Ali je pravica kdaj lahko pravična?

Pravica,  Bush, ombutsman, in volitve v luči evolucije in ekologije

 

 

 

Besedi 'pravica' in 'pravičnost' imata sicer isti koren, toda popolnoma nasproten pomen oziroma 'učinek'.

Pravičnost ne pozna pristranskosti in ni nikoli exkluzivistična, mar ne?.

Kaj pa pravica?

 

Ali borbo za pravico lahko istovetimo z borbo za pravičnost ali z borbo za svobodo?

 

 

    Ko besedo 'evolucija' ne izenačimo le s ‘tehnološkim razvojem' in ‘tehnološkim napredkom', kot to počno ateistični materialisti, temveč ji damo tudi pridih duhovnega, se najbrž vsi opazujoči lahko strinjamo, da v tej luči razvoj človeka vidimo kot osvoboditev iz agresije prestrašenega egoizma in neznanja preteklosti. Kot pot iz temine omejenosti kamene dobe, ko je bil ljudem svet še ravna plošča, v razgledanost in svetovljanstvo post-ekonomističnega sveta?

Oko neopredeljenega zgodovinarja lahko vidi človeštvo in človekovo zavest potovati iz egocentričnosti faraona, iz 'pasjega' egoizma, kjer vsak skrbi le za svoj lasten želodec, a vsi preostali so le sredstvo za zadovoljevanje sitosti, preko humanizma - ‘Vsi ljudje se imamo radi’ (vsi ljudje smo sicer med seboj enakovredna bitja, a ne-človeška narava je še vedno 'plen' in svojina človeka?) proti ekološkemu ozaveščenju, kjer duša človeka 'komunicira' in živi v sožitju in v harmoniji z vsemi dušami sveta, ne le človeškimi. Ko  zemlja  ni več prekleta in zato 'mrtva', temveč postane živa in  lepa 'mati'.

 

Tako uči evolucija.

Nezavedno torej iz nerazumevanja, egoizma, sovraštva, ki človeka zapira v kletko 'svojega lastnega sveta', potujemo proti spravi, rokovanju, razumevanju, prijateljstvu, odprtosti. Proti ponovnemu sožitju in zdravemu sobivanju v so-naravi, sredi katere živimo in katere del smo. Iz odnosa tiran/sužnj se preko poskusov 'demokracije' počasi rojeva svobodno človečno bitje, ki ni gospodar nikomur in suženj nikomur.

Iz gospodarja se, skozi zgodovino, mačistični lovec-pastir spreminja v poljedelca-ekologa? Predator v rastlinojedca? Faraon v Jezusa?

TODA, ali je človeštvo dandanes že zrelo za prehod iz ekonomije v ekologijo?

Je tega zmožna Slovenija? 

 

 

 

Egoist živi le zase, zbira le zase in čuva svoj, čim večji zaklad zase. Vse 'zunanje' mu pomeni 'lovišče' in važen mu je le 'izplen'. Soljudi vidi kot 'rajo', a 'znance' le kot 'uporabno sredstvo' ali kot 'prepreko' do lastnega cilja.

Humanist vidi vse ljudi kot sebi enakovredne. Zato zavrača egocentričnost posameznikov (egoizem) kot tudi vasezaprto omejenost religioznih - državnih - klubskih, družinskih 'notranjih zavez' (ekskluzivizem), toda, ker je še vedno usmerjen antropocentrično, še vedno poveličuje človeško nad naravno in zato humanist naravo še vedno vidi kot svojega sužnja – žival le kot 'zrezek'.

Ekolog vidi tako rakavost egoizma posameznika kot rakavost samo-poveličanega egocentrizma 'notranje zaveze' omejenih grup (skupinske hipnoze), kot tudi rakavo objestnost antropocentrizma nasploh, saj 'sveti humanizem' ponižuje sonaravo in s tem posredno uničuje tudi sebe - človeštvo. Ekolog sočloveka, kot tudi nečloveško sonaravo sodoživlja kot božje delo. Harmonično sozvočje. Raj v bogu. Zato je ekologu VSE obdajajoče živo in bambi ima dušo, za razliko od racionalističnega ekonoma, kateremu VSE pomeni le 'šnicelj' oziroma denar.

 

 

V kakšni družbi hočemo živeti ? to je eno vprašanje.

A pojavijo se tudi vprašanja kot: Je evoluciji sploh smiselno nasprotovati? Kaj če bi enostavno ‘sledili evoluciji ? Imamo sploh še možnost izbire ?

 

Zgodovinska izkušnja nas namreč pouči, da je evolucija do sedaj vse egoistične povzpetne pijavke, vse narcisoidne egocentrične ‘rake’ počasi vrgla s trona. Padel je bil Faraon. Rim. Hitler. Sesul se je stalinizem. Obraz je že koncem srednega veka z zažigom Jana Husa izgubila tudi nezmotljiva 'sveta cerkev', čeprav napuh papeške nezmotljivosti še vedno živi. In vsi upori proti tiranu, vse revolucije do sedaj, od Mojzesovega ‘upora tiraniji enega nad vsem ostalim’, Jezusovega ‘upora tiraniji množice nad enim’, Spartakove revolucije proti suženjstvu, upora protestantov proti brezsrčnim papeškim biričem in dominikansko-jezuitskim morilcem, kmečkega upora proti tlačanstvu, intelektualnega upora proti brezčutni nadvladi fizične moči, do delavskega upora proti intelektualcem in bankirjem in svetovnega upora narodov proti nadvladi enega naroda, so torej 'podprle' evolucijo, ko so ‘sekale’ ohole glave in odpirale pot svobodi.

Evolucija zahteva svobodo ljudstva.

In tudi Slovenci smo bili pred desetimi leti na pravi poti, ko smo se uprli podrejenosti in zahtevali svobodo?

Le scenarij "Živalske farme" bi se ne bil smel ponoviti?

Prašički bi ne smeli prodati svojih bratov 'konjedercem'?

 

A živalska farma se je bila, na žalost, zgodila.

Zato smo iz 'socialističnega' (socializem in komunizem in stalinizem in Marksov kapital – to ni eno-in-isto, kot bi kapitalisti, ki jih sociala in so-uprava seveda ne zanima, rad to predstavili) brezskrbnega vzdušja zaupanja, iz bratstva in prijateljstva, padli spet nazaj v 'klasično', kastno, sovražno-skregano vzdušje iz predvojnih časov. Seveda je današnje obdobje, lahko rečemo, neoklasicistično, saj je močno obarvano z darvinistično liberalno logiko Amerike.

Nazaj na prejšnje, kot bi 'desno-desni' danes to hoteli, se pač ne da vrteti sveta. A zavrteli so čas nazaj. V medsebojnih odnosih smo dejansko padli iz vzdušja neprestrašenosti, enakovrednosti in soupoštevanja nazaj v prestrašeno, izkoriščevalsko imperialistično vzdušje. Skočili smo torej nazaj proti brezsrčju.

In vse dokler se oholi lakomneži iz srčne slepote, ki jo zabloda 'božanskosti', vzvišenost (o kateri bi psihologi in psihiatri in sociologi prav gotovo morali kakšno 'mastno' reči, jo prepoznati kot duševno bolezen in pričeti 'Napoleonski kompleks' vladajoče kaste zdraviti, saj je brezsrčni egoizem postal že 'zaščitni znak' 'elite' in bi ga lahko dali v grb Slovenije) povzroča, spet ne zbudijo, vse dokler ne sestopijo dol z 'nebeškega' trona in ne prizemljijo med skromne zemljane, bodo glave povzpetnih diktatorjev mišljenja in vedenja morale padati še naprej pod giljotino 'rajskega sodišča'?

Evolucija je temu prav gotovo priča.

Odnosu gospodar/suženj se čas izteka.

«Ubogaj me !» in «Ubogajme», ukaz in miloščina ne zdržita pritiska evolucije zavesti

 

Zakaj tak uvod, ko pa je tema le pravica?

 

Poglejva zdaj ‘pomen pravice’ v luči evolucije in ekologije.

Poglej najprej, v kakšno šaro počno ljudje danes s človekovimi pravicami.

Vsi, cel svet se danes bori za pravico. Vsakdo zahteva pravico do pravice. Celoten kapitalistično-liberalistični 'zahod', ki poseduje 9/10 celotnega bogastva sveta, danes časti edinole Pravico.

In bogati 'konzervativci', ki 'pravico' in z njo oblast posedujejo, hočejo 'pravico oblasti' obdržati, a liberalci, ki te pravice še nimajo, jo hočejo konzervativcem izpuliti iz rok. In ko liberalci dobijo oblast, postanejo ‘konzervativni’ ? Prično braniti ‘svojo’ pravico.

A vsaj mene, in upam da še koga, močno skrbi, ker nihče danes več ne govori o pravičnosti. To je postala tabu tema in če omeniš Etiko, ti kapitalisti že nalepijo etiketo ‘komunist’ ali ‘bin Laden’. Govori se danes lahko le še o koncesijah, ekskluzivnih pravicah, privilegijih, davkih, novih volitvah, uspešnosti.

In nikogar tudi ne vidim, da bi se boril za svojo dolžnost oziroma odgovornost.

O dolžnosti govori le vlada in delodajalci, ko jo - odgovornost - z zakoni nalagajo na pleča delavnemu ljudstvu, a sami ne odgovarjajo več nikomur. Pod ščitom imunitete in delodajalcem na kožo napisanih zakonov si nekaznovano delijo privilegije  in bogastvo Slovenije, kupujejo avijone in kradejo ter prodajajo slovenske banke. 

               A 'raja'?

"Šuti i pati". Vidim le, kako bi večina rada tudi sama drugim pisala zakone oziroma dolžnost odgovornosti vsilila drugim. Vsakdo bi se na nekom z veseljem 'šlepal' in le redke izjeme se danes borijo za svojo svobodo, a še manj jih je borcev za osvoboditev sužnja in odpravo suženjstva nasploh.

 

               Opaziva lahko torej oba, kako nihče danes ne zahteva zase dolžnosti, temveč le pooblastila. Privilegij nadzora in vsiljevanja svoje pravice. A opaziva lahko tudi dejstvo, kako ima beseda pravica na vse zatrte ljudi, kot tudi na zatiralce magično moč, saj je (tudi pravniki? Ali pa zavestno lažejo?) sploh ne razumejo.

Zahodna, vzvišena zavest namreč živi v zmoti.

Pravico ukaza namreč zamenjuje - enači s svobodo.

Vendar ‘pravica’ ni ‘svoboda’.

Marsikdo očitno še ni zavesten dejstva, da sta pravica-in-dolžnost neločljiv par, dva konca istega krepela - svobode, ki tiranom/sužnjem greni življenje od začetka časa.

Zakaj ?

Vsi, ki se borijo za pravico, se dejansko borijo za pravico ukaza, privilegij kralja. Borijo se za novo - svojo lastno diktaturo oziroma za ukaz in sužnje. Za suženjstvo.

Vsi?

Vsi.

‘Pravico’ ukaza imaš namreč lahko le, dokler ima ‘dolžnost’ uboganja nekdo drug. Pravica torej vedno naloži dolžnost drugemu, torej je ‘pravica’ osnova neenakovrednosti, vedno krivična, nikoli pravična. Vsaka pravica je torej dejansko privilegij (ki ga brezpravni sicer nima, a ga mora vseeno on plačati ??) in zato je pravica vedno izvor dolžnosti. Ko sprejmeš oboje, pravico-in-dolžnost skupaj, potem sprejmeš svobodo in narediš sam; nikdar ne ukažeš ‘drugemu’. Če pa ima nekdo pravico in drugi dolžnost, je svoboda razdvojena ; in zato nastane nasprotje, trenje, sovraštvo, vojna med gospodom/sužnjem. Revolucija.

     Je pravica torej sploh kdaj pravična?

Ali bi se ombucman, ki se 'bori' za pravico slovenskega ljudstva in naj bi skrbel za pravico pravično, dejansko ne bi moral boriti za pravičnost vlade in za svobodo ljudstva ? Kajti danes predpostavlja ‘pravico države’ pred ‘pravico ljudstva’ in Slovence deli na delodajalce/delojemalce. Zato pravičnosti nikoli ne podpira in oblastniške ‘svete pravice’ rastejo, a raja je vse bolj brezpravna.

Odkod ta paradoks?

In nihče ga ne vidi ?

Zakaj ?

 

Če se za trenutek povrnemo v pradavnino... iz Elijevega ognja, iz človekovega najglobljega hrepenenja ‘po svobodi’ oziroma ‘nedavljenosti’ ter iz Mojzesove želje po enakovrednem sobivanju, se je bil nekoč rodil Jezus, prvi humanist in ekolog. Križali so ga lokal-patrioti. Toda iz istega izvira, iz hrepenenja po vzdušju, v katerem ni več sužnja, kajti ni več kralja in privilegija kraje in zatorej ni več tlake - dolžnosti - davljenja, se je bila porodila francoska revolucija. Zahteva ljudstva po nedavljenosti je obglavila davitelja.

