FRANCE MAGAJNA
P O E Z I J E
M L A D E
L J U B E Z N I
Sem.
To je neuničljiva Resnica.
Tudi takrat
ko me ne bo,
bo ta misel ostala Pesem.
VSE JE.
IN NIČ NI,
RAZEN BREMENA,
KI BOLI.
RANA
Moja rana
odprta
smejoča
in radoživa
reži
v
prihodnje dni.
Kot preorana
njiva
čakam semena,
da me poteši.
Vse je
In nič ni
razen bremena,
ki boli.
IGRA
Umirjena igra narave:
Sonce. Oblaki. Dež. In zopet sonca sij.
Veter in v vetru igranje meglic.
Rojena bitja v okviru postave.
Srečevanje znanih in neznanih ljudi
zdaj nasmejanih, zdaj spet žalostnih lic.
Igra Usode z Resnico.
Skrb za obstoj.
Veter igra se z meglico.
Usoda igra se z menoj.
OSAMLJENOST
Pokoren sem.
Vdan sem.
Ljubljen nisem.
Sem kot samotno drevo
nad otožno poljano
in le tiho, modro nebo
ve, kaj je z mano.
Saj le ptič,
ko dvigne peruti
v visokem letu,
morda komaj čuti,
kaj je človek na svetu.
BOLEČINA
Bolečina je težja od krvi.
In ne pozna odpustkov.
Niti ti ne uide.
Niti je ne moreš izpustiti.
Sama pride.
In ko pride, jo moraš izpiti.
SAMOTA
Iz gozdov
preverten dah,
tih, negotov
in plah
mi veje naproti.
Stopam po poti
sredi polj.
Vsak moj korak
je bol.
Vsak moj pogled
je poraz.
Sleherni utrip
je dokaz,
da hiram
vse bolj in bolj.
In da mi od nekdanje lepote
ničesar več
ne ostane.
Bolečina samote
je krvavi meč
za moje rane.
POPOTNIK
I
Zapri okno, da ti ne seže v srce hrup časa
in glej skozi sipe mrak, ki se dozdeva svetlejši
od tvojega doma.
Misel molči. Gledam. Poslušam. In hočem nekam priti.
A kam ? Zunaj je noč, vem nebi mogel iti...
Zunaj je svet določen s trdimi in neusmiljenimi zakoni.
Strmimi stezami okno. Gledam, kako veter listje pred sabo
goni.
II
Škrlat jutra je razstrl tančico srebrnega morja.
Potihnile so pesmi nad dolino.
Iz ubogega gorjastega drevesa se lušči skorja.
Vse je okrog mene in v meni in vse gre mimo.
VEČER NA OBALI
Čudno hrepeneče
so daljave,
svetleči pristani
in luči bleščave
in moreča črnost,
ki mami
in pada
in zvezde
ki se izkrijo nad nami
in nemir, ki vlada.
SONET VOLJA
Gledam, strmim v brezkončno vsemirje -
v luči srca v duhu ljubezni mlade.
Pogled bi rad dlje mi prodrl, mnogo širje
kot zmore domet preproste človeške nade.
Zvezd je neskončno, brezkončen je prostor vesolja. -
Rad bi zajel ga v stihe obšel bi ga rad.
Šel bi za tabo ti misel skrivnostna in volja
z roko v roki skozi vsemirja prag.
Modrina neba mi ne bi pogleda ločila
od skritih zvezd, ki vidim le v jasni jih noči,
misel kot prst se nikoli ni v zemljo vklenila,
jaz pa sem tu in poti mi dojeti in moči.
Vse je minljivo, vendar skrivnostna je sila
volja človeška vkleta s stoterimi obroči.
MOJA PESEM
Vsa moja pesem je pesem valov
in nemira.
Živi na zemlji in iz src drugih svetov
izvira.
Vsa moja pesem je ritem glasbe brez mej
in branikov.
Sega iz drobnega srca zemlje
v prostorje veliko.
Valovi, kot sončni valovi
prihajajoči skozi nemirni zračni ocean. č
Njena ljubezen je zemlja
in njena lepota je morje.
Včeraj je preplula vesolje
in danes je pristala na zemlji -
moja mlada komaj rojena pesem.
V BRAZDAH ŽIVLJENJA
Mene ne žene nikamor.
Sam sem kot njivski mramor
v brazdi življenja.
Karkoli rodi se
v prst spremeni se
in prah ostane.
PODOBA BREZ OBLIKE
Brezoblična podoba izginja.
Medli med poševnimi prameni.
Zrcalo v odsvit spreminja.
Zbira prah na uporni steni.
