri drugih nežnih ubežnikih iz deviiranih
mačistično-feminističnih družin. In nežna dekleta, ki se izognejo
feminističnemu ognju in ki lastne podobe ne prilagajajo očem mačotov, temveč si
želijo pristnosti, topline in upoštevanja, najdejo toplino in nadomestilo za
moško nežnost pri drugih nežnih puncah, saj jih gay fantje, poleg njih edini
‘nežni spol’ v mačistilno-feministični družbi, ‘ne vidi’ kot ‘seksualno
privlačne’.
In tisti, katerim je nasilje družbe ubilo nežnost a se
besno upirajo izgubiti 'sebe', jezni na mater in očeta, postanejo skinheadi? In
besno 'bijejo' tako očeta kot mater? Utapljajoč bolečino v alkoholu in
pretepajoč vse okoli sebe? Neo-nacisti?
Obstajata torej dve poti?
Izničiti pedre in lezbijke?
Ali s prstom pokazati in stopiti na prste mačotu,
ki v sami osnovi ‘rizične otroke’ producira?
Ali obstaja ‘tretja pot’?
Poglej!
Zgodovino
človeka je od nekdaj krojila borba med ekologijo-srcem in med
želodcem-ekonomijo, med pozorno, občutljivo 'poljedelsko' materino dušo, ki
sliši vse nevarnosti in zaznava otrokov bol, ter med osredotočeno, kruto
očetovo razumarsko 'lovsko' zavestjo, ki polna lastne po-membnosti misli, da
vidi vse in ve resnico, a zabuljena v plen, dejansko zaznava le hrano-cilj. Točko.
In zato ne opazi preostalega. ‘Nepomembnega’.
Srce
sliši in sočuti otrokovo bolečino izdvojitve, sliši otrokov jok in je do
nebogljenega nežno. Želodec pa išče le hrano, korist. A postal je glava, ‘padre
di famiglia’. Odločen, razumen gospodar. Osredotočeno, pazljivo vodi svoj
biznis. S ciljem ‘ljubezni’ pred očmi, deluje kakor zver, ki, loveč zajca,
okolja sploh ne opazi. Z očmi, uprtimi v točko, ki pred njim beži v prihodnost,
lovi svojo ‘lakoto’. In niti za trenutek ‘zajca’ ne sme izpustiti izpred oči,
da mu ne uide. Kajti če zajec pobegne iz ?realnosti? v ?sanje??
Neobčutljiv
do obstoječega, razum ‘fokusira’ le ‘zajca’ in vse preostalo hladnokrvno
zatira, podreja, ubija in žrtvuje ‘v imenu pečenke’. Predstave o sreči nekoč
nekje. Po zajčevi smrti.
Zato,
vidiš, ekonomija ne opazi cvetja, katerega tepta, ko teka za ‘šniclom’. Ne
opazi niti trpljenja lastnih otrok, saj ‘gnila jabolka’ enostavno zavrže da
škodljivca izobči iz 'zdrave družbe', izolira v 'kužnost' in izniči. Zato
živimo v svetu vojn. In, grozljivo, brezobzirna darvinistična miselnost
ubijajoče tekmovalno-povzpetniške logike je zajela še mater. In gledališča
ugašajo. Olimpijske igre prehajajo v gladiatorske igre. Svet postaja spet bolj
in bolj ‘moški’. Mačističen. Grob. In grobov je vse več.
Ali
se res ponovno bližamo Rimu?
Je
to edina pot?
Ali pa…
Logika ‘ciklične’ narave vsakega poljedelca 'sili' spomladi zrahljati
prst in posejati semena, poleti poskrbi za rastline, jeseni pobere plodove in
pozimi razmisli o preteklem letu in prihodnji pomladi. O setvi in žetvi. O
preteklih napakah in prihodnjih 'izboljšavah'. Saj ve, da kar seješ, to žanješ.
Saj njegov pogled opazuje in upošteva
‘celo leto’, ne nese mu ‘razgled’ le do naslednje plače, kot svet doživlja
delavec ali intelektualec.
V šolah prav kot poljedelci sejemo semena in žanjemo plodove, le da
letni časi potekajo 'obratno'. Poletje je čas ‘odmaknjenosti’, čas za razmislek
o storjenem dobrem/slabem in daje možnost pozornega izbiranja semen, katera bomo
vsadili v dušno polje otrok in celotne šole. In šola smo otroci, starši in
učitelji.
Kaj smo sejali? Kaj smo ‘zalivali’? Kaj zatirali? Kaj žanjemo?
Kaj bomo sejali zdaj?
Da bi se najprej vsi odrasli, sodelujoči v procesu učenja spoznali,
predstavili drug drugemu in jasnih misli stopili v novo sejalsko obdobje, da bi
skupaj skrbno 'zrahlali prst' naše šole, vas ob začetku šolskega leta vabim v
skupen razmislek: Šola ljubečega srca, razsodnega razuma in zdravega
telesa je osnova celostne vzgoje otroka; in pri celostnem učenju nič ni nepomembno.