‘Kraljevo sodišče’ je bilo z glavo kralja padlo; in ‘rajsko sodišče’ je vsem samozvancem simbolično odsekalo glavo. Ljudstvo - ‘raja’ - je v francoski revoluciji obsodilo vse samozvane dacarje na smrt in odpravilo tlako. Samovoljno ‘pitje krvi’ tlačanom je postalo kaznivo. V Sloveniji nedavno - z besedo DEMOKRACIJA v ustavi - tudi. 

Toda - saj prav gotovo poznate zgodovino prava - rajsko, ljuudsko sodišče ni živelo dolgo. Z obsodbo Dantona je ‘ljudsko sodišče’ umrlo, kajti Robespierre je bil tedaj ljudsko sodišče razpustil in pravniški ceh povišal v ‘pravične’ in ‘edine kompetente razsodnike’. S tem je onečastil besedo ‘demokracija’. ‘Ubil’ pravičnost prava, kajti skupaj z Dantonom je ‘izključil ljudstvo’ in obsodil ‘socializem’ (oziroma Dantona zaradi njegove ljudstvosti oziroma ljudskosti) in ‘rajsko’ sodišče je postalo spet grrrajsko.

Pravniki so umorili ljudsko sodišče.

Niso ustoličili nepristranske pravičnosti, kajti ‘častno besedo’ in ‘skupni dogovor bogatih’ so, kot že stari Grki, postavili nad vse državljane. Ustoličili so izglasovani dogovor od ljudstva ‘izvoljenih’ za “sveti zakon”, ubogljivost trenutnemu zakonu so ustoličili za os nove državne ureditve in ‘sebe - pravništvo’ za os nove družbe. Za pravične razsodnike. In dogovarjajo se do danes le ‘bogovi v parlamentu, cerkvi, banki in si delijo ‘koncesije’. Delijo si deleže ‘ljudske tlake’. A raja še vedno mora le ubogati in pokorno plačevati naročnino RTV, ali ne? Vse, kar gospodje rečejo.

Francoska demokracija se je sprevrgla torej v ‘pravniško državo’ in izgubila pravnost, kajti sofisti so bili ‘svobodo’ razdelili na ‘pravico’ in na ‘dolžnost’.

Do pojava demokracije je bil tiran vedno imel pravico ukaza in kraje davkov, a suženj dolžnost pokornosti in pokore-dela. Zato so ‘demokrati’ pričeli govoriti o svobodi (ne-tiraniji) in tiranu odsekali glavo. Najprej v Grčiji. Potem v Franciji. Kralj-in-kraljestvo sta s francosko revolucijo sicer umrla; a država oziroma birokracija je postala pijavka naroda. Kajti sofisti so ‘svobodo’ zvito razdelili na ‘prav-ico’ in na ‘dol-žnost’. Ljudem so opisali ‘svobodo države’ kot pravico kralja, ki je bil imel pravico ukaza-in-kraje ter kaznovanja, a dolžnost oziroma pokornost državi so ljudem predstavili kot ‘pravico državljanov’. In na volitve, kjer si lahko izbere, kdo mu bo predpisoval davke in mu dirigiral pamet in korak, ima pravico-in-dolžnost - svobodo iti vsak državljan.

In nasedel je državljan na ‘parcialno’, posredno svobodo.

Padel je volilec v pest birokrata.

Tudi slovenski.

 

Smo v obstoječi Slovenski demokraciji, po težko izborjeni demokratični ustavi, končno res vsi ljudje enakovredni in enakopravni, saj je tiranija protiustavna?

Ali ni, kljub ‘ustavni’ enakosti, enakovrednosti in enakopravnosti dejansko vse manj?

Le zakaj ?

 

Namig - ker nenadoma hočemo biti vsi Slovenci kralji in (nikomur enakovredni, temveč nad vsemi) bi vsak le ukazoval in molzel druge? Vsakdo hoče pravico ukaza. Govorimo sicer, da si želimo demokracije in miru, a zahtevamo podrejenost in sužnja ?

 

Zapadna družba si je kot opravičilo za svoj ‘american dream’ izposodila Darwinov nauk, ko je dobiček-izplen postavila za edini ‘sveti’ vzrok in posledico svojega bivanja.

Charles res ugotavlja: «Človek je krona stvarstva.» in človeka v luči evolucije povzdiguje v ‘duhovno’ absolutnega ‘prvaka’ na planetu Zemlja. Toda ‘sveti darvinizem’, sprevržena liberalna interpretacija Darwina (ki razen imena z Darwinovo osebnostjo seveda nima nič skupnega, kot uradno krščanstvo ‘po dejanjih’ ni prav nič v sorodu s Kristusom, kot današnji Izraelci ‘v dejanjih’ pljuvajo po vseh desetih zapovedih), ki je postal ideologija Amerike in je v zadnjih desetih letih nadomestil socializem v ‘naši lepi Sloveniji’, vso nečloveško naravo, kot tudi sočloveka vidi le še kot svoj plen. Časti lovstvo, ubijanje, ‘džunglo’ in njene zakone. Charlesovo spoznanje da močnejši preživijo, darvinizem citira kot «Slabotni so hrana močnim. Dober tek, gospod lev.». Zato v želji po preživetju ekstremni mačistični darvinizem časti le ‘najmočnejši meč’ ; a ekologiji – sočutju, vegetarianstvu, poljedelcu in njegovi logiki : « Kar poseješ, to žanješ ! », se lovec in živinorejec posmehujeta. Trapper in cowboy vidita le do prvega plena (zakola) in do ‘fešte po smrti plena’.

A na svojo lastno smrt in na ( ?tudi  posmrtno?) logiko vzroka in posledice, nikoli ne pomislita? Niti ne upata pomisliti. Kajti če seješ le smrt, le kaj se ti lahko v sanjah kaže, da boš potem žel? ‘Večni pekel’?

 

V družbi z darvinistično (olimpijsko) moralo, kjer se častijo le zmagovalci, a ‘srebrna medalja’ je enaka porazu, v katero smo na glavo skočili v zadnjih letih, je treba zato pozabiti najprej na božjo logiko setve in žetve. Kajti cenjen je le izplen. Profit. Moč. Zato kot prvo mora otrok socializma pozabiti na ‘dobro srce’? Darvinist se s srci hrani.

Kajti navkljub demokratični ustavi in tudi navkljub uradno ‘krščanski deklariranosti’ ali celo navkljub ‘notranjim poškodbam srca’, mora nasprotnika današnji otrok, kot liberalni darvinist Bush, premagati in si ga podrediti? Po potrebi tudi ubiti? Življenje je pač borba? Saj je treba v družbi, ki časti ‘napredek’ in izplen, kot vsaka rakava celica, nenehno rasti in zažirati druge, saj le, ko si na vrhu, ni več ‘večje ribe’, ki bi te požrla?

Tam si, po Buševsko, varen.

 

Si res ?

 

Sam to blodnjo, ta ‘psihološki pojav’ v ‘sedanji zgodovini’, vidim kot ‘darvinistična paranoja’. Zaradi te norosti in zaradi srčne slepote, ki jo okužba povzroča, ljudje zahoda besno tekmujejo in agresivno komolčijo drug čez drugega na kak vrh, med velike ribe, ki nekaznovano (beri ‘uzakonjeno’) ropajo in se mastijo z manjšimi.

Zaradi te norosti zapadne družbe se otroci danes rojevajo v vzdušje, ki je postalo predatorsko, grebatorsko, podkupljivo, tatinsko in celo morilsko, vzdušje, ki jim ubija srce in dušo?

 

In kje se je začel zlom socializma in zdrs v odpor, sovraštvo, izdvojenost, izolacijo, brezsrčje?

Preprost stavek za ‘ukrotitev’ otrokove pozornosti «Če ne boš študiral, boš delal kot Bosanec!» je ‘nedavno’ nazaj v vsem Slovenskem prostoru zasmradil delo in (v Jugovini) ponižal ‘ta-spodne’; ‘intelektualizem’ (in Slovence) pa povzdignil v navidezno večvrednost.  Slovenski prostor se je razdelil na dve kasti – vzvišeno šolano ‘štempljano’ gospodo/izkoriščan neštempljan delavski gnoj.

A zato se otroci ‘intelektualnih staršev’ danes staršem upirajo. Zato nihče več noče ubogati in delati. Delo jin je postalo manjvredno. Kazen. Vsi hočejo le splezati na vrh do ukaza, nadvladati brata, ponižati brata in prodajati svobodo svojih bratov. Izkoristiti priliko za izkoristek. No matter how.

Borba za 'vrh' je neznosna.

Vsi otroci danes hočejo (morajo) postati avtoritete, ‘mali bogovi’, da bodo potem lahko podredili in rolalalali in ropapapali obdajajoči svet. Vsakdo misli, da mora postati ‘veliki mag’ ali vsaj stock-broker in bo imel možnost bogateti na propadanju drugih. Vsi torej hočejo le ukazovati, toda sužnjev, ki bi delali v bedi, medtem ko mednarodna intelektualna gospoda, vojska in bankirji spet (kot v Živalski farmi) skupaj na paradah jahajo na belih konjih, zmanjkuje danes že po celem svetu, a definitivno jih ni več na zahodu.

 

Zato kvazi-demokratične države, kot je objestna ‘svobodna Amerika’ in tudi ‘konzervativna’ Evropa (kjer je podobno kot danes v Sloveniji, kapital in ‘izplen’ pravno živ, a človek brez denarja pravno mrtev !!!), propagirajoč ‘pravica = svoboda’, s to podlo lažjo zavajajo in v ‘pravični borbi za pravico’ izkoriščajo nesamozavesten, v tradicijo (dolžnost) zavrt ‘stoječi’ tretji svet. In rolajo in ropajo ‘njim’, gospodarjem ‘manjvredne'.

Danes je zato postalo 'normalno' in 'zakonito', da v bitki za nadvlado in za čim večji kos torte le-zase, človek današnje povzpetniške darvinistične družbe uničuje soseda, sonaravo, sootroke. «V imenu ‘naše’ koristi, so vse žrtve opravičene !» nas uči Macciavelli iz zgodovine in grozi Bush danes. ‘Interest’ Amerike po celem svetu mu je (kao) postal ‘svetinja’ (čeprav ga zanima le nafta), a koristi drugih in tudi korist vseh zemljanov (sebe, svojih otrok ?) ter nečloveške narave ? To ga seveda ne zanima. Ekologi so zanj teroristi.

In tako kot Bush, bi vsak ‘normalen’ povzpetnik, vsak ‘normalen rak’ rad danes (brez slabe vesti, saj mu morala liberalne družbe in Busha to celo zapoveduje?) zrasel čez vse druge, zlezel tja gor, kjer se nič več ne dela, temveč se le jemlje-in-ukazuje-in-kaznuje. Plezajoč po lestvici uspeha na vrh piramide med ‘pastirje ljudstva’, vsakdo hoče in zahteva vse večje pravice – ‘šefovski’ privilegij kraje zase in ubogljivost sužnjev. Vsak ‘normalen’ si želi napeljati ‘zlato reko’ skozi svoj žep.

Toda ali so dandanašnji normalni ljudje res še ‘normalni?

So ljudje na položajih danes res še Ljudje? Človečni?

 

Kaj na vse to pravi zdrava kmečka pamet in zakon setve in žetve ?

 

Srce, usmiljenje, skromnost, poštenje, zaupljivost so danes skoraj pozabljene ‘vrednote’, ki jih v vzdušju skoraj ni več začutiti. Kajti prilesti na pozicijo ukaza in nadzora, ki ‘daje’ možnost dati ‘nižjim’ čim manj in zadržati zase čim več, je danes postal cilj vsakega ‘normalneža’. In ta cilj je jedro pričakovanj (od svojih otrok) vseh ‘normalnih’ staršev.

Imajo otroci kako izbiro, če pred starši nočejo izpasti ‘reve’ in ‘zgube’?

Ker bi otroci radi ugajali svojim staršev (drugače se jih le-ti odrečejo ?), postanejo grebatorji/uporniki. In ker bi radi napredovali v ‘pravicah’ ali pa zavarovali obstoječe privilegirane pozicije, se ko odrastejo, istovetijo z voljenimi ‘advokati’ njihovih ciljev in v parlament volijo obljubo lastne sreče. Postanejo volilci.  In ker volilec voli: ‘Vsak dan vse več čokolade...le zase.’, postanejo pripadniki/nasprotniki. Med seboj skregani.

Zato ima vsak ‘normalnen’ vernik države nekoga v vladi, kateremu zaupa, da zastopa njegov interes. Njegovo korist.

In uzakonjenje le-njegovega interesa, državljanu pomeni ‘pravica’, kot tudi ‘pravičnost’? Je lahko mir in pravičnost v taki hiši tisočerih nasprotujočih uzakonjenih pravic?

 

Skupaj lahko torej opazujeva, kako je beseda ‘pravica’ postala past (in borba za pravico opravičilo) za vse gospodarje, za vse zasužnjene, a tudi za vse le zavistne, ki se hočejo prebiti navzgor med ‘imunizirane’ nepravične pijavke. In bolj ko se počutijo ogoljufane, bolj jezno zahtevajo isti privilegij, kot ga imajo GORNJI. 

