Obstaja sto in en način kako odkriti Ameriko. Vikingi in Kolumb so to počeli z ladjami, prvi evropski naseljenci s konji in karavanami vpreg, novodobni nomadi z avioni in avtodomi na neskončnih avtocestah, le peščica pa se jih odloči za drugačen način. Ponavadi jih ne marajo prevec, ponekod celo niso zaželjeni ali dobrodošli, toda eno je gotovo, uživajo v tistem kar počnejo. In mnogi jim prav to zavidajo, a hkrati ne zmorejo poguma, da bi to priznali.

Potovanje se je zapletlo že na samem začetku, saj mi je na Brniku zaradi hude nevihte uspelo nabrati debele tri ure zamude in seveda uspešno zamuditi vse ostale lete naprej. Z enodnevno zamudo in po neprostovoljnem postanku v Seattlu se mi je le posrečilo doseči Fairbanks. Mesto je povsem enako kot pred dvema letoma, ko sem tu končal svoje prvo potovanje, samo največja blagovnica v centru mesta je propadla. Aljaska pač ni kraj velikih nakupov. Ker mi je ostalo še nekaj časa sem se odločil, da za ogrevanje in spoznavanje motorja 'skočim' do polarnega kroga, vzporednika na 66° 33' geografske širine za katerim sonce poleti nikoli ne zaide in pozimi nikoli ne vzide. To pot sem podrobno naštudiral ze doma, saj je na tej cesti samo ena bencinska črpalka, pa še ta odprta samo ob določenih urah. Z enim tankom bencina bi po mojih izračunih obtičal nekje na polovici med reko Yukon in polarnim krogom, na najbolj osamljeni cesti na svetu, sredi ničesar. Za vsak primer sem s sabo vzel še šotor, še se ne bi mogel vrniti v enem dnevu, vendar me ni prav nič mikalo spati v družbi grizlijev in volkov. Edina prednost teh krajev je, da skorajda ne potrebuješ zemljevida, saj je Dalton Highway edina cesta, ki pelje na sever vse do obal Arktičnega oceana. Kmalu za Fairbanksom se je začel makadam in pred mano je bilo 320 kilometrov poti, ki je sredi gostih gozdov izginjala nekam daleč proti severu. Že tako redek promet je postajal vse redkejši, dokler ni povsem zamrl. Nenavaden in hkrati vznemirljiv je občutek, ko na vse štiri strani neba ne vidiš žive duše vse do horizonta, tišina pa je prav neverjetna, skoraj absolutna.

The Last Frontier ali Land of the Midnight Sun, kot pravijo Aljaski, mi je marsikaj ostala dolžna še od prvega obiska. Alaska, kot se pravilno piše, v aleutskem jeziku pomeni ''dežela, ki ni otok''. Prvotno se je ime nanašalo samo na polotok Alaska, šele kasneje se je to ime prijelo cele dežele. Na njenem skrajnem zahodnem delu je samo 4 kilometre oddaljena od Rusije. Gre za Diomedsko otočje v Beringovem prelivu. Leta 1867 so jo takratne Združene države, po hudi in dolgi debati v kongresu za borih 7,2 milijona dolarjev kupile od carske Rusije. Rusi se najbrž še danes najbrž tolčejo po glavi zaradi te napake. Po celi deželi je še viden vpliv staroruskih naseljencev, veliko je se pravoslavnih cerkva, nekatera geografska imena zvenijo povsem rusko. Rusi so tudi na veliko pobijali prvotne naseljence eskime in indijance. Pravi razvoj Aljaske se je začel med drugo svetovno vojno, ko so zgradili vojaška oporišča in cestno povezavo do njih, Alaska Highway. V Dawson Creeku, v Britanski Kolumbiji je začetek te znamenite ceste, ki pelje vse do Fairbanksa in so jo Američani leta 1942 zgradili v samo devetih mesecih kot odgovor na izkrcanje japonske vojske na otokih Attu in Kiska v Aleutskem otočju. Tako so povezali svoja vojaška oporišča na Aljaski z zaledjem, toda sovražnik se je namesto za nadaljne prodiranje raje odločil za izdelavo Honde Civic. S svojimi 2452 kilometri dolžine Alaskana ali Alcana, kot jo tudi imenujejo, še danes predstavlja spoštovanja vreden dosežek, saj so se graditelji spopadali z hudimi težavami, predvsem vremenskimi, hudourne reke so jim sproti odnašale mostove, mraz jim je ustavljal stroje, prečkati so morali visoke prelaze. Danes jo je velika večina asfaltirana, še vedno pa se najdejo precej dolgi odseki makadama, ki ga ponekod polijejo s posebno emulzijo, takšna cesta je precej podobna asfaltu, le na luknje moraš paziti. Po letu 1977 so zaceli načrtno izkoriščati velikanske zaloge nafte in od takrat je znana predvsem po tem. Po naftovodu s premerom 1,2 metra, ki teče vse od zaliva Prudhoe Bay na severu do Valdeza na južni obali Aljaske vsak dan 12 črpalnih postaj prečrpa dva miljona sodčkov surove nafte. Projekt, ki je na koncu stal 8 milijard dolarjev so končali leta 1977, po hudem boju s naravovarstveniki. Vsem je se dobro znana nesreča tankerja Exxon Valdez v marcu leta 1989, ki je nasedel pred obalo Valdeza in iz katerega je izteklo 41 miljonov litrov surove nafte. To je pomenilo pravo ekološko katastrofo za zivali v morju in na obali ožine Prince William Sound. Vsemu silnemu napredku navkljub pa je še vedno ostalo dovolj območij, kamor še ni stopila človeška noga in se jih je civilizacija izognila v velikem loku. Tako bo najbrž tudi ostalo, ko bodo naftna polja izčrpana, ne bo vec dobička in naftna industrija se bo umaknila. Ostale pa bodo rane v okolju, ki se še dolgo ne bodo zacelile.

