New Page 2

Odlomki iz potopisa

... zopet se vrnem nazaj na Alaska Highway in se zapeljem na neporaščen hrib nedaleč ob cesti, v nizkem večernem soncu so barve gozdov takšne, da jemlje dih. Tisto, česar pri nas nismo navajeni, je skoraj absolutna tišina, ni za nas tistih povsem normalnih zvokov iz gozda, ni ptičjega petja, celo rektivcev ni na nebu, ničesar. Daleč na obzorju se zopet kažejo majhni obrisi zasneženih Rocky Mountains. V takih trenutkih ima človek izredno zbrane misli in čistega duha, brez vseh motečih vplivov iz okolice. Kar naenkrat me prešine misel, da bi ostal tukaj, dalec proč od vsega, proč od raznih silnih zgodb o uspehu, od izrojene družbe, v kateri so merilo uspešnosti samo dober avto, mobitel in popoldanska partija tenisa, od prehitrega tempa življenja, v katerem zmaguje le generacija povzpetnikov, novodobna kasta jare gospode, proč od vseh političnih pritlehnežev, hinavcev in spletkarjev, bivših in še bolj sedanjih, ki imajo IQ tolikšen, kot imajo številko čevljev.
	... nazaj grede se ravno hočem ustaviti pri jezeru z bobri, ko dobrih 50 metrov pred mano zagledam velikega, sivega volka, ki prečka cesto. Hitro upočasnim voznjo, da zmanjšam hrup motorja in se počasi peljem mimo mesta, kjer je šel čez cesto. Še vedno je stal tam, le nekaj metrov stran v grmovju. Tako blizu je bil, da sva si lahko gledala iz oči v oči, ko sem se počasi peljal mimo. Stal je nepremično in mi samo sledil s pogledom. Še nikoli nisem imel tako čudnega občutka mravljincev po hrbtu in še nikoli nisem občutil toliko strahu obenem, ko sva strmela drug v drugega, čeprav niti za hip nisem pomislil na to, da bi me lahko napadel. Malce naprej sem se ustavil, sestopil z motorja in se previdno vrnil nazaj z fotoaparatom v roki, vendar ga ni bilo več. Izginil je v trenutku, najbrž me je opazoval iz varne razdalje kje v gostem podrastju. Z močno povečanim srčnim utripom sem še nekaj časa stal na mestu in ga zaman iskal med gostimi smrekami. Ni mi bilo žal, da ga nisem ujel v objektiv, veliko več mi je pomenilo to, da sem ga videl svobodnega v njegovem naravnem okolju, da sem ujel njegov pogled, pa čeprav le za trenutek. Pogled, ki ti nabije adrenalin do grla in ob katerem se ti najezi koža. Sedaj lažje razumem zakaj je Jack London napisal Klic divjine. Ta večer dolgo nisem zaspal, do nosu zarit v toplo spalno vrečo sem razmišljal o tej ogroženi živalski vrsti, hkrati pa sem bil miren in zadovoljen, saj se je uresničil del tistega, zaradi česar sem prisel sem. In nisem povsem prepričan ali sem to noč sanjal ali ne, toda zdelo se mi je, da nekje daleč v daljavi slišim srhljivo otožno zavijanje volkov.