Ker se počutijo prezrte od ‘imunih na tuje solze’, ogoljufane od krivičnih, ki jim z podcenjevanjem jemljejo človečko dostojanstvo in z ukazi kradejo življensko pot in čas (tlako). A bolj ko ‘se špeglajo’ z elito, bolj bi radi zrasli v brezsrčno ‘smetano’, bolj se borijo in tekmujejo za pravico ‘biti kralj’. Prično 'plezati navzgor'. Spodkopavati zgornje. In vse bolj egoistično zahtevajo enakopravnost pri delitvi smetane, toda 'kidanje gnoja' jih ne zanima več.

 

Ali torej ne padamo vsi v 'psihozo kraljev' in tja, kako grozljivo, silimo tudi svoje otroke? In ker sužnjev ni več, le še brat brata tišči globje v blato?

 

Parlament Slovenije je živ dokaz za opisano darvinistično paranojo mačistične družbe. Vsi povzpetniki bi radi prigrebli do pravico kraljev, pravico kraje-in-ukaza-in kazni, pa čeprav je že vsem očitno, kako nihče noče več sprejeti dolžnosti sužnja in plače sužnja. In v takšnem vzdušju brezdušnega olimpijskega 'plezalnega' vzdušja se čas volitev neizbežno bliža...

    Tudi ljudje Slovenije smo  na žalost v zadnjih desetih letih sprejeli pohlep za zakon in komolčenje za bistvo svojega bivanja, razmišljanja, delovanja. In za višek demokratičnosti možnost, da si izbereš, kdo te bo kradel in ti ukazoval oziroma “Kdo si bo z zakoni, ki so ekskluzivistični in torej v nasprotju z demokratično ustavo, zagotovil dosmrtni privilegij za svoj 'klan'?”, ko bo 'trenutno' na oblasti.

Koga torej na prihodnjih volitvah izvolit za svojega 'voljenega' diktatorja?

Kdo nam bo spil najman krvi?

Kajti med 'znanimi kandidati' ne vidim enega, ki bi ne volil sebi privilegijev, a raji čim večje davke. Ne vidim nikogar, ki bi bil skromen in bi videl čez svoj Ego-plot...

 

Se torej z volitvami ne bliža spet le nova diktatura (diktatura opozicije) in spet še ena revolucija?

Ali pa je dandanašnji prevzetni razumni Slovenec končno sposoben spregledati zablodo svoje božanskosti in tudi vse posledice te norosti; ter sestopiti iz krivičnosti privilegijev v skromnost? Je vsaj razumna glava danes že sposobna roki priznati enakovrednost in sestopiti iz nadzorovanja in ukazovanja, če že 'statistik' v banki vztraja v svoji božanskosti??

Kajti pred desetimi leti tisti, ki se danes kličejo 'inteligenca', to še niso bili.

Tedaj je intelektualec, podprt od (45 leta razlaščenih) jeznih kapitalistov in razžaljene cerkve (pobudnikov denacionalizacije) - DEMOS ravno ponižal delavca in kmeta (spet! ) v blato oziroma povzdignil ‘sebe’ (denar, cerkev, univerzo) v večvrednost (ponovna uvedba vikanja in prepoved tikanja - enakovrednosti) in ustvaril spet kastno, razdvojeno, razčlovečeno, anti-socialno družbo bogataši/berači, gospod/suženj, ki danes tone v darvenistični kanibalizem - odnos 'brat bratu volk' in vzdušje plenilec/žrtev.

 

Intelektuaci,

je danes, ko ste 'strokovnjaki' ostali le tajnica ‘bežečemu’ kapitalu in ste, razen ozke elite pravnikov in redkih ‘zvitih’ ekonomistov, večinoma izključeni iz 'dobrobiti padca socializma', kaj več posluha za resen pogovor o tem, kaj je realnost/nerealnost? In o tem kaj pravično ni? In o tem kaj je 'zdrava/bolana družba?

 

Je vsaj razum pripravljen pustiti umetniški roki in svobodnemu srcu svobodo ustvarjanja?

Kajti kapital in cerkev sta izkoristila 'leporečni jezik' intelektualcev v informacijski vojni proti bratstvu, proti so-upoštevanju soseda, proti humanizmu, proti ekologiji le za to, da bi potem po 'slovenski pomladi' vse narcisoidne 'mojstre besede' (razen seveda podkupljivih pravnikov in povišanih cerkvenikov), takoj potem, ko so zavladale 'številke' (ekonomisti) in so politika in pravo in mediji postali sužnji kapitala, spet ponižal nazaj v 'delavno silo' med 'orodje'. Kot 'delodajalec' vidi tudi delavce, vlada tudi kmete in brezobzirna 'novo-pečena buržuazija' vse 'luzerje'.

Saj sedaj stavka neprestano že vsa intelektualna srenja, ali ne?

 

 Poštenje v Sloveniji umira in danes zato živimo v ekonomistično-pravniški tiraniji, ki na škodo ekologije (poškodb narave in ljudi) protiustavno uzakonja le izplen za elito, a z demokracijo, zapisano v ustavi, ta 'red' in tak 'zakon' nima nobene veze več.

Pravice so si 'ekskluzivisti' uzakonili in slovenska raja je le še plen mednarodnih koncesionarjev.

 

Ali ni čas, da se intelektualna inteligenca in 'kmečka' inteligenca Slovenije zatorej spet zbere skupaj, ter pravico postavi na pravo mesto – kot rušitelja svobode oziroma ekologije; in se spet začne nanovo pogovarjati o svobodi oziroma o ekologiji duha. Pravzaprav bi se morali pomeniti o tem, kaj svoboda ni in kdo je tisti 'vampir', ki drugim svobodo - energijo in človeško dostojanstvo – nasilno jemlje? In s prstom pokazati na 'teroriste', ki človečnost človeštvu kradejo?

 

Kdo je dejansko pijavka?

Kdo tiranizira in 'boli' druge?

Tisti, ki zahtevajo sebi pravico ukaza, a od brata dolžnost strežbe – davek na obvezno pripadništvo – pod grožnjo kazni? Kdor z atomsko bombo zahteva pokornost?

Ali pa ekologi, katere policija pretepa na ulici, ko ščiti 'svetovni vrh', medtom ko le-ta aplavdira 'božanskim' bušizmom?

    

Svoboda je, ko ni več sužnja, ker ni več gospodarja, ki suženjstvo v osnovi utemeljuje. In svoboden človek ima, vsaj kot se kaže meni, le eno pravico -  da odkloni ukaz, ki je ne-etičen. In eno dolžnost - da ne tiranzira in ne zažira nikogar.

               Kajti ukaz, kateremu na smeš odreči, in zaničevanje je oholost, ki je osnovni vir izvir bolečine sveta, vojne in revolucij, saj je začetek suženjstva.

In evolucija suženjstvu nasprotuje.

 

V pravi demokraciji nihče nima pravice ukaza in nihče dolžnosti uboganja.

V demokratičnem vzdušju, kjer je kralj mrtev, zaradi neuboganja ukaza, pa čeprav ukaže kdorkoli, četudi predsednik države, nihče več ne more biti obsojan kot izdajalec ‘ljudstva’ in ubit, kot je bilo to v navadi v vojaških družbah. Ne more biti niti izobčen ali križan kot ‘nepravi’, kakor je (bilo) običajno v cerkvenih državah. Človek ima v demokratičnem vzdušju, ako je družba res enakopravna, svobodo reči ‘Ne!’. Svobodo neuboganja. Vsakdo lahko odkloni pokornost tako neumnemu, kot tudi krivičnemu ukazu oziroma računu. Tudi vsak otrok. Tudi ‘ono’, tudi dete lahko neizkoristi pravice ubiti, katero mu vsiljuje država in njen general. Vsakdo lahko svobodno odkloni dolžnost služenja, saj nihče nima pravice posedovanja sužnja.

 

A ko umre pravica posedovati sužnja - in obmolkne diktat?

Ko umre rak in ‘bogovi’ za hip obmolknejo in s tem prenehajo ukazovati dolžnost, s katero sejejo v tlačene duše tesnobo in zavist in upornost, ter prisluhnejo vzdušju družbe in se zagledajo brez ‘SEBE’ okoli sebe, se iz krempljev diktature tesnobe in iz slepote avtoritete, ki požiga svet, lahko izvije spet ‘nov feniks’, novo inteligentno, nepristransko, obzirno in ustvarjalno bitje, radoveden otrok, brez vsake težnje po posedovanju pravice ukaza in predpravice vnaprejšne obsodbe. A tudi brez dolžnosti-dolga do privilegiranih. Brez ‘pufov’. Ne-dolžna duša. Svobodna duša. Brez pred-sodka. Brez stališča. In svobodno sodišče brez davka na strah. Za svoje razsodbe odgovorno le NEpristranskemu pogledu. Kot Sokrat odgovorno le krepostnosti. Bogu.

 

 

V razmislek....

 

In ves ta pohlep po ukazovanju in nadzorovanju, ki preplavlja svet, je v porastu le zato, ker je danes vsak otrok, ki ni pohlepen (čemur se v leporečju reče ‘ambicija’?), imenovan ‘zguba’? Kajti ‘tekmovalnost’ in z njim agresija je danes postala največja vrlina?

 

V kakšne ljudi vzgajamo svoje otroke?

Jih vodimo res v 'svetlo prihodnost' ali jih tiščimo v agresijo, v vojno, v Nato, v smrt?

 

 

 

 

 

 

‘Strpnost’ ali ‘akcija’?

 

 

Obstaja demokratični 'karakter', ki temelji na človečnih oziroma ekoloških vrednotah. In obstajajo 'karikature', katerih obnašanje in odnos z okoljem temeljita na višini stolčka v piramidi moči.

Demokracija se rodi, ko tiranija moči umre.

Demokracija pomeni vzdušje enakopravnosti in pravičnosti.

 

 

         Beseda potrpljenje je čudovita, a tudi neštetokrat izkoriščena beseda.

'Potrpljenje, potrpljenje..' sta bila pridigala (in še vedno pridigata) debelorita netolerantna cerkev in ošabni cesar ob sočasnem brezsrčnem ožemanju svojih vdanih shujšanih ovc celoten srednji vek do francoske revolucije. In vsi vzgojni prijemi cerkve in države do sedaj so bili otroke kultivirali v ravnodušno trpeče ovce, saj so 'sistemsko' vzgajali kult spoštovanja 'gospodov' oziroma potrpljenje do krivičnih, oholih despotov. Zdaj ubogaj nas! Zdaj daj nam svoj znoj in svojo življensko pot in trpi, nagrada zate se skriva v 'jutri' ali v nebesih.... - govorijo 'pastirji' ovcam in starši in učitelji otrokom od vekomaj in še danes. In bolj ko so ovce potrpežljive, bolj 'sistem vampirstva', kjer življensko energijo ljudstva ‘pijejo le v palačah’, izgleda kot urejen, stabilen kaos....

 

Zato se poglobiva v dejansko stanje in dogajanje in si skupaj poglejva, kdo govori o strpnosti, kdo je nestrpen in kdo trpi.

 

Strpnost je prav gotovo 'dobra namera’ ljudi, s tem se seveda strinjam.

Toda strpnost pomeni toleriranje nasilja in uklanjanje brezsrčnim, zato bo ‘nepotrpežljivost’ oziroma revolucija gorela v ljudstvu, vse dokler obstaja trpljenje. In trpljenje obstaja, dokler obstaja tiranija. Nesvoboda. Ujetost. Ozkost.

Nisem ‘bombaš’ in sem tudi sam za strpnost (kadar gre za statiko - distanco opazovalca), a v svojem delovanju prav gotovo nisem potrpežljiv do statičnih, v nerealno zabuljenih stoikov, zato vse ‘zabetonirane v nepremičnost’ s svojimi knjigami in eseji neprestano zbadam v gibanje, v spreminjanje vkoreninjenih mnenj. Le ta namreč vsem statistom - nesamostojnim ljudem določajo statično ‘resnico’, zato bi tudi k ‘potrpežljivosti’ vseeno skromno dodal 'vejico', kajti če sva res resna, lahko oba opaziva, da sta trpljenje in potreba po strpnosti 'prisotni' le, dokler obstaja agresija. Nasilje. Brezsrčje.

In svet, tudi Slovenija, postaja vse bolj nasilen.

Vsakdo lahko opazi vsem vidno dejstvo - Srce v Sloveniji umira.

 

Svet vse bolj pohlepnih 'odraslih', ki 'žre' nedolžne otroke in otroškost otrok 'melje' v otročjost odraslih, je brezsrčen, predatorski, darvinistični svet; in nestrpnost v vse bolj povzpetni družbi vse bolj raste. Prijateljstvo je postalo z zakonom prepovedano. Potrpežljivosti med ljudmi je vse manj, zato tudi beseda 'toleranca' v medijih zveni vedno pogosteje...  toda brez obzirnega, nezvezanega srca, oba veva,  je (človek) svet v vojni, in v vojnem stanju je vsako idealiziranje strpnosti in vzgoja tolerance le ‘še en od nerealnih mitov razuma’. ‘Morala’, ki otrokom zapoveduje obnašanje (moraš, če ne...), katero pa v starševski akciji sploh ni prisotno, je 'mit', iluzija, ki otroka le bega v shizofrenijo, saj starši eno govorijo, a delajo 'obratno'... kajti moriti in ljubiti – ti dve 'stanji' zavesti se med seboj izključujeta prav tako kot 'živeti' in 'umreti'.