Vseskončni
vesoljni planet
je prah dvojine:
Pada.
Umira počasi.
Raste
iz globine
v višine
med jedri atomov.
Med časi.
ČLOVEČNOST
Beseda - grenak ali slade4k utrinek želja
v mejah človeka,
v mejah človečanstva.
Moja misel je razpeto jadro srca
na eni sami ladji morja -
moja opora in bit v mejah prostranstva.
Srce? Molčeč opazovalec - nemiren in plah.
Za ljudi živi in utriplje.
Besede in misli zajema v človeških mejah
in dobra semena žejni zemlji razsiplje.
VEČER V DOLINI
V dolino pada mrak.
Drevo sameva.
Samotnega potnika korak
v tišino odmeva.
Dolina spi.
Veter jo boža...
Reka šumi...
In log jo obkroža.
Topoli so goli.
Dekleta tudi.
V tej tihi boli
jih srce ljubi.
PREDEN ČLOVEKA RANI
Bor raste samoten.
bor bo ostal.
Smeš mu ospeti iglice.
Smeš mu polomiti veje.
Smeš ga raniti v deblo.
Bor bo ostal. -
Z mirnim, molčečim bistvom.
Smeš raniti človeka ?
Mu poteptati zavest ?
Mu zatreti smoter ?
Smeš razdreti kantileno njegove duše?
Človek bo ostal. -
Uničen. Razvan.
Z nemim, ječečim bistvom.
UPORNOST
Nasilje hlastavo podira stavbo z imenom Človek.
Brezvestnost se bohoti v razmahu.
Trd kamen zahteva od kamna spoved,
a od človeka prah na vsakem koraku.
Žival je prašnost prahu človeške stopinje.
Iz trdega kremena in jekla sovraštvo je stkano.
Ljubim prešernost divjadi in mehko rastlinje
in v srcu čutim življenje, ki mi je dano.
In ker ne zmorem, da bi pred obličjem boginje,
ki me vsak dan hrani z orgazmom medenim,
mirno pozabil oči kamnene in sinje,
ljubim lepoto, Lepota želi in čuti v meni.
KADAR SE LJUBIJO LJUDJE,
SONCE ŠELE ZASVETI
IN RAZSVETLI VSO TEMO.
PRIDEM IN GREM
Pridem in grem.
Kako preprosto.
Sem in vidim.
Kako lepo.
Ljubim.
Kako lepo in preprosto.
VRTNICA
Moja ljubezen je svedrasta.
Vrtam in vrtam.
Raje imam jeklo kot kostri
Bolj mi je všeč vrtnica, kot bršljan.
Vrtnico prevrtam
in moje jeklo
opravi svoje.
NAJSTNICA
Kadar punčka odrašča v dekle,
v dvojni lepoti biva.
Lepa je že in otrok je še,
je brstič in rožica živa.
Oblači tesne kavbojke,
večkrat hodi bosa.
Poudarja prsi in dojke.
S pogledi pika kot gosa.
Nikdar se prav ne zaveda,
da je poželenja kriva.
Draži, vabi in gleda
in v sebi ljubezen skriva.
Pozimi ji topel kožušček
pokriva okrogli trabušček,
poleti na morju naga
postane fantičem draga.
Aj, te bose nožice! -
Kako so mikavne!
Aj, te mlade deklice -
Kako so zabavne!
BOŽAJ
Božaj božaj mehko me, dekle,
da začutil bom tvoje ročice,
tvoje ustne, ki smehljajo se
in glasove tvoje govorice.
V svetu trdote in pehanja,
zla in bolečine,
je tvoj nasmeh dragocen
kot zvočnost tvojih besed
in tišina tvojega molčanja
kot dah tvojih las
v vroči sopari dneva
je tvoj nasmeh
kapljica krvi
v izsušenem tkivu telesa.
OBOŽUJEM...
Obožujem njene visoke prsi
in njene mehke, nabrekle joške.
Ko hodi in privzdigne korak
ko vzboči noge
in ji polni spol
odsije lahkotnost dekliške hoje;
kdo ve
je gazela že poskočila
čez mladi travnik
je srne tek
že napolnil livade
ali je mlada kri
tako razburkana
da so njene žile
sedaj napete kot lok,
ki mu bo struna počila.
NEKOČ IN DANES
Nekoč bila si mlajša, bolj mikavna,
a danes resna in očarljiva
prihajaš v misli moje.
Kako takrat v upu srce zapoje
o čudoviti roži zemlje.
Tako lahko preprosto dekle
iz srca jemlje
in ga prebuja obenem.
O, da živeti mogla bi v srcu enem!