... zjutraj nas čaka druga najdaljša etapa na celi poti, do Grand Prarie je skoraj 500 kilometrov. Temperatura je nekaj stopinj nad ničlo, s premraženimi prsti komaj še stiskam sklopko, tako me zebe. Ob cesti je precej jelenov, pravih kapitalnih primerkov, toda preveč me zebe, da bi se zamujal še fotografiranjem. Kmalu začne deževati, dežuje ves dan in še zvečer. Nahrbnik sem spravil v polivinilasto vrečo in ga navezal na motor. Pokrajina se začne spreminjati v gričevnato, ta se spremeni v neskončno ravnino poraslo z gozdovi. Kamorkoli pogledaš so sami nepregledni gozdovi, segajo vse do obzorja. V Grande Cache se dobimo na postanku, kjer nas Roger opozori, da moramo naslednjih 200 kilometrov voziti v skupini. Cesta naj bi bila bolj slaba in v primeru težav si lažje pomagamo, če smo skupaj. Kot se je izkazalo cesta ni bolj slaba ampak je hudičevo slaba. 200 kilometrov makadama se je kot nalašč za nas v dežju spremenilo v blaten kolovoz. Voziti se je dalo le po kolesnicah, ki so jih naredili veliki tovornjaki, ostala cesta je bila pokrita z približno 10 centimetrov debelim blatom, po katerem je nemogoče voziti, niti z robustnim enduro motorji, vsaj dolgo ne. Tisti redki nasproti vozeči avtomobilisti so bili vsaj toliko uvidevni, da so upočasnili vožnjo, ko so peljali mimo nas. Že tako ali tako smo bili dovolj blatni, od pasu navzdol barve dežnega kombinezona sploh ni bilo mogoče spoznati. Zaradi takšne vožnje smo le počasi napredovali, težko je bilo loviti ravnotežje v blatu, motorji so kar naenkrat postali težji. Bolijo me noge, bolijo me roke, boli me hrbet, vse me boli, steklo na čeladi se mi neprestano rosi, ceste in dežja pa kar noče biti konec. Pod čelado na glas preklinjam vreme in cesto, blato in mraz, na koncu še sebe, češ ali sem moral res priti sem in tako daleč, da se vozim po tem prekletem blatu. Jurgen je zapeljal iz kolesnice in grdo padel, kasneje so ga morali v bolnišnici šivati. Malce pred Grande Prarie pridemo do asfalta, kjer nas močan dež za silo opere, takrat tudi ugotovim da mi dežni kombinezon pušča, samo še tega se je manjkalo. Že zvečer se na smrt utrujen, premražen, moker, z moralo na ničli in z zadnjimi kapljami bencina iz rezerve privlečem v Grande Prarie. Za povrh je Birgit izgubila vse dokumente in kreditne kartice, s tem si je nakopala cel kup sitnosti. K sreči imajo v kampu nekakšno uto s pečjo, tu sem si posušil mokre cunje, po topli kopeli in topli večerji se je tudi moje razpoloženje vsaj malo popravilo in odločil sem se, da bom kljub dežju, ki je še vedno padal, spal v šotoru in ne v uti. Kljub veliki utrujenosti, ne morem takoj zaspati, preveč sem še pod vtisom današnjega dne. Upam samo, da takih ne bo več.
	... za jezerom se po kakih 30 kilometrih asfalta začne suh makadam in vožnja po takšni cesti je vse prej kot prijetna. Vsak nasproti vozeči avto dviga za sabo ogromno prahu, strah in trepet so veliki tovornjaki. Ob vsakem takšnem srečanju se znadjem v oblaku belega prahu, kjer se ne vidi popolnoma ničesar in prvih nekaj trenutkov peljem kar na slepo. Če se le da, že preje kar najbolj zmanjšam hitrost. Zoprn občutek je, ko ne veš več kje je zgoraj in kje je spodaj, ali greš naprej ali nazaj, zanimivo je tudi, kako hitro izgubiš občutek za ravnotežje, ker vid nima več opore. Takšno srečanje je prava loterija, kajti tovornjakarji se bolj malo zmenijo za motoriste in se na ozki cesti ne umaknejo na rob. Cesto na mnogih mestih delno še gradijo, delno popravljajo, zato je težko prevozna že v lepem vremenu, kako je v dežju raje sploh ne pomislim. Kmalu zatem zazijam od presenečenja, saj mi nasproti pripelje dobro otovorjen motorist z novim modelom Kawasakija ZX-7R, zaradi trdega vzmetenja kar lepo poskakuje po makadamu. Na Internetu kasneje doma preberem, da je nek američan s svojo Hondo CBR 600 F2 prav v tem času priril vse do Prudhoe Baya na skrajnem severu Aljaske, na obali Arktičnega oceana. Pa naj še kdo reče, da so racer replike samo za na dirkalno stezo.