Starši pridigajo mir, a se pripravljajo na vojno in lakoto, zbirajo orožje in denar (bread)

Ideologija o nasprotju realnosti’ - o nenasilju in o strpnosti in o ljubezni -  je nerealno sanjanje in ‘račun brez krčmarja’ vse dotlej, dokler o strpnosti otrokom govorijo nestrpni, vedno le ukazujoči odrasli, vse dokler o svobodi ‘raji’ pridigajo narcisoidni ekskluzivisti, vse dokler o ljubezni (do sebe) sanjajo morilci....

Povej mi, le kaj lahko pomeni »Ne kradi!« in »Ne laži!« otroku v družbi, kjer vsi odrasli kradejo energijo (čas, pot, prostor) oziroma denar drug drugemu in je prevara brata poveličevana? V družbi, kjer laž prinaša dobiček in se kraji reče provizija? Agresiji ambicioznost? Kjer je neagresiven in 'naiven' otrok zasmehovan kot 'zguba' in kaznovan s prezirom? Kaj je smisel besed “Ne ubijaj!” v takoimenovani 'krščanski' družbi, ko pa je otrok obtožen za izdajalca in ubit, vržen v zapor ali zasramovan, če noče v vojsko na učenje ubijanja? In 'najbolj božji'  židje 'šolajo' morilce celo iz svojih hčera???

 

Zato poglejva na strpnost in toleriranje bolečine z druge plati, kajti shizofrenije pač ne moreva jemati za ‘zdrav’ vzor.

 

Ko pogledava na človekovo telo in dušo 'fiziološko', lahko opaziva, kako vsako izkoriščanje in vsaka krivična zahteva povzroča fizično ali psihološko bolečino v ponižanem bitju. To čuti vsakdo, ki je bil n svojem življenju zatrt z besedo ali palico. Fizična bolečina je odziv telesa na pretiran pritisk in psihološka bolečina je odziv duše na ‘krajo energije’. Na krivico. Na brezobzirnost.

Potrpljenje pomeni stoično prenašanje tuje krivice, kljub negativnim občutkom, kljub ‘notranjemu’ porivu, da bi s tem, ko bi oholega na gobec, ‘izrazil in poravnal’ svojo bolečino in ‘razbil’ pritisk krivičnosti...?

         Naj bi po tvoje izkoriščani kar potrpežljivo služili nerealnim željam in zahtevam vzvišenih in oholih? In nikdar ne ‘izenačili’ pritiska? Nikdar ne odrekli pokornosti krivičnim ukazom?

 

 Problem tolerance – strpnosti – potrpljenja se torej vedno prične z bolečino, ki je odziv na nasilje. In nasilni so vedno izkoriščevalci. Ko pa ni krivice oziroma nihče nima ‘pravice’ do izkoriščanja in ukaza, ni ne fizičnega ne psihološkega pritiska, in potem ni nobene bolečine in ni trpljenja... in sploh ni potrebe po strpnosti, saj ‘netežeča družba’ živi v odnosu, ki mu lahko rečemo - občutljivo soupoštevanje, mar ne? V ‘netežečem’ vzdušju svobodno bitje, ki upošteva VSE in kateremu nič ni nesveto, ter je zato obzirno do vsega, lahko odpusti prisilo in opusti manipulacijo oziroma magijo...

 

Kdo govori o strpnosti? In kdo od koga zahteva toleranco?

Ali o 'netoleranci' in 'brezobzirnosti' resno ne razpravljamo le razgreti, v netolerantno preteklost-sedanjost in grozljivo prihodnost zroči filozofi, kot sva midva?

A o strpnosti (nereakciji na bolečino) sanjajo in jo od 'ljudstva' zahtevajo le v ugodje zazibani, do 'slug' nestrpni buržuji, ki si lastijo vse 'pravice' na tem svetu, in jim strpnost pomeni neupiranje v dolžnost obsojene, izkoriščene služinčadi? Ali ne zahtevajo ‘strpnosti’ in ‘potrpljenja’ od zatiranih in izkoriščenih vedno le objestni nestrpneži (oblastniki), katerih aroganca (zahteva po ekskluzivnosti - imuniteti in prioriteti) trpljenje ljudstva dejansko povzroča ? In z vse večjo požrešnostjo ‘gospoda’ trpljenje ‘raje’ le ‘veča’? Potrebo po toleranci, po nenasilju (ljudstva) kljub nasilju (oblasti) dejansko zahtevajo ravno tisti ‘isti’, ki s svojimi sebičnimi in brezobzirnimi ukazi ustvarjajo trpljenje, saj so-ljudi brezobzirno ponižujejo v suženjstvo?

 

Davek, ki sta ga nekoč zahtevala od tlačanov kralj in papež, od državljanov danes vse bolj neusmiljeno cuzajo povzpetni oblastniki (države, cerkve, mafije, masoni), ki (slišijo le svojo 'lakotnost' in gradijo lastni raj, a ne slišijo več 'raje') nenehno kričijo raji: 'Plačaj nam, če nočeš naše batine' in ti polomijo kosti, če ne financiraš njihove domišljavosti. 'Obvezno krvodajalstvo', prisilno ‘samožrtvovanje v imenu…’  je nasilje nad telesom in poniževanje duše so-človeka.

 

Pred bogom ni 'gospodov' in ne 'beračev'; šteje le človečnost, 'gospodje' nadzorniki.

Nadzorovanje soljudi je tiranija nad soljudmi in vampirstvo je neživljensko in zato obsojeno na smrt, kar kažejo vse borbe za svobodo (ne-nadzorovanje) v preteklosti in današnji boj za netlačenost. In francoska revolucija, prva zmaga ideje humanizma nad ekskluzivizmom - sebičnostjo posameznika (kralja - nadzornika), je raji  v raju pokazala, da giljotina seka vratove VSEM vzvišenim in oholim.

Humanistična ustava v vseh takoimenovanih demokracijah prav zato vsako neprostovoljno krvodajalstvo ozroma suženjstvo izklučno prepoveduje. Toda istočasno vsi zakoni o 'privilegijih' oziroma 'koncesijah' v demokratičnih državah vampirstvo spet uzakonjajo in rušijo oziroma kršijo demokratično ustavo. Zato dandanašnji klic nad kmeti in delavci vzvišenih, oblastnih intelektualcev k strpnosti, ob istočasnem nedemokratičnem ignoriranju in poniževanju raje (kakšno razmerje plače intelektualec/delavec in notar/kmet ste si 'štempljani' izsilili?),  vsem trpečim dušam, ponižanim v 'neslišnost' in v 'večno' plačevanje tlake, ne pomeni nič več kot le novo ‘zajebavanje’ s strani objestnih in netolerantnih zažiralcev, ki sebi režejo pogačo in sami obirajo kračo, a 'raji' mečejo drobtinice in psom kosti.

Kajti tisti, ki si plače iz zakladnice 'talajo', danes dogajanje v 'raju' ukazujejo.

Od raje nestrpno (pod pretnjo kazni) zahtevajo davek in otrokovo kri. Živijo v povsem drugem svetu, kot tisti, ki si denarja ne 'talajo sami', temveč ga v potu svojega obraza pridelajo. Ponižano od brezobzirnih delodajalcev, ki delavca in kmeta vidijo le kot 'cekin' (beri 'proračun'), delojemalci trpijo v od zgoraj 'dirigiranem življenju', zato 'žrtve' slišijo le lastne 'glasove jeze'. Debatirajo le o lastnem suženjstvu - 'živem' trpljenju in o 'živi', žgoči krivičnosti pijavk, katerih brezsrčnost jih neustavljivo sili v novo revolucijo proti povzročiteljem trpljenja, ali ne?

Ali ni to celotno 'vrenje' svetovnega dogajanja? Izkoriščanje in upiranje zažiranju?

Celotna 'igra sveta' se imenuje Kdo bo koga ponižal in izkoristil?

Je življenja res bitka za nekaznovano pitje krvi soljudi in borba za bič za pretepanje 'sužnjev'??

 

Vsi lahko opažamo, ko se zazremo v svetovno dogajanje, kako se spoštljivost (otrpel strah pred ‘močnimi’ brezsrčneži) sužnjev in s tem ‘pokornost raje’ v svetu vse bolj manjša. Toleranca na bolečino izkoriščanja se vedno bolj 'tanjša', saj vsi v manjvrednost obsojeni danes vse bolj samozavestno dvigujejo glave in zahtevajo konec tiranije oziroma svobodo samoodločanja - enakopravnost; in nekateri ‘pretepeni’ celo hočejo ‘kompenzacijo za prestano trpljenje’. Vse več prihajajočih otrok ima dovolj 'jajc', da zatuli 'dovolj!, in oholim pijavkam vrnejo udarec.  A 'pijavke' v uradih na gradovih se še vedno ne dajo in nočejo sestopiti v enakovrednost z ljudstvom. “Mi smo nadzorniki in vi ostanite dirigirani in nadzorovani. Marš na svoje mesto, ali…” – v zadnjih krčih grozijo ljudstvu vsi ‘koncesirani’, vsi narcisoidni, vsi oholi ‘ukazovalci tuje usode’...

Danes ‘represivni’ del oblasti raste. Državni aparat raste; a raj in raja crkujeta.

 

Narcis se ‘odljubi’ le, ko skupaj z iluzijo večvrednosti odmre na giljotini?

?

Kot vse, kar ni življensko?

 

Ali ni torej zadnji čas, da se ljudem odpre oči v norost samoljubnih ‘nadzornikov’? Pove resnica o bolanosti oholih avtoritet, in o krivici, ki jo nadzorniki povzročajo nadzorovanemu in izkoriščenemu ljudstvu? In se pokaže na 'krivce', na vasezazrte ‘božanske’ samovoljneže, ki s svojimi sebičnimi zahtevami po večvrednosti dejansko ‘ustvarjajo’ krivice in jezo, kot tudi potrebo po toleranci (in nadzoru nad neukalupljenimi ‘anarhisti’?)? Ali ni čas, da se obelodani in izpostavi noro zaslepljenost 'marionet' lažnih vrednot, živečih v mlakuži lokalne informacije, ujetnikov osebnega strahu in pohlepa, ki so v svojo oholosti nosilci in plodilci ‘potrebe po tolerantnem ljudstvu’?

Ali ni čas, da se ljudje ozavemo stanja in dogajanja obenem?

Kajti tudi vi, kot večina ljudi danes, vidite norost obstoječega sveta in trdite, da je skrajni čas narediti rekapitulacijo in na novo prevrednotiti svet, saj se vedno bolj celemu svetu potrjuje dejstvo, da ne teološka ne ‘uporabna’ znanost (ekskluzivistična resnica), ne kartezijanstvo (ekonomija), ne morejo preprečiti katastrofe, v katere nas poriva ravno zaslepljenost s ‘sveto resnico’ in pohlep po denarju. Oba totalitarna sistema, ki se danes proglašata za ‘edino pot’, ekskluzivistično vodita v ‘pekel’ - v vojno, v potrese in povodni…

Vrednote, skrite za citate kot so prostozidarski “Money makes the world go around!”, darvinistični “Le najkrutejši so frajerji!” ter pismouški “Naša resnica je edina ‘sveta’ resnica!” je treba neobhodno prevetriti in ‘prebrati’, precediti iluzijo lažne resničnosti, ki ‘živi’ le v objestnih, zaplankanih predatorskih glavah, sledečimi le korist - denar – plen.

Ali bi naj tolerirali oziroma v nedogled ignorirali norost in bolanost rakavih medsebojnih odnosov, ki nam jih vsiljuje takoimenovana ‘visoka družba’???

 

Toleranca pomeni trpeče prenašanje krivičnosti, kljub nestrinjanju in nerazumevanju.

Toda ko (če sploh) soupoštevaš obdajajoči karmični zakon narave in prenehaš slepo slediti le (državne) zakone (zakone egoistične manjšine), ki nam vse bolj nadzorujejo bivanje in ožajo možnost samoizbire in samoiniciative; tedaj razumeš ‘požrešnost’ in 'oholost' kot 'bolezen duha', kot norost, in toleranca povsem izgubi smisel, saj nestrpnost do brezsrčnih izgine oziroma mutira v nepogojeno usmiljenje do vseh blodnih in zato bolanih - požrešnih...

In bolanih ne moreš jemati resno. Njihove poti v bolezen in v smrt ne moreš več slepo slediti kot pravo pot... Lahko pa ostaneš njihov prijatelj in smrtno resno 'vzameš' le njihovo bolezen!!!

 

Bolezen tega sveta so medsebojni odnosi.

Na svetu obstajajo medsebojni odnosi, ki jih lahko opišemo kot avtoritativni odnos - gospodar/suženj, partnerski odnos in prijateljski odnos.