Pot nas je potem vodila na jug proti narodnemu parku Denali v katerem leži tudi najvišja gora Severne Amerike  Mt. McKinley. To je hkrati tudi najbolj obiskan narodni park na Aljaski, zato je zaprt za osebni promet. V informacijskem centru je bilo vse polno turistov, fosilov na dveh nogah, sintetičnih ameriških upokojencev z umetnimi zobmi in belimi lasmi. Ker se mi ni dalo ves dan sedeti v avtobusu skupaj z njimi, sem se obisku parka rade volje odpovedal. Raje sem se zapeljal v park do tja kamor je se dovoljeno in jo potem peš mahnil ob reki po široki dolini na majhen treking. Pogled na goro Denali je bil tudi od daleč lep in prav nič mi ni bilo žal, da nisem bil z ostalimi. Häkan mi je potem zvečer v kampu pripovedoval kako so turisti v avtobusu že ob vsakem svizcu vpili:"Oh my God! Animal! Animal!". Edina dobra stvar narodnega parka je, da do njega iz Anchoragea pelje dobra asfaltirana cesta. Za Anchorageom smo se zopet obrnili proti severovzhodu, proti meji z Yukonom. Denevne etape so bile precej dolge in med vožnjo sem večkrat pozorno poslušal zvoke motorja. Še vedno mi je namreč ostalo v spominu neprijetno doživetje, ko me je pred dvema letoma motor pustil na cedilu nekje na meji med Britansko Kolumbijo in Yukonom. Toda tokrat je deloval brezhibno, kljub večkratnim izletom s ceste v divjino. Želja pa avanturi je bila velikokrat večja od razuma, kljub tveganju, da se nenadoma srečam iz oči v oči z grizliji ali losi. Skoraj vedno pa je bil tak izlet poplačan z fantastičnim razgledom po pokrajini. Takšnih stvari pri nas gotovo ne bi mogel početi saj podobnih terenov ni, če bi že bili, bi zeleni takoj zagnali vik in krik in panično prepovedali vsakršno vožnjo, vendar samo motoristom. Tukaj pa te nihče ne preganja, nobenih zapor za motoriste ni, paziti moraš le, da te na kakšnem ovinku ne sname presenečen medved. Za enduriste sta Aljaska in severna Kanada pravi Eldorado, odnos do njih je drugačen kot pri nas, nobenih histeričnih člankov raznih pisunov o tem kako uničujejo naravo, nobenih zelenih fanatikov, ki postanejo vsi penasti, če jim kdo samo omeni besedo enduro. Seveda povsod obstajajo neke meje, toda dokler ostaneš na javni cesti, kakršna koli pač je, je vse legalno. Poglavje zase so nacionalni parki, tam je točno označeno, kje se ne sme voziti in to velja za vse motorizirane obiskovalce, nič ne ločijo na 'vaše in naše'. Kazni so precej visoke, lahko sledi tudi odvzem motornega vozila. Nadzorniki v parku pri niso prav nič popustljivi, če te zalotijo pri 'delu'.

Najbolj severna cestna povezava med Aljasko in Yukonom je Top of the World Highway. Ime samo lepo zveni in marsikdo bi si predstavljal široko asfaltirano cesto, toda resnica je daleč od tega. Začne se tako kot ime obljublja, toda kmalu preide v makadamski kolovoz, kjer imata dva avtomobila včasih kar malo problemov, da se srečata. Toda hkrati je ta cesta tudi najbolj slikovita od vseh, ki sem jih prevozil v Severni Ameriki. Celo dopoldne sem se vozil po neskončni gozdnati planoti, kasneje pa se je cesta dvignila na greben in ponudila razgled ob katerem zastaja dih. Svoje je dodalo še lepo vreme s kristalno čistim nebom brez oblačka. Tu človek lažje razume zakaj je Jack London napisal Klic divjine in zakaj je divjino pisal z veliko začetnico. Odličen pregovor indijancev plemena Cree pravi, da ko bo padel zadnji bizon v preriji, ko bo umrla zadnja riba v reki in ko bo posekano zadnje drevo v gozdu, takrat bo človek spoznal, da se denarja ne da jesti. Dokler takšne zadeve spremljaš preko televizije ali bereš o njih v knjigah, ponavadi ostaneš kar nekako ravnodušen. Toda ko enkrat stojiš tu in strmiš preko obzorja in ti oster veter očisti duha, potem ti ni več pomoči. Ostaneš zaznamovan za celo življeneje, zaznamovan z osupljivo lepoto divjine in z dogodki, kakršnih ni mogoče doživeti nikjer drugje. Znamenje nosiš s sabo, tako kot indijanski lovec nosi s sabo svojo Medicino in to znamenje postane tvoj zaščitnik v našem svetu. Pri tukajšnjih Athabasca indijancih je Medicina umetnost, s katero se pridobi zaščitniski ali živalski duh. S petimi leti mora otrok zunaj tabora prestati preizkušnjo posta. V sestradanosti doseže stanje halucinacijske polzavesti. Prva podoba, ki se prikaže v njegovem duhu postane njegov zaščitnik in nikoli več ga ne zapusti. Vse življenje potem nosi s seboj del telesnega videza tega duha, ta pa je lahko žival, kakšen naravni pojav, voda, veter ali duh pokojnika. V tem primeru nosi s sabo kos brezovega lubja, v katerega je vrezan zaščitniski simbol. Duha se kliče s petjem ali bobnanjem, za lovca je bistvenega pomena, brez njega bi bil mrtev.