Bila je zabava. Soka je zmanjkalo, vsi so že odšli. Ostala pa sta tista dva, ki sta vedno odšla zadnja. P.H. in M.V. Fanta, ki sta imela podoben glasbeni okus, takrat še celo isti okus za pivo in fanta, ki sta sanjala. Sanje, ki so bile vedno znane kot mission impossible, pa sta jih vseeno večinoma izpolnila.
P.H je posedoval kitaro, ki je nanjo igral še njegov oče, njegov brat pa je nekega dne v silnem navdušenju pod vplivom nekih hlapljivih substanc padel nanjo, a je preživela. Morda je tudi robustnost te kitare kriva, da vi zdaj berete te strani. Opozarjamo, da se vam zna pripetiti še marsikaj vznemirljivega!!!
Vrnimo se k zgodbi. Nekje na podstrešju sta izbrskala še knjižico polno akordov, drugje še besedila in začelo se je! Rinjenje z glavo v zid namreč. Pa ne dobesedno, v prenesenem pomenu kakopak.
Že naslednji dan sta poskusila pred sošolci, ki smo se redno zbirali na domačiji pr Bedinc' kot se tu domače reče. Še danes ansambel navdih jemlje na tej domačiji.
Bilo je porazno, ljudje so se križali in ko ne bi bili še v osnovnošolskih letih, bi nadobudna mladeniča verjetno zaprli. Kot vsi poznejši poskusi zatiranja njune želje, volje in sanj so se tudi ti izjalovili.
Sledil je konec osnovne šole, odšla sta vsak na svojo srednjo šolo, a prijateljska vez, glasba in sanje so ostali. V gimnaziji je M.V. spoznal med drugim tudi soimenjaka M.P., ki je vse ure navdušeno s svojim bobnanjem s prsti po mizah skrbel, da sošolci niso zaspali.
Bilo je le vprašanje časa, dolgo so se menili, imeli v Litiji že skoraj prvi nastop, še preden so imeli prvo vajo. Tudi to je propadlo, saj so pripeljali na prizorišče zabave le bobne, kitar pa ne. Ko se je naš takrat še ne novopečeni bobnar najedel pa je vzel v roke tudi palčke. Po približno pol minute njegovega izvrstnega solo nastopa je še glsneje kot njegovo udarjanje po bobnih prihrumela neka gospa iz bližnjega penziona, ki se je pritožila, da njeni gostje zaradi hrupa ne morejo spati. Pravzaprav smo se hoteli pritožiti mi, saj zaradi njenega vreščanja nismo mogli uživati ob živi glasbi.
To je bil povod, da se fantje resnično zberejo. Dobra dva tedna kasneje je bil deževen prvi poletni dan. 22. junij 1995 smo na domačijo pr Bedinc' pripeljali bobne, ki jih je strojnik P.H. še malo "prišraufal", da niso razpadli in začelo se je. Prva vaja.
Vse je bilo kot je treba. Najcenejši kitari, najcenejša ojačevalca, najcenejši bobni, ki se jih da dobiti v oglasniku in garaža. Že po prvem odigranem komadu pa piskanje v ušesih. To... pravi občutek, ki ga mora imeti novopečeni rockerski glasbenik.
Začelo se je pravzaprav kar neverjetno: Pink Floyd, Jimi Hendrix in podobne legende.
Že dva dni pozneje je P.H. praznoval rojstni dan in god. Kdo je bil zvezda večera? Ja, ansambel kdo pa, predvsem bobnar P.H. ki je igral od zgodjega večera pa nekje do 4h zjutraj, cel nočni šiht torej. Posledice? Samo žulji na obeh rokah. Kitaristi so se med tem nekoliko menjavali.

Sledilo je lahko rečemo drugo obdobje ansambla. Ko so imeli čas so se dobili v petek po šoli in malo razbijali. Vsakič znova je pasalo, kljub silnemu piskanju v ušesih a vseeno vaje niso bile redne in tudi precej redke.
Zdaj že lahko razkrijemo kratice:

P.H. Peter Hudnik - kitara
M.V. Marko Vrbnjak - bas, vokal
M.P. Marko Prah - bobni

Življenje je teklo naprej, mulci so odraščali, šli študirat, Peter in Marko P. na strojni faks, Marko V. na elektro. Potrebovali so še pevca saj je silno težko obvladovati bas kitaro in peti, poleg tega še kakšna ritem kitara ne bi škodila. Na faksu Marko spozna modela, ki je skrbel, da niso zaspali tudi tu. A znaš pet? Neki malga pa... no, pa poskusimo.
Sobota je bila in skupaj smo šli na glasbeni sejem v Celju, ki je takrat še obstajal. Dušan kupi mikrofon. Ja, Dušan Škafar je tistega dne postal pevec, zraven pa še kakšno pritegne na kitaro ali pa celo harmoniko. Že prvi dan smo poskusili in od takrat je šlo le še navzgor. Vaje so postajale vedno pogostejše, repertoar se je širil, glasba vedno bolj poslušljiva. Vmes so poskušali še kaj posneti.
Ves čas vse seveda ne gre gladko. Fantje so se že malo naveličali igranja vedno istih komadov, vedno samo zase in vedno iste prijatelje. Kot naročeno se je nekega dne na vaji oglasil Petrov brat Tomaž in razglasil: "Fantje, junija bo žur. en pocen band rabm" Imenu primerno smo se zmenili kar za pivo ali vino. No, ker je Tomaž domačin smo popustili in je vino zadostovalo.
Bil je poseben dan, sobota 5. junij 1999. Ta dan nam je dal nov zagon, novo energijo in voljo. Tudi zaradi tega dne je ta stran ugledala luč sveta. Hm ali pa vsaj interneta. Več o tem veličastnem dnevu pa preberite in si oglejte (slike!!!) na strani:

Pujsja sodba pri Ruskem carju.