V tiranskem, diktatorskem vzdušju imajo 'VI - gospod' vedno prav (čeprav dela-jo narobe) in 'TI - suženj' nikdar (pa čeprav imaš prav). Družba je razdeljena na žive/mrtve duše, in ‘štejejo’ le žive... Izkoriščanje in nadzorovanje povezuje vse izkoriščevalce v oblast. Tirani častijo le sebe, a zatirana 'raja' časti svobodo in redke 'junake', borce proti tiraniji. Borce za netlačenost. 'Sodelovanje' med izkoriščenimi v takem društvu temelji na skupnem trpljenju - sočutju, na skupnem 'skrivaštvu' - sovraštvu do tiranov (zato je druženje ‘raje’ prepovedano.

Religiozna družba temelji na 'božji morali' in svet deli na sveto/prekleto. Navzven se zato vsi kažejo kot 'moralni' in 'pošteni', ko častitjo 'čiste svetnike', a moralo moralisti kršijo naskrivaj, le v 'izbrani družbi'. Skupno kršenje 'grešnike' povezuje v 'zaveznike v skrivnosti'; in torej ne v pravo prijateljstvo. Molčečnost je edina osnova in zakon takšnega odnosa.  Zato izdaja skrivnosti pomeni 'greh', ki zahteva 'krvno maščevanje' - prekletstvo.

V današnji 'liberalni' demokratični družbi ni več greha, zato ni več potrebe po skrivaštvu. Zato so je 'skrivna bratovščina' v demokracijah izgubila, celo prej 'skrivne lože' so postale 'javne ustanove', saj v demokracijah odkrito lahko iščeš zaveznike (če si močan). Vse stare ‘morale’ so crknile. Razen zlata - denarja, ljudem ni nič več sveto. Vse duhovne vrednote, ponazorjene z Ne ubijaj! Ne kradi! Ne laži!, so otrokom postale mitologija in edini 'moraš' otroku današnjih staršev je le 'uspeh'; ali propad. Delodajalec/delojemalec edina izbira. Kajti darvinisti danes triumfirajo in 'lovopust' je vse šibke obsodil na smrt. Cilj opraviči vsa sredstva. Vse je 'v borbi za zmago in oblast' dovoljeno, celo kraja je uzakonjena in laž je postala 'poslovna zvitost', zato ni več kršenja morale in ni več skrivaštva. Razen 'poslovne', ni več skrivnosti. Duhovna morala je na psu, da etike - obzirne pravičnosti sploh ne omenjam.

Rodilo se je partnerstvo.

 

Partnerstvo ni prijateljstvo. Partnerstvo zavezuje le pogodba 'o dobičku'. Skupni cilj.

V partnerstvu so ljudje 'zavezani' v skupni projekt - 'dobiček' jih povezuje in zavezuje. Brez 'skupne koristi' ni partnerstva. Znotraj 'skupnega' med partnerjema poteka ostra meja med 'mojim deležem' in 'tvojim deležem'. Vse se 'deli'. In v primeru krize 'španovija' takoj crkne. Vsak 'partner' zase išče izhod. Drugega 'močnega' partnerja - rešitelja. In 'z veseljem' pohrusta prejšnjega partneja.

 

Prijateljstvo ni zaveza iz osebne koristi, kot je partnerstvo. Prijateljstvo temelji na sočutju in uvidevnosti; in sploh ni zavezništvo. Obstaja vedno, tudi brez dobićka in ne le 'ko gre vse po maslu'. Ni odvisno od denarja in ‘bližine’. Prostor v prijatelskem odnosu ni razcepljen na moje/tvoje, a še vedno v odnosu obstaja individualni 'jaz' in 'ti', ki ju oba upoštevava.  Prijatelj se nikdar ne postavi 'nad' ali 'pod' nikogar in nikdar ne zahteva privilegija zase. Nikdar nikomur ne ukazuje in nikogar ne uboga. Nikdar nikomur ne laže in ničesar ne skriva.

Prijatelj ni, kdor ti kima in ti tudi v krivičnosti stoji ob strani. Niti kdor ti drži vrečo, ko kradeš. To počne zaveznik v 'grehu-užitku' ali partner v 'dobičku' (oboje je isto). V obeh primerih je pristranski 'navijač'. Sodelovanje v grehu ali v 'kraji - izkoriščanju - dobičku' ni prijateljstvo, temveč zavezništvo 'proti' nekomu. Zavezuje v 'sovraštvo' in navijaštvo. In navijači nikdar niso 'nepristranski', torej pravični, mar ne? Nogometni stadioni in nacionalizmi to živo izpričujejo.

Prijatelj ni navijač. Nikoli ni pristranski, zato ni 'toleranten' do nobene netolerantnosti. Zato te nikoli ne zavrže (pa čeprav se ne strinja s tabo in ti ne drži 'žaklja')  in te zato na vsakem koraku opozaja, kaj prijateljstvo ni in s svojim obnašanjem vedno izkazuje prijateljstvo. Kot nas na našo vse-človeško oholost s potresi in poplavami opozarja mati narava, in nam s tem izkazuje prijateljstvo, ko nas opozarja na naše zablode? Kot tudi Ekologija govori tako o zablodah kot tudi o 'prijateljstvu' oziroma o 'zdravem telesu'. O soupoštevanju in sodelovanju vseh celic. O sožitju med 'naravnima' prijateljema - med ne-človeškim 'delom' narave in človekom, ki je v svoji slepoti postal nenaraven in 'se dvignil' proti naravi in s tem proti bogu.

In postal rak planeta zemlje.

Faraon.

 

Vsak izkoriščevalec, vsak egoist je anarhist v sozvočju življenja, plavajoč proti toku reke - rakava celica življenja. Seme smrti organizma.

Kam plujemo?

Kajti v Sloveniji je prijateljstvo že postalo z zakonom prepovedano.

 

Zakaj? Zakaj je prijateljstvo postalo greh?

Prijateljstvo pomeni vodoraven odnos – Budin, Sokratov, Kristusov pogled na svet, v katerem ni višjih in ni nižjih soljudi. Kjer smo vsi ‘bratje in sestre’. Kjer ni izkoriščanja.

Izkoriščanje pomeni navpičen odnos - faraonski pogled na soljudi.

 

Država je hierarhično - navpično 'urejen sistem', kjer se točno ve meja spodaj/zgoraj, kdo uboga in kdo je gospodar. Kot darvinist vidi le vojno - zmago/poraz in zato tretje poti - netekmovanja oziroma sožitja ne pozna (o ljubezni le sanja), tako tudi državi vsako prijateljstvo pomeni anarhija. Saj enakovrednega – vodoravnega odnosa ne 'vidi'. Vidi sebe ukazovati in  rajo ubogati. Pridiga o pravičnosti, a pravičnost le obljublja. Dejansko uzakonja privilegije za delodajalce. Zase.

In ko krade glava?

 

Ko krade oče, sin ropa.

Ali liberalizem ni ravno to?

Ukrasti škrtemu očetu, ki poseduje vse?

Izsekati deževni gozd v imenu lastnega dobička?

 

Če hočemo ne-uničiti naš planet in omogočiti 'živetje' prihajajočim vnukom, moramo pričeti razmišljati torej sonaravno in sprejeti vse nasvete Matere narave ter jih vzeti smrtno resno. Kar ni v sožitju z materjo zemljo in bogom, je vse nenaravno.

In človek je danes postal bolj nenaraven kot kdajkoli.

Splezal je na mesto boga. Preko trupel.

A mati narava svetuje skromnost. Niti vzvišenosti, niti ponižnosti. Skromnost.

Sestop z oblasti, ki so ga bili pred dobrim desetletjem obljubljali komunisti, se je bil dejansko zgodil. Dopustili so bili 'svobodo besede' vsem. Ideologija je padla. A tudi komunisti so pozabili 'dokončno' sestopiti, saj so bili potegnjeni 'nazaj' v borbo, kajti 'demokrati', ki so ravno dobili ‘možnost ropa’, ne razmišljajo o sestopu v 'skromnost' in s tem v demokratično – soupoštevajoče sodelovanje. Hočejo ukazovati. Oholo zahtevajo oblast in nadzor nad vsem in vsemi, in uzakonjajo nedemokratične 'privilegije' zase, plezajo vedno više in z dogovornim gospodarstvom vedno bolj zategujejo rajo. Sedaj raji hočejo vzeti še čas za malico, a sami hodijo le še po banketih.

In pravijo, da je to dobro?

Da gremo 'naprej'?

 

Meni se kaže, da gremo na prej. V faraonstvo.

 

Prijateljstvo je edini odnos in skromnost edina osnova, ki je v skladu z namigi mame Gee.

Omejen Razum nikdar ne more premagati brezmejnega Srca. Ukaz ne more nikdar zatreti ustvarjalnosti. Znanost ne more premagati umetnosti. In človek ne boga. Svobode se ne da ubiti. Kajti svoboda ne kima in ne ukazuje. Svoboda nikdar ne dejstvuje samovoljno. Neživljensko.

In bolj ko ga zatiraš, bolj 'strupen' postaja plevel?

In bolj je človek prevzeten in okolju jemlje svobodo in pobija namesto sodeluje, bolj besneče sile narave kažejo na našo dejansko nemoč in nas silijo v skromnost.

Kajti za najti prijateljsko vzdušje in sozvočje 'znotraj narave', moramo najprej prevetriti medsebojni odnos - svoj odnos do sveta/s svetom v ogledalu 'zdravja' oziroma Ekozofije. Ozavestiti ne-življenskost vsakega izkoriščanja in vsakega protinaravnega oziroma neprijateljskega - vzvišenega odnosa.

Vsak drugačen odnos od prijateljskega je ‘protinaraven’, rakav odnos.

 

Ker se torej oba, vsak po svojih zmožnostih in s svojim najboljšim orodjem trudiva razrešiti misterij norosti, ki mu je Tolstoj dal naslov 'Vojna in mir' in čemur medicina reče ‘rak’, te prosim, da vpogledaš v pričujoči prispevek norosti tega sveta in ga raz-misliš. Saj je razrešiti problem (vzrok) raka oziroma vojne osnovna potreba našega ‘časa’, ali ne? In vsak prispevek k harmonizaciji (ne globalizaciji) sveta dobrodošel?

Kajti le od nas, ki živimo zdaj, je odvisno, ali bo prihajajoče tisočletje tisočletje rahločutnega nenemira ali pa nas čaka le še kratka in ‘trda’ zgodovina zadnje svetovne vojne...

 

Vprašanje je le eno samo: Smo ob vstopu v novo tisočletje sposobni spustiti na prepih Darwina in se odpovedati predatorski logiki? In ‘od strani’ pogledati Freuda ter se soočiti z Lajevim kompleksom, izvorom Ojdipove tragedije – dandanašnjega dogajanja??

        

Kajti takoimenovano Zapadno zavest preveva predatorski Darvinizem in Rdeča kapica kroji usodo sveta. Lovec je otrokom prikazan kot odrešitelj sveta in nečloveška narava kot zloba, hudič... In hudiča je, po ‘darvinistični metodi’ treba izničiti z DDT.

Ali orožje res lahko odreši svet?

Ali lahko ‘dezinficiramo’ in ‘deratiziramo’ – 'steriliziramo' celotno zemljo, brez usodnih posledic za svoje otroke? Je res narava zmaj, katerega je treba ‘ubiti’, ali pa je v svojih temeljih v zmoti vasezagledani mačo, ki se oklepa flaške in puške in so mu dekleta le še dekoracija 'volva' in občasna paranoja ob 'združevanju'? In nima prav niti feministka, ki so ji otroci postali nadlega in moški le ‘sparing partnerji’ ali zaničevanjavredna 'preproga', po kateri 'peketa'?   

Ali nimajo nerazumne blondinke kljub vsem vicem, ali ravno zaradi njih, v končni fazi edine prav? Kajti obstaja pogojeno ‘človeško - moško’ mišjenje, ki mu pravimo razumsko (koristolovsko) dojemanje sveta, a tudi nepogojeno neposredno ‘žensko’ zaznavanje obdajajočega - delovanje, temelječe na ‘večni’ pozornosti, obzirnosti in so-upoštevanju. Obstaja torej ‘razum, ki upošteva le cilju koristno in zakonito’ in ‘srce, ki občuti in upošteva vse obstoječe’.

Komu bomo sledili?

         Ideologija?

Ne!!!

Le logika eko-sistema, sredi katerega živimo…

Posledica preprostega spoznanja, da Darwinova logika, po kateri naj bi najmočnejši ‘vedno’ preživel, ki opravičuje vso kruto povzpetništvo obstoječe ‘zapadne’ družbe, velja namreč le v svetu, kjer ‘preživeli’ živijo večno. A to prav gotovo ni na tem svetu.

Ali kdo pozna koga preživelega?

Ker jaz sam še nikdar nisem bil nikjer srečal nobenega - še celo mati Tereza je umrla, domnevam, da v življenju, kot ga ‘umiramo’ danes in kot se kaže meni, ni preživelih; vsaj zaenkrat še vsakdo umre. In ker ta svet za predatorje ni popoln, kot modro zagotovi tudi lisica Malemu princu, za umrljive še vedno velja le ena in edina logika: Kar ‘malo’ seješ, boš ‘obilo’ žel! Kdor seje sovraštvo, bo žel vojno! In po logiki ‘Prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi! - se morilci rodijo ponovno kot svinje za zakol in umorjene svinje kot prešičejedi klavci.