ČE SE BOSTA NAJINI
POTI SREČALI
Če se bosta najini poti srečali onstran teh glasov,
ki spo iz vira davne, neusahljive korenine zemlje,
bom pritekel kot otrok v tvoje krilo.
Vem, da je zavetje miru in zvestobe onstran senc in glasov,
kjer spo iz src tihi glasovi,
kjer utriplje vir in studenec te glasbe!
K tebi bom prišel in od tebe bom odšel kot otrok,
ki ne čuti udarcev in teže, ker vidi samo tvoje lice,
ker tvoj nasmeh je bela krizantema tvojih lic,
kjer spo glasba in pesem resnice.
VEM, DA LJUBI ŽIVLJENJE
Vem, da ljubiš življenje.
Resna izbranka muz
poljubljaš lica revnim ljudem.
Žejnim daješ piti
iz kristalne kupe Lepote.
Ko hodiš z vrčem po vodo k studencem čistosti
vodo narave očistiš z vodo oči.
Kako bogato je življenje,
ki mu ne moreš izpiti kapljice vode!
DEKLE OB MORJU
Ali veš
kako mehko
pršijo žarki
sredi sončne
morske ravnine?
Morje je globoka
dolina udrte školjke.
Na njenem dnu
počivajo zlata vesla
in med njimi čoln,
ki me popelje k tebi.
Zlato bo zaorilo sonce
vesla bodo v taktu valov
udarjala obenj.
Postavil te bom
med pešenje sonca
in pljusk valov.
Takrat boš rahlokrila vetrnica
in perut vetra. -
Ne boš imela nožic
in darežljive postave.-
Samo sinje, modro oko
in plapolajoča prsa
bo zaorila lepota.
POLJUB
Takrat, ko mi bo veter poljubljal oči
te bom prvič poljubil.
Poljubil te bom na usta.
Poljubil te bom v oko.
Takrat se boš odlepila od tal
in zaplavala v meglici.
Vzvalovila boš pred mano
in se v rahlih ritmih vetrov gugala v zraku.
DAR
Kako dragocen je dar življenja?
I
Živeti! -
Videti trpkost obstoja
in sen biti.
II
Biti ob tebi.
In te čutiti!
III
Razumeti skrivnost punčice očesa
in vsake niti,
ki daruje vid meni!
KO BO SNEG KOPNEL...
Ko bo sneg skopnel in bodo koprneli hribi,
ko bodo vetrovi peli samo o pomladi,
ko bo vsa lepota vse kar oko vidi
in vse kar se pojavi
bom prišel k tebi
te stisnil k sebi
in te objel tako
da bova plesala v objemu
in bova srečna v vsemu
in nama bo vselej lepo.
SI TI
Resnobni videz, dekle, včasih vara -
A ti imaš pogled, ki boža prste.
Kdo te mara? Kdo te ne mara?
Jaz ljubim tvoje prste.
Tvoj dotik mi je drag, ljuba z lepote.
Sence ni.
Ni zmote.
Si ti.
DROBNA PESEM
Naj hitijo oblaki...
Sanja za Sanjo.
Vesna za Vesno.
Nekoč se že dobimo.
Kdor misli,
da rdeči oleandri
stojijo v vazi
se moti.
Dekleta jih vselej trgajo
in potujejo z njimi.
Dekleta so cvetovi.
In cvetovi se ljubijo.
OB REKI
I
Misliš, da nisi moja,
ti, vitkostasa kopalčica
napetih prsi in bokov?
Da, srkaš svežino
vrbovega prostora
ob tej reki
v zraku
ki ti pronica
v mokre hlačke.
Aj, ti ljubosumčica,
ti pestovanka,
ti neugnanka poredna!
Zato sem blizu,
že pri tebi...
Daj, sleci kopalke.
Ne boš?
Res ne boš?
Pa boš!
Jaz jih bom.
Glej,
tako narahlo...
in frrr...
So že v vodi.
II
In sedaj?
Kaj bova sedaj počela?
Sonce ne bo ugasnilo luči
sredi belega dne.
Vidiš, gozdiček je blizu.
In moker mah.
In reka krog in krog.
In log.
In tvoj obraz, dekle,
tvoj gibki stas, dekle,
in jaz, ki hočem te.
MOJA DEKLICA
Draži me njena
otroško mehka ritka,
dva hlebčka
iz finega testa,
ki se smejita sebi.
Te gladke obline
nežnosti in mehkobe
to je poezija
njenih nog -
rahla poezija
se ji lovi v krilo
kadar s prelestno milino
zapleše bosa.