Toda uradno šolstvo dandanes krepi le razum in časti telo, srce pa veže
na materjalne dobrine, zato otrokom odvrača oči proč od duhovnega sveta. Propagira
le telesu koristno, a duhovnosti znanost ne prizna. In zazrti v svet
‘koristi/škodljivosti’, zato otroci izgubljajo srce.
Prav gotovo bi otroka iz razočaranja nad le-uporabniško vzgojo tako
državnih kot cerkvenih ustanov mnogi starši pripeljali v 'drugačno' šolo.
A v čem naj bi bila ta drugačnost? Kakšno drugačnost pričakujete od
svojih otrok, ko bodo stopili čez šolski prag v 'zunanji svet'?
Naj se vam najprej predstavim sam s prošnjo, da me vsi tikate, saj
stojim tu eden. Sam. Govorim le v svojem imenu in iz svojih lastnih opažanj in
sam stojim za svojimi besedami. Nisem kot tisti, ki svojo pomembnost opirajo na
gručo enakomislečih, niti se ne skrivam za uveljavljene krivične zakone, še
najmanj pa verodostojnost mojih besed temelji na avtoritarnih imenih ali
ustanovah.
Sam se še nikoli nisem počutil kot 'množina'. Kot VI. In ker nisem ne
ohol tiran, ne spoštljiv vernik nobene teološke ali tehnološke znanosti, niti
prestrašen suženj, nisem pripadnik oziroma častilec česarkoli razen lepote. Sem
učeče bitje, ki v vedno večji zmedi ‘našega’ sveta neutrudno išče smisel
svojega in našega skupnega razčlovečenega umiranja, ki mu rečemo ‘življenje’.
Sem bitje kričeče od bolečine v puščavo gluhih videč ohole tirane zaničevati
lepoto, teptati svobodo, zatirati modrost in ubijati ljubezen.
In če tudi beroči stojiš kot samo-stojna in samo-svoja oseba sam, torej
kot ednina, potem za svojo obrambo ne potrebuješ grupe istomišljenikov oziroma
'verodostojnih prič', ali ne? In ko spustiva vse ščite, za katere običajno
skrivamo svoja mnenja, lahko vikanje oba opustiva?
Kajti tikanje, vikanje in onikanje je zunanji, vsem očiten pokazatelj
celosti/razpadlosti družbe, kot tudi shizofrene razcepljenosti (dvoličnosti)
oziroma duhovnega zdravja posameznika.
Prijatelji se med seboj tikamo, mar ne?
Prijateljstvo pomeni odsotnost avtoritete/podrejenosti. Vodoraven odnos
ne pozna strahu, saj se med seboj enakovredni med seboj so-upoštevamo in si
zaupamo. Demokracija dopušča možnost različnih izbir ob so-upoštevanju drugih (in
ne izbir ob upoštevanju LE vseh drugih)
Vikanje in onikanje se prične v piramidnem, navpičnem, hierarhičnem,
tiranskem redu, ki je red ekskluzivizma, strahu, izkoriščanja in nesvobode
plodeč svet revolucij - uporov proti tiraniji. Onikanje/vikanje nam priča o
nepravični, ekskluzivistični kastni družbeni ureditvi. O svetu, v katerem
vsakdo zatira sebe in/ali druge. O svetu, v katerem vsi spoštljivci ‘vikajo’ in
častilci ‘onikajo’. O svetu, kjer oholi tirani, povzdigujoč sebe ‘čez vse’,
onikajo celo samega sebe. In kjer sebe vikajo vsi nesamostojni, ki se skrivajoč
v varni čredi za tuje ščite, trkajo po prsih ob tujih spoznanjih in nikoli ne
govorijo v svojem imenu, saj so bili zatrli srce, lastno ustvarjalnost,
pozabili na ‘skrivnostno’ in že pokopali svoj talent. Nimajo več lastne
osebnosti, ker so bili zavrgli prav vsa lastna spoznanja.
Te vrstice pišeta bolečina zaradi srčne slepote, krivičnosti in
brezbrižnosti obdajajočega sveta, kot tudi vse bolj naraščajoči dvom v lep
konec filma z naslovom ‘Človeška zgodovina’, saj okoli sebe danes vidim vse več
teptanja, zatiranja in ubijanja. In ‘zmagovalci’ so najbolj kruti.
Zato vse starše še enkrat vprašam: Kakšna osebnost naj bo otrok, ko
zapusti šolo?
Kajti mi smo vzgojitelji, oblikovalci zavesti lastnih otrok.
Kaj počnemo z njimi, kaj jih učimo in kaj od njih pričakujemo?