Vse ostalo je kratkotrajen blef.

 

Logika ‘kar seješ, to žanješ!’ je poljedelčeva logika (o  kateri sanjajo pastirski židje in lovski kristjani - kot o božji logiki, a oboji – tako pastirji kot lovci ubijajo in mučijo žival in žro meso!) in sejanje ‘večnih’ semen - to je poslanstvo, ki me, poljedelca, 'goni' saditi zdravilna semena in opazovati, kako rastlina in žival in otrok skupaj zdravo rastejo v sožitje, in se od njih učiti… Opazovanje in spoznavanje rojevanja zdravega in izmiranje bolanega je smisel poljedelčevega bivanja… zato se vsem živinorejcem in lovcem (ki kradejo in ubijajo, ter poveličujejo ‘izkoristek’ in ‘izplen’), ranjenim v ‘ahilovo tetivo’, lahko le opravičim za prizadetosti in bolečine, toda resnica je ‘ognjeni’ meč, ki vse krivične ‘speče’, rani in zato boli. In bolečina v ogledalu življenja vedno govori resnico...

 

Tudi sam sem dolgo bivakiral v brezdušju mesta in dobro vem, da v mestu delaš 365 dni na leto minus ravno prav dopusta, da ne pozabiš 'dolžnosti' in da ne razmisliš predaleč. A na dopustih tako vsi le 'ne delajo' in torej 'ne mislijo'.

Zato sem iz bloka pobegnil na kmete med poljedelce, kjer živimo poletje in zimo; in poznamo čas za garanje, a tudi zapečkarski čas za razmislek o storjenih neumnostih. In vsako leto začnemo znova, medtem ko v mestu začneš navadno le enkrat in nikoli, do smrti, ne nehaš porivati iste cize le v eno smer.

Zato po kmečko opažam, da je včasih ne-reakcija modrejša akcija kot običajna reakcija na trenutni izziv, in razmislek plodnejši od preverjene re-akcije. Kajti vreme se 'na kmetih' (na celem planetu) spreminja in stari 'svetniki' ne veljajo nič več. A učili so nas bili v šoli seveda le 'pravilnih' reakcij in večnih svetnikov ter nas strenirali v pogojni reflex - v ustajanje na himno in v ubijanje za..., a vsaka samostojna, 'družbeno' nenadzorovana akcija (ki ni 'koristna' ali 'sveta'), ta je bila vedno kaznovana ali proglašena za norost, ali ne? Nekoristno, nedobičkonosno početje odrasli svet zatira in ga imenuje 'izgubljanje časa' – kar pomeni - izguba denarja. Zato tudi uporni in radovedni otroci skoraj vsi nekje na poti obupajo, opustijo samosvojo akcijo in se prepustijo 'toku odraslih'. In zaplavajo v 'reko denarja'. Ujamejo se v 'normalno uklanjanje in šlakanje za varnostarosmrt'. Prično le še 'pravilno' - naučeno reagirati, kot lutke na vrvici.

 

Potem jim, sprijaznjene s trplenjem 'ujetega ptiča', mnogokrat moja meditacija o vzroku norosti in o rojevanju ne-nore družbe, kjer je razum orodje srca (in ne srce sužen razuma) izgleda kot 'jamranje' in 'jeremijada'. Slišijo resnico v povedanem, a ne upajo stopiti iz ustaljenih vzorcev obnašanja. A vsaj meni je odkrivanje vzrokov bolezni modrejše, kot pa da (kot jezuiti) vse potencialne škodljivce 'pridno' že vnaprej pobijaš in študiraš še močnejše strupe in orožje proti 'sovražni' naravi, in po najboljših močeh tiščiš voz – planet Zemljo v ekološki prepad in lastne otroke v vojno – zmago/poraz, le zato, ker ne vidiš boljše, drugačne poti.

Pa čeprav vidiš, v kaj in kam svoje otroke tiščiš?

         In res ni druge poti kot požreti/biti požrt?

Je narava res človekov največji sovražnik, ki ga je treba pokoriti in izkoristiti ali izničiti?

         Ali pa je edini sovražnik narave (samega sebe) človek, ki skozi darvinistične oči sovražno nenehno išče sovražnika, da ga izniči???

        

         Smo torej Slovenci in svetovna javnost dovolj resni za trenutek ne-reakcije?

Trenutek meditacije?

 

Kajti obstaja normalno 'človeško' obnašanje, ki je vedno 'pravilna' - naučena reakcija na dražljaj' (in se piramidi priklanjajočih, ki vedo 'edino resnico', podrediš). A obstaja tudi 'naravna akcija', celostni pristop, človečna akcija, ki s pogojenim razmišljanjem (koristen/nekoristen) nima nobene veze, saj ni zaplankano v bodeče žice, ki jih postavlja osebna korist, niti družinski, klubski, državni, cerkveni narcizem... kakršnikoli ekskluzivizem.

Ta naravna akcija je prijateljski – netiranski-in-nesuženjski odnos.

 

Zato moj izziv vsem premišljujočim tega sveta, posebno pa vsem, ki vam je razlika med etiko in moralo očitno jasna in meja med bolečino in božanjem indikator sveta:

Danes se vsi 'gospodarji' po najboljših močeh borijo za mir, a pozorno oko opazi, da hočejo le mir med služinčadjo. Borijo se za pravico določanja dolžnosti, svobode pa ljudstvu ne omenjajo več..

Kam to vodi?

 

Kaj torej sejemo?

 

Semena ljubezni ali semena zla?

Potres? Vihar? Poplavo? Puščavo?

Ali drevesa, cvetlice, trave…?

 

Se zavedamo svoje rakavosti v medsebojnih odnosih, resnosti ekonomskega brezsrčja in grozeče ekološke katastrofe ter norosti znanosti - atomske ter genske kataklizme?

 

 

 

Slovenska zavest na smrtni postelji

 

Demokracija, razpad družine in o tem, kakšno ‘srečo’ si Slovenci dejansko ‘služimo’

 

 

 

Razpad na indiviualce povzroča demokracija sama po sebi, kajti v nasprotju od tiranovega ukakupljanja sužnjev ‘po lastni potrebi’, demokratično vzdušje individualnost odraslih oziroma samosvoj razvoj otrokovih ‘talentov’ vzpodbuja in vsako drugačnost upošteva. Nepokornost diktatu oziroma ukalupljanju ni več greh in zavrnitev ukaza ni več kaznovana, saj se tiranija (ukaz) in demokracija (svobodna izbira) med seboj izključujeta.

Toda demokracija večini ljudi ne pomeni prisluhnenja in občutljivega sodelovanja s skupnostjo - 'volilcem' pomeni le 'svobodno' izbiro možnosti (kdo jim bo ukazoval in jih Rop-al?) na volitvah in pravico do lastnega mišjenja. Zato vsak brat 'že ve' za ‘pravica do lastnega mišljenja’ (ki se največkrat kaže kot trmoglavo vsiljevanje svojega prepričanja) in do konca življenja največkrat trdi in utrjuje le svojo 'edino' resnico. Ne pusti si ukazovati in nič dopovedati. zato vsak brat voli drugega 'svojega junaka' v parlament, a otroci - liberalci seveda drugega kot oče konzervativec, ki si je bil prilastil Vse in si to Vse ‘goli’ otroci morajo od njega, kapitalista, izboriti z golimi rokami.

Ali ni to vzrok za borbo med konzervativci in liberalci; med bogatim očetom, ki vse stiska k sebi in med novorojenim otrokom, ki nima še nič - razen ‘državnega’ dolga, ki mu ga je bil že pred rojstvom ‘zapravil’ zapiti oče, ki poseduje vse - preko dolga, preloženega že na otroke, celo otroke?

 

In današnja Slovenska država ljudstvu, razen 'imunizirani' in priviligirani gospodi, nalaga le vse večjo tlako. In z vse večjim dogovornim (evropskim, svetovnim) gospodarstvom vse 'širše' koncesije ‘običajnim’ ljudem, predvsem pa nepokvarjenim otokom, jemljejo vsako možnost samoiniciative. Prilagajanje v EU ubija srednji družbeni sloj in delavce spreminja v reveže in služabnike tujcem.  Zato večina slovenskih kmečkih in delavskih otrok vse bolj revnih staršev mora na 'pragu življenja', po Ameriško, vnaprej podpisati suženjstvo in potem celo življenje živeti v kletki lizinga in fafinga. In nikoli reči 'Ne!' posiljevalskim gospodarjem?

Kajti precej podobno kot v Ameriki, življensko pot slovenski otrok začenja iz 'nič', saj delavec vse bolj lahko otroku nudi le skorjo kruha, a kmečki otrok 'verba' vedno šele po smrti staršev. Če pa gre otrok v svet, v mesto, si življenje od začetka do konca zato mora izboriti sam. Kajti zagarantirano starostno zavarovanje v kapitalističnih deželah ter 'socialna penzija' v bivših komunističnih državah, skratka 'varna starost' je povzročila in dovoljuje absolutno netoleranco staršev do vseh neubogljivih otrok. Z lahkoto jih 'lumpe' zato zavržejo in se jim odpovejo, saj jih ne ‘mehča’ strah lakote na stara leta, kot plaši starše v ne-socialnih in še bolj v ne-zavarovalniških deželah. Tam najdemo številne družine z dvomestnim številom otrok, saj so otroci in dobri odnosi z njimi edina varnost starcem.

Starši zahodne ‘civilizirane’ družbe, katerim otroci predstavljajo ‘luksus’ in ‘strošek’, pa namesto svojim otrokom, nosijo v zavarovalnice in vlagajo v lastno 'varno starost', a otroci so brez zaščite in pomoči države in očeta (ki ga skrbi penzija in ne otrok) vedno bolj revni in jezni in vzgajani v agresivno tekmovalnost, vse bolj vsem 'starcem', ki si lastijo vse pravice zase, postajajo nevarni. Slišnost med generacijama se je zato v 'varni' družbi zmanjšala na minimum. Prav tako 'srčna navezanost'. In današnji normalni starši potrošniške mestne družbe, pre-občutljivi na svoj status in nenehno v 'preži' zagledani v svoje ‘varne’ cilje, za otroke nikoli nimajo časa, zato so jim otroci postali tujci. Celo materam. Kajti v 'svobodnih' deželah mačističnega sveta, se feministke, zahtevajoč enakovrednost in upoštevanje dedcov, po moško borbajo z mačisti za nadvlado in ženstvenost žensk zato izumira. Matere zahodne družbe vse bolj postajajo intelektualni biznis-stroji, nosijo kravate in moške obleke in tudi v krutosti poskušajo biti kopije zblojenih zapitih moških. A brez pozornosti, brez nežne obzirnosti in ljubečega dotika in razumevanja staršev, so zapuščeni otroci obsojeni na cesto, na bife, na ‘rave’, na droge, na odtujenost od 'samega sebe'; in osamljeni se izolaciji upirajo, vedno bolj jokajo, kričijo, norijo, kličejo pozornost nase. In manj ko jih starši slišijo, bolj otroci kričijo.

A le komu kričijo?

Ali ne kričijo v puščavo brezdušja?

Kajti nikogar več ni 'živega' v brezčutnih lupinah v bogastvo hitečih staršev.

 

Nikogar ni doma v srcu očetov in mater, ki bi prisluhnil in otroške klice na pomoč slišal. Še ženske postajajo gluhe za otroški jok, kot so brezobzirni dedci. Otroški jok jih več na 'kliče', temveč jih 'odbija'. Matere so postale grobe 'amazonke' - biznismenke. Zamenjale so krila za hlače. Srce jim je ubil ‘razumni cilj’ - denar. Neujete pozornosti ni več in občutljivost je postala spet le sanja bohemov in ideal hedonističnih nekrofilnih fanatikov, ki tantro sprevračajo v sado-mazo orgije...

Zato se občutljivejši fantje, prezirajoč grobost mačističnega očeta in zavračajoč tradicionalno 'lovstvo' ter dolžnost 'oskrbovalca družine', odvračajo zdaj tudi že od družinske 'zaveze' in od žensk nasploh, saj so jim bile aseksualne intelektualne matere, ki so bile izgubile ženstvenost in 'materinski čut' ter postale grebatorske feministke, zagabile vse 'žensko'. Ženstvenost, poteptana in sprevržena, spreobrača zato dečke v 'gay'. Le pri sorodnih nežnih fantih najdejo 'zaupanje' in nežnost...