Takrat so kozmični žarki
samo posledica plimovanja
in nihče mi ne more
očitati narejenosti.
Takrat sem originalen.
KADAR SE LJUBIJO
Sonce sveti blago
mokro kot kri
svetlo kot sonce
sveti vsemu.
Kadar se igrajo
biki ruvanje z ljudmi
sveti še bolj svetlo,
še močneje.
Kadar se ljubijo ljudje
sonce šele zasveti
in razsvetli
vso temo.
DEČEK
Ležeč nag
na mehkem, vlažnem mahu
bi bil povsem nedolžen deček
enak deklicam, ki me dražijo
in se smejijo moji goloti.
In takrat bi lahko preplavil
vse travnike
s svojo nagajivostjo
in oprašil vse cvetove,
ki jim razsuti pašniki
utripljejo v žejnem nemiru.
NOTRANJOST IN VEČNOST
Notranjost
je samo nekaj
kar nima
prostora v človeku
in želi ven
deklice
pa morajo čutiti
vdore dečkov
v svojo
kratko večnost.
KAJ JE TRPLJENJE?
Ost časa
in šivanka
ki bode
v bistvo.
Kaj je strast?
Bosa deklica,
ki ji prameni las
segajo čez hrbet.
Deklica, ki pleše.
In je naga.
Stopala ji udarjajo
ob tlak
v zvoku.
POŽELENJE
Spala je.
Spala je nežno.
Spala je globoko.
Rahlo razprtih ustnic.
Sklonil sem se in jo poljubil.
Mehko pregrinjalo
mi je zastiralo pogled
na njeno gibčno,
darežljivo telo,
ki je samo čakalo.
Umaknil sem odejo
in se slekel.
Prebudila se je.
Samo narahlo
je preložila noge,
me pogledala
in dejala:
Le igraj se, dragi -
moja kri je rdeča
in žejna tebe.
POGLEJ, ZAKAJ NE MOREM RAZUMETI,
DA SLUŽI ČASU BOLJ KOT ČLOVEK SNOV,
DA SMO LJUDJE OD SONCA MANJ
RAZVNETI
KAKOR OMAMLJENI OD ZLIH OKOV:
ČLOVEK
Pogled
išče sled
v središče življenja.
V bistvu stvari
je veliko ljudi
razljičnega mnenja.
Vir mnenj
in hotenj
je človek.
Človek predstavlja sredino
globino in višino
življenja.
BIVANJE
Kdor pravi,
da ni ničesar
nikjer dovolj,
kdor trdi,
da ni meja
za veselje in bol
in si najde
dom - zatočišče
in postavi hišo
med brajde
in strnišče
in tu uživa
svoje dni -
ta, - največ biva,
najmanj živi.
GESLO
V življenju gesel,
napotkov in želja
je več kot vesel,
ki jih morje pozna.
V svetu idej,
ki jih nov čas poraja
hitimo naprej,
življenje zaostaja
za nami.
Najti mirno pot
brez gesel in zmot,
ki v boju življenja
se drami.
ŽIVEL BI
Živel bi kot jeder brst
v jedru atoma.
Živim kot feniks za svoj pojav
kot globus za predstavo
svoje zemeljske biti.
Sem! To je neuničljiva RESNICA
Tudi takrat ko me ne bo
bo ta misel ostala PESEM.
ŽIVIM NA JASI SVETLOBE
Živim na jasi svetlobe.
In utripam s srcem.
In utripam z dušo.
In utripam z bistvom.
Svetloba,
ko spregovori mrtvi, mrzli kamen
in se odpre v topel nasmeh
mi je dano reči:
Ker ni smrti
je svetloba mati
in jaz - Sem.
TVOJ SEM
Tvoj sem,
v tihih večerih,
ko spiš, priroda,
sem tvoj.
In zjutraj?
V jutrih ti prideš mlada
v moje srce
in ga oživiš,
da vzdrhti kakor list v mesečini,
kakor val morja v prostrani morski ravnini.
In ti si mlada, o priroda,
ločena od nravi
in čista,
ker daješ up
in vero v prihodnost.
Takrat v mladosti bujni zadehtijo logi.
PRIRODNOST
je mlada lira,
ki da srcu zanos poletnosti,
ki dviga nebo nad zemljo
in da morju kipečo slast valovanja
in rekam tok neminljivosti.
Dekletom nabrekajo popki,
njih prsi izhrepenevajo
žejo po nenasitni ljubezni,
živost nog in bokov
izdaja sramežljivost lepote.
In travniki so prav takšni
kot jih poznam:
Vsejani v radost človeka.