... ustavim se na bencinski črpalki in poleg bencina kupim še sendvič, katerega se lotim na klopci poleg črpalke. Ker naenkrat me obstopijo trije zelo revno oblečeni Indijanci in strmijo vame. Podzavestno hitim zapenjati žep z denarnico in zgrabim čelado, ko se eden izmed njih široko nasmehne. Pravi, da tako čudne pojave že dolgo niso videli v mestu. Jaz tudi ne, si mislim in vidno oddahnem. Zanima jih od kod sem, kaj počnem tukaj, kam grem. Komajda vedo kje je Evropa, potem se njihovo geografsko obzorje hitro neha. Govorijo čudno angleščino, ki jo težko razumem, kljub temu zvem, da sta dva včasih delala na žagi, vendar sta prevečkrat prijateljevala s pijačo in so ju odpustili. Mlajši mi pokaže zgarane roke, življenje tukaj je za večino daleč od romantike severa in za zelene dolarje moraš prekleto garati. Pravi, da dela ne pogreša preveč, saj je navajen živeti skromno, da ima le za pijačo, več ne rabi. Pijača ga ponese v njegov lasten svet, ločen od trdega vsakdanjika in v njem je zadovoljen. Najbolj se boji zime, ko tukaj vlada peklenski mraz, takrat je hudo. Včasih prosi koga za kakšen dolar, krade pa ne, nikoli. Kar malce nerodno mi je, ko mi tako odprejo svoje preproste duše in na koncu jim dam par dolarjev. Za njihov svet, pravim.
	... nekje na sredi poti ob cesti res zagledam medveda, vendar se je hitro umaknil v grmovje. Zaradi medvedov se sploh več ne ustavljam, postali so že nekaj povsem običajnega. Od tu naprej peljem malce bolj previdno, saj bi bil v bližini lahko še kakšen kosmatinec. Carcross je majhna, zanikrna vas z nekaj postopaškimi, brezposelnimi Indijanci in potepuškimi Huskyi. Leži ob cesti, ki povezuje pristanišče Skagway na Aljaski z notranjostjo Yukona. Poleg trgovine in vedno praznega majhnega hotela premorejo celo letališče oz. nekaj sto metrov dolgo makadamsko stezo tik ob obali velikanskega jezera Tagish Lake. Prav zaradi tega tukaj živijo predvsem od ribolova, saj je jezero zelo bogato z ribami in podobnim plavajočim življem. Dobrih deset kilometrov severno od Carcrossa leži Spirit Lake, ob katerm je majhen kamp. Jezero je zelo zanimivo, saj je polovica povsem plitva, voda ni globlja od enega metra, zato je tudi precej topla, vsaj za tukajšnje razmere. Kopanju se raje odpovem, saj piha premrzel veter, preden bi pripešačil do globlje vode, bi vmes že dvakrat zmrznil. Voda ima čudovito zeleno barvo, obala jezera je poraščena z gostimi smerekami. Skušam najti primeren prostor za moj šotor, toda kamorkoli se obrnem je povsod vse polno mravelj, majhnih in velikih, po želji. Nekatere so prav gromozanske, nikoli še nisem videl takšnih. Po krajšem premisleku se odločim za teritorij velikh mravelj, saj te težje zlezejo v šotor. Ko je postavljen, zelo skrbno zapnem vse zadrge in odprtine na šotoru, saj nočem, da mi taka zverina ponoči zleze v nos. Zvečer sedimo ob ognju in modrujemo o vsem mogočem, ko povsem blizu nas lepo zaokroži beloglavi orel in odleti na nasprono stran jezera. Celo s prostim očesom ga lahko kot majhno piko vidim v daljavi. Ob pol enajstih zvečer še vedno sije nizko večerno sonce in okoliške gore z zasneženimi vrhovi so ob temno modrem jasnem nebu preprosto neopisljive. Spomnim se Zaplotnikovega Nejca, ki je nekoč v svoji Poti zapisal:’’ Kako revni morajo biti ljudje, ki sedajle sredi cigaretnega dima razpravljajo o osebnih dohodkih, oblekah in avtomobilih, sedajle, ko gore žarijo v zahajajočem soncu.’’ Takšne stvari je enostavno treba doživeti, tega se ne da opisati ali povedati. Tisoč besed ni nič v primerjavi z enim samim pogledom na to divjino.