 

Že z vrtcem je otrok izvržen iz nežne obzirnosti in, kot Špartanček, pade v 'družbeno-zapovedano' grebatorstvo, v zapovedan egoizem, saj je vržen v zavist namenoma vspodbujajočo olimpijsko darvinistično (tekmovalno) vzgojo. Mora si 'izboriti prostor' in 'zaslužiti' pozornost. In ker ne 'trdnosti' očeta ne nežne materinske duše nikoli ni 'doma', fantje brez staršev, prepuščeni televizijskim Švarcenegerjem in nedosegljivim Pamelam Andersen, izgubljeni tavajo osamljeni po ulici, kjer jih 'ljubezni' učijo kriminalni 'gangi' in kupljena ljubezen. Ali pa padajo v 'gay'. In občutljiva, nežna dekleta se pred inpotentnimi intelektualci in sadističnimi pijanimi mačisti zatekajo v lezbištvo. Hetereseksualnost izumira in na plesišču, vedno do danes centru dvorjenja in iskanje partnerja, danes vsakdo pleše le še sam s seboj.

A partner?

Seksualna privlačnost je sprevrnjena in klasična družinska celica je razpadla.

 

Razpadla je tudi ‘družinska banka’, ki jo je bil nekoč vodil 'gospodar'.

Feministka ima v sodobni družini bančni račun ločen od bančnega računa moža; in že vsak otrok ima svojo 'denarnico' in drobiž, da gre... Agresija, neženstvenost feministk moške plaši. Zato družine v najrazvitejših 'demokracijah' - v Ameriki in Avstraliji, a tudi v Sloveniji, ničesar več ne drži skupaj. Dunajska šola je v zadnjih vzdihljajih in na 'randiju' vsakdo plača zase. Denarnica je bila postala otrokom 'svobodne' ceste 'svetišče' in dollar bog, k kateremu molijo roke; in številke v 'banki' najpomembnejše na svetu. In tako kot v Ameriki, slovenskim otrokom Big Mac ter CocaCola vse bolj nadomeščata ljubečo mamo, a Pentagon ter borza očeta.

Iz 'fighta' med očetom mačistom in materjo feministko so otroci svobodnega sveta, tudi slovenski, pobegnili v 'kilerski svet' denarja, v 'kilerski svet' političnega ali verskega spletkarstva ali klubskega navijaštva. Ali v 'kilerski' svet mamil in sprevržene seksualnosti. Ali v 'kilerski' svet opravičljive brutalnosti - v policijo in vojsko; in družina se, če se, sestane le še, da skupaj ubije 'največjega purana' na 'zahvalni dan' in ob božiču.

In v Sloveniji?

Niti tedaj? Le ob pogrebih?

 

Povprečen slovenski odrasel živi zaklenjen v svojem 'lastnem' zaplankanem gradu in VeryImportantPersons - 'ključi' in 'pipice' so mu postali 'svetinje'. Vsak se za ne?kaj ima, in drug nad drugim vzvišeni, so otroci iste družine med seboj večinoma vsi skregani. In če že niso sprti prej, se ob dediščini skregajo prav gotovo. Vsakdo gleda le v svoj 'tošel' in ga primerja z bratovim, in sosedovim, in kraljevim... vsakdo vidi le, kaj vse še nima, a brat že ima, a nihče ne vidi, kaj vsega sploh ne potrebuje...

Rakavost povzpetniške (beri liberalne) demokracije je bila otroke iste družine pognala v tekmo in zavistno rivalstvo ter uničila zaupanje še med brati in sestrami. 'Bratstvo', prijateljstvo izumira. In ker očetova ‘skupna’ denarnica več ne vleče in veže družine skupaj, a ukaza očeta noben otrok več ne sliši, je v demokraciji zapadne družbe družina razpadla.

Družinske skupnosti ni več.

Pripadnost družini in vezanost na družino je zamrla.

Oče ni bil znal prisluhniti otrokom; in otroci so, obupani nad njegovo brezsrčno gluhostjo, pobegnili pred njegovimi ukazi v ‘svet’, ven iz družine (očetove posesti?) in tudi ven iz 'državne' identifikacije in ven iz očetove 'religije'. Pohlep cerkve jih je bil razočaral in zavrgli so cerkev skupaj s 'krščansko' terminologijo. Osnova identifikacije kartezijanskega individualca, otroka moderne družbe, je postala bančna številka. Brez nje nima ‘identifikacije’. Brez davčne in bančne in zavarovalne police za ‘odrasli svet’ ne obstaja.

ZATO

številke danes premagujejo 'sveto' besedo.

Ekonomija ubija ekosistem.

Prostozidarstvo zmaguje nad cerkvijo in državo in družino. Globalni trg ruši vse 'ožje' meje.

 

Tudi vsak Slovenec je kot posledica 'novega sistema' postal 'individualec'. Sam. V 'svoje' zatopljen egoist. ‘Stiska’ in varuje in veča le še svoj ‘zaklad’ in brani svojo ‘službo’ - svoje ‘tri kartice’. Tri kralje. Blefira in čaka ‘četrtega kralja’, zato igra 3x3, medtem pa išče priliko, kako razrešiti kombinacijo sefa in okrasti ‘šefa’. Kako spregledati sistem Varnosti in ukrasti iz proračuna. Ali vsaj solato s sosedovega vrta?

 

Zato crkuje država?

Zato izpuhteva nacionalna zavest?

Egoizem sesuva ‘skupinsko’ zavest ‘slovenstva’, prav kot obrestnoobrestni računi zavarovalnic sesuvajo obresti (banke) ter rušijo tudi narodne zakladnice? Svetovna banka kupčka z zlatom in zažiga vojne po mili volji in 'zemeljskim' otrokom ne nudi nobenega samosvojega koraka. 'Gospodarji' rojevajočim se otrokom s 'pufi' določajo usodo. Zato se otroci 'plešastim glavam' voditeljev upirajo. A po drugi strani bi bili radi božanski, kot božanskost igra 'oče'. Poglej le skinhede, ki so iz pankerske zagrenjenosti in mazohizma (nasilja nad sabo) prešli v re-akcijo (nasilje navzven), v odkrito sovraštvo do oblastnih, brezsrčnih staršev. A sedaj začasno le 'trenirajo' sadizem na tujcih in po očetovsko 'vračajo ljubezen' zaničevanim, 'tretjerazrednim'... Zaenkrat lastno ponižanje kompenzirajo z vzvišenostjo navijačev. Poglej le agresijo na stadionih. Sedaj se pretepajo še med seboj... a ko bodo udarili na gobec pravega?

Očeta? Konzervativca? Bankirja? Direktorja svetovne zavarovalnice?

Kajti..

ne oče ne država ne ščitita otrok, saj na račun še narojenih najemata kredite in jih še nerojene zapisujeta tlaki 'zavarovanja' oziroma 'davka'. Otrok se ne rodi v svobodo, temveč v tlako, v 'služenje' narodu, ki je dejansko uslužnost smetani 'božanskih'.... To je eden od vzrokov za umiranje države in družine, za upor Ojdipa proti tiranskemu očetu Laju.

 

A na drugi strani državo in ljudstvo ubijajo politiki. Skriti za ciljno grupo ljudi, a dejansko sužnji kapitala in egocentrizma, se politiki in ekonomisti ponujajo za advokate in voditelje skupinam neukih in nebogljenih, ki jih pesti in druži ‘isti’ strah ali ‘isto’ sovraštvo ali ista ideja ali ista cerkev ali isti pohlep. Strankarska in verska skreganost se je preselila iz oštarij danes v parlament in tudi v družino; ter brate spremenila v zagrizene nasprotnike. Vsak brat voli drugega 'advokata' svojih interesov. In vsak zase in v svojo smer vlečejo raznobarvni prapori v skregano med-strankarsko oligarhijo in besno trgajo zakladnico in družinske vezi in dušo posameznika Slovenije .

Poglej kako le v ‘svojo’ zakladnico v Vatikanu vleče gospo Rode.

Kako vsakdo vleče le 'k sebi'?

Toda povej mi, kdo tam gori na ‘sveti’ gori, kjer naj bi gorel ogenj modrosti, v slovenskem ‘božjem hramu’, je kaj drugačen? Boljši? Kdo ne govori v ‘dobro vseh Slovencev’, a ne išče koristi in oblasti le zase in za 'svoje'? Ali sleherni ne napeljuje vode le na svoj mlin in onemogoča gradnjo drugim? Kdo v parlamentu in v vladi ni lobist? Kdo ni strankarski in zato pristranski? Kdo ni spoštljivec? Kdo razmišjla o dobrobiti ljudstva?

 

Vsi osli v štali hočejo biti glavni, zato poslanci - od kapitala podkupljeni lobisti razčetverjajo narod, kar je današnje dejansko stanje v Sloveniji. Razprodaja država (kdo?samo sebe?sebi?) državo Slovenijo. Gospodje, ki so pri koritu, kradejo bogastvo dežele zase in sonarodnjake prodajajo v suženjstvo tujcem, toda na slovensko deželo, slovensko dušo in svobodo slovenskega ljudstva, (kar je 'vsebina' države) za katero so se bili, kot danes vsi trdijo, borili, so posvetni in duhovni politiki, pravniki in ekonomisti, povsem pozabili.

Razbili so bili skodelo na črepinje.

Ljudem prodajajo črepinje, prodajajo ‘navidezno moč’ in ‘odpustke’, in obljubljajo ‘črepinjsko sodbo’ - pravično rajsko sodbo - enakopravnost in svobodo besede. Toda kljub grožnji giljotine, pohlep in vzvišenost še vedno gospodarita njihovim despotskim dušam, zato ne morejo izpustiti ne žezla, ne krone, niti jabolka iz svojih rok. Skrivajo se za pravico in skrivaj, vedno krivični, pijejo nektar (dušo in energijo ljudstva) še naprej le sami. Sami s seboj in s svetovno 'smetano', v katero se silijo in kateri se klanjajo in uklanjajo. A ne vidijo, kako s tem le 'nektar' spreminjajo v čašo 'pelina'. In kupa, 'sveti gral', ki se imenuje ljudstvo (a ga gospodje vidijo kot manjvredno rajo), je vedno bolj polna pelina. In jeze. In sovraštva.

 

A gospodje tega 'se.ve.da' ne vidijo, kajti vso pozornost jim srka boj. A ne boj za Slovence in dobrobit in samosvojo samostojnost Slovenije. Vse stranke se borijo le za nadvlado, za pravico ukazovanja (drugim) in za ključe od zakladnice, kjer se zbira 'davko-plačevalski nektar'. In vsak minister so kot lev bori le za ‘svoj resor’. 'Jebe' se Janši za socialo, kadar je minister za obrambo. A ko ni minister, je največji 'socialist'. In vsak Slovenec s so-Slovencem bori le za svoj bančni račun. Rakave celice, ki bi brezobzirno zažrle in ogoljufale brata, se borijo za nadvlado ene nad drugo v deželi ugajaško plazečih se dvoličnih individualcev, razumarskih igralcev na srečo, v deželi, katere življenski sok tuji investitorji (beri - pijavke) sedaj poceni kupujejo pod 'firmo' Svobodna Slovenija.

 

Kajti poleg same države, ‘ljudstvo’ in s tem ‘zavednost’ Slovencev ubijajo na drugi strani multinacionalne piramide, 'legalizirane mafije', močnejše (bogatejše) že od marsikatere suverene države, ki vdirajo s svojimi lovkami v države in srkajo 'nektar' ljudstva ter siromašijo državljane.

Danes dušo slovenskega otroka snubijo ali s strahovanjem silijo v zavezanost poleg, ‘naravno’, družine (hčere) in države (očeta) in cerkve (mame) tudi ‘masoni’ (ma son ? moj sin) oziroma ‘prostozidarji’ ozirama ‘templarji’.

Te skrivnostne skrivne prostozidarske lože, katerih edino geslo je ‘bogateti, zidati, bogateti, rasti, bogateti in postati vladar sveta’, so bile nastale po križarskih vojnah v času trenutne verske poenotnosti a meddržavne skreganosti Evrope. V ‘osvobojenem’ Jeruzalemu se je ‘stekla’ na kup kot pesek v peščeni uri vsa raznolikost Evrope, in se zmešala s kulturo Vzhoda. In prijatelji različnih narodnosti in tudi ver, prekaljeni v bojnem in trgovskem tovarištvu, so se ne glede na državljansko in versko pripadnost, zavezali skupaj graditi bogastvo in moč. Spesnili so ‘money - ne već meč - makes the world go around’. Nastale so prve ‘multinacionalke’ - mednarodne denarne piramide, ki versko blazne in nacionaliste in ateiste, vse po vrsti, brez milosti, ne glede na pripadnost, molzejo in rastejo in rušijo vse manjše piramide in rastejo…

Denar nima srca in ne čuti pripadnosti.

Interspari so v Sloveniji zato že brezsrčno uničili srednji trgovski razred, nastal ob osamosvojitvi Slovenije, in bivši lastniki trgovinc vse bolj postajajo spet prodajalci - sužnji Spara. In Merkatorja. In država to dopušča in z zakoni vse bolj legalizira. 'Varuhi' ljudstva prodajajo ljudstvo in ‘kabli’ oziroma ‘lovke’ jih podkupujejo in odnašajo njihove duše. Zaupanje v vlado zato še bolj pada. Navijaštvo in pripadnost državi zato usiha.

Osebni interes je bil prevladal nad družinsko ljubeznijo, a strankarska pripadnost nad nacionalno zavestjo. Oče je zavrgel sina in oblast ljudstvo. Oblast Države je bila pozabila na ljudstvo in države kot skupnosti ni več.