LEPOTA
I
Na pernicah čistin
nedoumljiva, lepa,
kraljica globin
v škrlat odeta
mi šepeta poljube sončne idile.
In je žejna.
Pije.
Tako pijejo rodovi
iz kupe bremena in teže,
da jih sonce obsije
in britkosti razveže.
Kaj je v opoju diha
trav in smrek
čistejši dar človeku?
Gledati
kako nestrpni val niha
po doleh
nad modroželeno reko.
II
Lepote prirode
ne bodo usahnile.
Ostale bodo.
Žrjne bodo pojile ljudi
živali in rastline
kot polje,
ki diha
iz svoje zelene, mlade
nesmrtne ravnine.
GREDICE
Gredice so polja
mehke, mlade ruše
Kako ljubko smehljajoče
s i j o
drobtinice trat
bisere razpršujoče
v pomlad.
Lovijo krila
brezčutnim vetrovom...
tekajo za njimi...
Gredo v neskončnost
naproti novim svetovom
v večni rimi.
GLASBA
Glasba - tiha mirnost lega vame
price lete v neizmernost omama...
Glasba - mokra deklica sredi puščave sončne pripeke.
Metulj, ki leta frfotavo in pada igraje
zeleni akord modre reke,
ko potešitev daje.
V tvoji sinjini vidim vse:
Planeti plešejo v večnem ritmu
lagodno blestenje skozi srce.
Gora stoji veličastna in mirna.
Reka kipi valove v višine.
Zadnji akord tvoje pesmi je zarja večerna
glasba doline.
ODLOČIL BI SE...
Odločil bi se za trave, za rast.
Kadar zvečer poslušam čričke,
takrat vem,
da smem ljubiti.
Verjamem, da bodo niti obstoja
razpredle svoje tipalke
in razžarile svojo vsebino
in jih bo ljudem dano razumeti.
Vidim, da vse to življenje,
ki mu ne moreš dojeti
ne smisla
ne globine
in ne pomena
ima smisel
ima globino
in ima pomen.
Za trave,
za rast
bi se odločil.
Smem?
SMEM
Smem sredi noči
v s t a t i
in se bojevati s temo?
Smem sredi razdivjanih vetrov
v vrtinčenju prahu
zarjuti v veter pesem upora?
Smem sredi sončne pripeke
prekipeti telo,
s svežino napojiti srce?
Smem.
Smem napeti strune harfe
in preglasiti svojo pesem.
OPTIMIZEM
I
Reci, da ne greni
Stiska
Reci, da ne boli
ost, ki pritiska
v rano
reci, da me ni
in vedel bom
kaj je z mano.
II
Čuj, smrti ni!
Slišiš zvoke kaljenja?
Rana ne boli.
Rana je plod življenja.
Besed ni več.
So le občutki žejni.
Je življenja dar koperneč -
Dar brezmejni.
V OGNJU MLADOSTI
Ne krčijo se žile.
Žile jeklenijo.
Bijejo. In bodo bile.
Biti želijo.
Ne, pasti ne morem, pasti!
Pokonci želeč hočem rasti.
Videti ptico v letu,
vijolico v cvetu.
mladost v poletu.
Utrgati hočem lilijo zvestobe
v njenem soju prekipevajoč
hočem izpiti lek svobode.
In razum in moč.
Kdo umre?
Kdo pade?
Nihče nikdar!
Kdo zmore pogasiti
ljubezni mlade
pokončni žar?
PESEM
je izpela morje
je izpela zemljo
je izpela vse.
Izpeta ni.
Kadar kostanj nabrekne
pod lupino ježice
takrat šele
gre plod v zorenje.
Pesem še ni izpeta.
Pesem je zrno,
ki klije.
Ki rojeva.
Rahlo se začne v srcu
kot kalič
rože v vazi.
Potem jo prostranstva sprejmejo
in Pesem objame prostranstva.
Kaj potrebuješ, pesem?
Sonce?
Smeh?
Neskončnost?
Ali srce?
KADAR SIJE SONCE
je zemlja pestovanka sreče.
Ko žarki sonca
lijejo čez holme
iz ljudi veselje izvira.
Na nedrih obstoja
se guga Zemlja
in poje -
O svetlobi.
O soncu.
O luči.
Zamaknjen v njeno pesem
gledam vrhove daljnih gora.
Srečen sem takrat
ko oživijo vse mrtve stvari
v hrepenenju po živi luči.
In zato ker želijo
jih luč drami kvišku
in vse je eno samo hrepenenje
in vse je eno samo izgorevanje
in vse je darovanje
in darovanjka vsega
je Pesem.