... od takrat so najbrž tudi še ceste, saj je ponovno veliko makadama, skupaj 170 kilometrov. Tokrat vsaj ne dežuje in mislil se že, da se bom vsaj tokrat izognil blatu. Toda, če se te enkrat prime smola, potem ni razloga, da se te ne bi držala tudi še naprej, saj so tik pred mano, iz meni povsem nerazumljivih razlogov, z ogromno cisterno polili kakih 20 kilometrov makadama. Če bi bil samo za dve minuti hitrejši, bi se temu izognil, tako pa zopet orjem po blatu in to v soncu. Moje trenutno mneje o kanadskih cestarjih, izraženo v javnosti, bi mi najbrž prineslo prisilni izgon iz države in vsaj pet let prepovedi vstopa. Tako pa mi ne preostane drugega, kot da se sprijaznim z mokro in blatno usodo. V Beaver Creeku zapravim še zadnje kanadske dolarje za doslej najboljši hamburger, zanimivo je to, da bolj greš proti severu, boljša je hrana. Prodajalka me čudno gleda, kako da sem v takem lepem vremenu tako blaten. Skoraj sem ji že rekel, da to zmorem samo jaz in še dva, vendar je eden od teh dveh že umrl, drugega so pa miši znosile po luknjah, a ji prizanesem, saj ona navsezadnje ni nič kriva za polivanje ceste. Še preden dosežem mejo, se na obzorju pojavijo temni oblaki iz katerih kmalu začne liti kot iz škafa. Na meji je eno samo gradbišče in komajda se v blatu prebijem do rampe. Uslužbeko bolj kot moj potni list zanima zakaj se v takem vremenu okoli vozim z motorjem in na vprašanje:’’ Do you have fun riding the bike in this kind of weather?’’, se samo kislo nasmehnem s stisnjenimi zobmi. Aljaska me že drugič sprejme v dežju, megli in blatu.
	Dež je potoval skupaj z nami vse od Spirit Lakea. Območje nizkega zračnega pritiska je imelo center točno nad Fairbanksom in v naslednjih treh dneh se ni premaknilo niti za 10 metrov. Še komarji so imeli dežnike. Podobno se je pred dvema letoma godilo novinarjema ameriške revije Motorcyclist, ki sta z najetima GS 1100 R hotela doseči Prudhoe Bay. Eden je obupal, drugi pa ga je v takem vremnu celo dosegel. Prav tako sta za dan ali dva zamudila lepo vreme. Prva stvar, ki sem jo opazil v mestu, je nepopustljiva načelnost lokalnih motoristov na težkih Harleyih. Tudi v dežju in mrazu so se vozili brez čelad, samo z ovito ruto in temnimi sončnimi očali. To presega celo nivo naših domačih pozerjev, katerim je motor edino sredstvo za dokazovanje in premagovanje svoje majhnosti.
Šele v tretjem poizkusu mi uspe spakirati vso mojo kramo. Po treh dneh je vreme še vedno enako slabo, dežuje s presledki, vročine tudi ni nobene. Med vožnjo na letališče še zadnjič opazujem ulice ter redke ljudi na njih in sklenem, da se bom nekoč vrnil nazaj. Preveč je še ostalo nedotaknjene divjine in samotnih poti, ki jih nisem prevozil. Ko enkrat okusiš občutek popolne svobode na neizmernih prostranstvih ameriškega visokega severa, ko spoznaš, da se v neobljudeni divjini počutiš bolj domače kot sredi vsakdanjega vrveža, ko ti ravnine prerije postanejo pogled v neskončnost brez obzorij, ko ti hladen severni veter očisti duha in dušo, ko v jasni noči slišiš zavijanje volkov, potem ti ni več pomoči.

Potovanje je trajalo en mesec, začel sem v Vancouveru BC, končal v Fairbanksu, Alaska. Prevozno sredstvo enduro Yamaha XT 600, edino primerno vozilo za tamkajšnje ceste, prevoženih 6000 km.