Niti države kot ozemlja, saj je oblast bogastvo Slovenije - ozemlje in banke in ‘proizvodnjo’ prodala tujcem in Slovensko ‘rajo’ v hlapčevstvo tujemu kapitalu.

Država je le še servisna služba v posesti ekskluzivističnih mednarodnih 'merkatorskih' duš, ki so se bili iz enakovrednih 'ti', iz delavcev povzdignili v objestne delodajalce, v 'vi', in delavca, soseda, brata s krivičnimi koncesijami ponižali v blato. Koncesije so ubile voljo in ustvarjalnost ljudstva.

Policija je v službi koncesionarjev in proti ljudstvu.

Pripadnost Državi je prav tako kot Ljudstvo umrlo, ko so gospodje svet razdelili na bankirje in varčevalce. Delodajalce in delojemalce. Biriče/sužnje. Oblast/davkoplačevalce. Birič in dacar sta dobila moč in nadzorujeta zajedalstvo, zato slovenske ‘državljanske zavesti’ ni več. In nacionalne še manj. Razen lažne - za na televizijo.

 

Slovenska 'nacionalna' in ‘državljanska’ zavest je bila močna le, dokler smo si bili v 'podrejenosti' prestrašeni ‘skupaj’ želeli netlačenost; in v strahu desetdnevne vojne je Slovenija kot eden žarela od zavednosti. Policaj in lopov z ramo ob rami… A naslednji dan, ko je bilo strahu konec, sta si bila Ljubljana in Maribor že v laseh in vsi slovenski demokratični kmetje že med seboj skregani. Vsak z vsakim. In države je bilo konec.

Vsakomur je pomembno le njegovo polje in njegova žetev.

Le do sosedovega mu je plota vse sveto in nedotakljivo.

A svet tam zunaj njegovega plotu ga ne briga, razen tistega, kar ga slepi in vabi v krajo, zapeljuje v laž in nagovarja na uboj, v smrtni greh… in najbolj srečen je, ko sosedu crkne krava…

 

Slovenci smo se bili vsi čutili kot ‘narod’ le, ko so na nas padale bombe.

Strah nesamostojne in nesamozavestne ljudi vedno združuje v vodljivo grupo ovc, a egoistična želja posameznika vedno izdvaja iz ‘grupe’ in grupo zato ‘redči’. In večino Slovencev je, lahko opazi vsak, zanesla želja, ujel egoizem 'kapitalista' in pridobitništvo (liberalizem) jim kameni srce, osredotoča pogled, usmerja ušesa ter vodi korak. In določa mnenje. In doživljanje sveta. In razpoloženje v Sloveniji.

In v takšnem vzdušju živimo ‘zdaj’…

Sanjajo ‘svobodni’ Slovenci le še bogatost in pomembnost. Pozabili so bili na ‘strah božji’ in padli so v slepoto egoizma. Egoizem - zagledanost ‘vase’ razprši vso obzirnost do skupnosti; dobiček je liberalcu, sužnju 'brezmejnega denarja', speljal gorečnost srca; in 'potrošniška skupnost' je jappiju postala idealno lovišče… gojiš.če. sad.iš.če, ki se vse bolj razteza čez cel svet.

Nacionalne meje so postale jappyu danes premajhne. ‘Globalni trg’ ruši togost državne meje ter topi nacionalno ‘navdušenje’. Globalno ozaveščanje dejansko najeda državljansko zavezo državljanov, saj vse večja identifikacija s celim planetom in tudi še neznanim vesoljem (ekologija), kot tudi s 'planetarnim dobičkolovstvom', različno-govoreče ljudi odpira v širšo dimenzijo in jih sili v medsebojno sinhronizacijo in komunikacijo - v harmonizacijo. V podiranje vseh lažnih meja in izmišljenih blokad. V ‘rokovanje’ in sodelovanje in spoznavanje. Tako mednarodno prijateljstvo kot svetovni biznis sesuvata fizično mejo države.

 

Toda brez ‘skupne zavesti’ ni skupne države... in takšno državo skup drži le prisila - vojska (za obrambo neogroženih meja), policija (za pretepanje državljanov) in biriči za iztrjevanje davkov, ki polnijo le želodce 'državnih organov' in omogočajo elitnega življenja na gradu, mar ne?

Ali politiki, tako cerkveni kot posvetni, in tudi 'kulturniki' zato umetno in na vse načine prebujajo 'narod' v skupinsko zavedanje, postavljajo spomenike ‘narodu’ in vzbujajo nacizme s svojim govorjenjem o ogroženosti naroda in jezika ter premajhni nataliteti? A svet je tako in tako prenaseljen in Kitajcev se v tednu dni rodi toliko kot Slovencev v stoletju?

Ali ‘na površju’, v družbenem dogajanju, kljub teženju k združenju Evrope in sanj o globalizaciji, zato divjajo s hitlerjansko vehemenco razni Heiderji in Bushi? Ali  zato 'desni', vsi tradicionalisti vezani na 'veličino preteklosti', zahtevajo poveličanje 'notranje zaveze' in pripadniški ekskluzivizem - neo-nacizem in neo-klerikakizem in neo-gospostvo?

To je en del resnice.

 

Druga resnica je ta…

…ko je bil Gorbačov ugasnil ‘zunanji imperjalizem’ Sovjetske zveze in (ga preusmeril v notranjega ter sprožil razpad SZ) dovolil padec berlinskega zidu, so ob-sovjetske dežele dobile svobodo samoodločanja. Ko je Nemčija dobila možnost ponovne združitve, je Slovenija izkoristila priliko za razdružitev z Jugoslavijo in si z odločnostjo mravljinca ‘izborila’ suverenost - netlačenost. In ko se je bila osvobodila v samostojno izbiro prihodnosti Slovenija, potem Hrvaška in Bosna in Makedonija, se je po vsem svetu sprožil plaz želja po ‘osvoboditvi’. Brezčasna hrepenenja so mutirala v realno željo in ‘datum osvoboditve’ se zatrtim v drugorazrednost vidi na obzorju. 'Da se uiti iz zapora! Zdaj je čas!' so začutili vsi zatirani ‘jeziki’; in vsi nacionalizmi in rasizmi, tako 'osvobodilni' kot 'zatiralni', so danes v grozljivi eskalaciji. Lakota po ‘svobodi’ je dobila krila. In lakota pomeni ‘agresijo in moč’, kajti energije ne daje hrana. Site živali spijo. A lakota te prisili, da ujameš žival. Ali posadiš drevo. Ali si izboriš samostojnost in enakovrednost.

Svobode lačni Kurdi, Čečeni, Baski, Irci, Kosovci, Tibetanci, črnci, vsi do sedaj podcenjeni v ‘drugorazrednost’ in razčlovečeni v 'stvari', so zakričali po suverenosti. Po netlačenosti. A oholi gospodarji - Rusi, Srbi, Kitajci, Španci, Angleži, Američani preziranim ne pustijo dvigniti oči.  Kot tudi vsaka cerkev ena drugi še naprej kriči: ‘Upognite glave, če ne vas pribijemo na križ…!. Ravno je papež vse nekatolike spet izobčil v prekletstvo.  Vatikan je prvi zavrnil ‘bratstvo’. In Bush strelja na vse Ne-američane. Kajti vzvišeni nadzorniki, ne posvetni ne duhovni, se ne dajo zlahka. A pozabljajo, da se ‘svoboda’ ne vda nikoli. Vsi upori proti tiraniji in zatiranju v zgodovini so temu priča.

Politiki ljudstvu govorijo ‘globalizacija’, a paradoksalno zahtevajo vse močnejšo državo. Govorijo ‘prosti trg’, a ga vse bolj ‘dogovarjajo’ in prodajajo 'rajo'. Govorijo 'mir', a kopičijo orožje in se pripravljajo na vojno.

Dejansko hočejo le mir v svoji ‘štali’.

Kriza v svetu se zato zateguje.

 

V zdravniški terminologiji kriza pomeni stanje, ko se odloča med življenjem in smrtjo. Moje besede zato niso le filozofija. Bolnik, ki se mu reče družba, je ‘zdaj’ na smrtni postelji. Brezsrčni razum in uničujoča čustva, dobičkolovski 'zapad' in samomorilski 'slam', se srečujeta v direktnem spopadu. A noben od njiju nima srca.

 

Kam se bo postavila Slovenija?

Na stran verniškega sovraštva ali dobičkolovskega razuma?

Kaj pa srčna 'stran'?

 

Začela se je zadnja faza človeške zgodovine.

Svoboda. Ali pekel vojne.

Ekologija. Ali ekonomija?

Konec objestnega liberalizma Amerike? Ali ognjemet atomskih bomb?

Konec objestnega konzervativizma kapitalistov in klerikalcev? Ali ognjemet atomskih bomb?

 

Kaj nam svetuje narava?

Bolezen norih krav nam kot ‘božja kazen’ dokazuje in namiguje, da je prevzetni brezčutni ekonom ‘šel’ predaleč. Rastlinojede krave je posilil v kanibalstvo. In slovenski ‘lovec na dobiček’ je ravno svobodne srne pričel zapirati v ogrado in jih ‘gojiti’ za zakol?

Norcem res ni nič sveto?

Ali nas narava z boleznimi in potresi in orkani in poplavami ne opozarja nenehno in vedno bolj, naj umaknemo prekletstvo z Zemlje in s sebe, poljubimo zemljo in postanemo poljedelci in vegetarjanci? Kar seješ, to žanješ? Bomo crknili od požrešnosti ali se bomo iz ‘srčne’ krize prebudili v drugačno logiko? V ljubeznivo in zaupanja polno vzdušje? Kjer ni pijavk, ki neprestano terjajo kri?

Bomo torej spregledali ‘lovstvo’ Darwina kot zablodo?

 

Darwinu in ‘najkrutejšemu junaku’ - Švarcenegerju se čas neobhodno izteka. Bolezni zasužnjenih živali so pričele rušiti ‘mesojedstvo’, kajti ‘ne ubijaj’ čas prihaja, zlepa ali zgrda.

 

To nam kaže tudi zgodovinska zgodba.

Razpadanje srednjeveških roparskih, z mečem 'zavojevanih', torej po Darwinu, ‘božanskih’ držav - Habsburške, Ruske, Kitajske, Španije, Velike Britanije, vedno pomeni vsaj lokalno, če že ne svetovno vojno, razen če gospoda nadzorniki, uzakonjene pijavke, ne bodo prišli k pameti ali kje na cesti srečali srce in bodo spustili vajeti in ‘ljudstvo’ iz manjvrednosti; ter takoimenovane 'anarhiste - borce proti anarhizmu tiranov', vse Baske, Irce, Kosovce, Čečene, Kurde, Nube...črne, zelene in vijoličaste, ki se borijo za lastno suverenost in soodločanje o svoji 'usodi',  sprejeli za enakovredne in enakopravne - suverene.

Ojdipu ni treba ubiti očeta Laja, če ga le ta ne zavrže, ali ne?

Kaj ko bi, namesto da vzvišeni očetje Laji s svojim terorjem brezplodno zažigajo svet, saj svobode ne morejo ubiti in smrti se ne da podkupiti, sestopili iz oblakov? Prenehali groziti: ‘Plačaj mi, ker sem večvreden, ali zgini!’, in izstopili iz prevzetnosti v lepoto in svetlobo sveta kot Buda, Solon, Sokrat, Kristus, Frančišek, Gandhi, Krishnamurti… - redki?

Iluzija?

 

Eno je gotovo in povsem očitno.

Nihče več noče biti izkoriščen. In ponižani v manjvrednost sužnjev se neprestano in vse bolj odkrito dvigujejo v upor. In vzvišeni jih 'tolčejo' dol. Ali ni to celotno 'vrenje' tega sveta? Ljudstva je vse več na cesti v štrajku in policaji ‘v imenu vlad’ vse bolj spet pretepajo lasten narod. Povsod po svetu. In vse bolj grabežljiva gospoda preostanek ‘manjvrednih’ sužnjev vse bolj davi in ne izpusti? In ‘osvobojeni sužnji’, tudi Slovenci, se silimo povzpeti med gospodo, da čim prej čim bolj pristavimo skledco pri ‘luplenju preostanka manjvrednih?

 

Ali zato hitimo v Evropo?

In vse to 'sranje' danes se dogaja le in res samo za Kdo bo največja pijavka? Kralj sveta? Bush? Predsednik svetovne zavarovalnice?

Je vse to res pravi smisel življenja?

 

Problem je torej le še eden.

Nihče več noče biti suženj, a vsak bi izkoristil priliko izkoristiti ‘manjvrednega sužnja’?

Vsi vidimo vse, ki ubijajo, a sebe?

Vsi vidimo vse, ki nas kradejo. A sebe? Mi vedno le pravično vzamemo?

Za sebe vedno najdemo opravičilo. Za druge tudi?

Kdo vidi tudi sebe in sebe meri z istimi merili, kot meri druge?

 

 

 

Speča inteligenca

oziroma problem mačizma in intelektualnosti

a naslov bi bil lahko tudi - Zakaj sexološki problemi, mojster Freud?

 

 

1