Prebrala sem ta članek in govori o naslednjem:

Prikaže evolucijski razvoj orodij za skupinsko delo v štirih fazah glede na različne faktorje (human factors), ki so pomembni pri skupinskem delu. Dosegli naj bi zadovoljjivo vključenost teh faktorjev, da bi orodja lahko imenovali "socially natural".

Prva takšna enostavna orodja (za risanje) so delovala kot enouporabniška aplikacija, kjer se vsaka akcija enega prikaže tudi na ekranu drugih sodelujočih. Možen pa je tudi pogovor (chat) med sodelujočimi. Ni pa možen premik po delovni površini ne da bi to vplivalo na pogled drugih. Deljena delovna površina pri načrtovalcih povzroča večjo pozornost in vključevanje v izvajanje skupne naloge.

S preučevanjem dela v skupini s skupno delovno (risalno površino) je Tang prišel do naslednjih ugotovitev:

• risanje in pisanje na del. površino pomeni le 25% vseh aktivnosti,
• kretnje (gesturing) so pomembne pri izražanju idej in osredotočanju skupine in predstavljejo 35% ,
• orodje mora poleg sprotnih aktivnosti vsebovati tudi dober pregled celotnega dela, tako mora tako orodje zadoščati šestim kriterijem:
• podpora komunikacije s kretnjami,
• čimmanjši "overhead" shranjenih informacij (eden naj shranjuje, ostali takrat ne smejo biti onemogočeni pri svojem sodelovanju ali individualnem delu),
• omogočiti skupen pogled na delovno površje,
• možnosti za koordiniranje sodelovanja itd.

Razviti sistemi (npr. GroupSketch) so imeli skupno del. površino in so omogočali pisanje z miško zraven slik, vse spremembe so bile takoj vidne vsem sodelujočim, "telepointers" pa so bili uporabljeni za kretnje (kazanje).

2. loose coupling and how it helps coordinate both group and individual work (zrahljano sodelovanje);

Omenjeni sistemi so bili preveč omejeni, saj nekateri niso dopuščali možnosti individualnega dela znotraj del. prostora (premikanje po površini ne da bi to vplivalo na druge sodelujoče), drugi pa pri tem niso zagotavljali, da bi še imeli pregled nad delom drugih.

Orodja morajo omogočati pregled prisotnih, kje in kaj delajo. To imenujejo "Workspace awareness" in je kritična za učinkovito sodelovanje, pomaga koordinirati aktivnosti, oljaša verbalno komunikacijo in ureja prehode med individualnim in skupinskim delom (prostorom). Primer takega orodja radarskih pregledov je na spodnji sliki.

Pri sodelujočih na eni lokaciji so neformalni stiki (pogovori) o tem kdo je prisoten, ali je prost, ali ga lahko zmotim itd. vedno prisotni. Pri sodelovanju na daljvo pa so ponavadi vzpostavlejni formalni klici oz. seje zainteresiranih članov (npr. Netscape Conference system). Tudi teh pogosto ni možno vzpostaviti zaradi zasedenosti posameznika z drugim delom ali ker nima v teku določene aplikacije, za neformalne stike pa so še ti načini dokaj neprimerni.

Tako so razvili orodje za skupinsko delo "Peephole iconic indicator", ki ilustrativno prikazuje prisotnost, odsotnost (če je uporabnik določen čas neaktiven), "logoff" ali nedoseglijvost posameznika. Ob vrnitvi se sproži zvok tipkanja, da opozori ostale, da je zdaj na voljo za komunikacijo. Vsebuje tudi gumbe za vse akcije (chat, telefonski klic, video...).

Opisano je še drugo orodje imenovano" The Active Hydra Unit ", ki omogoča avdio in video signal in je njegova kvaliteta odvisna od bližine posameznika do same naprave. Če sta dva posameznika dovolj blizu naprave, imasta popoln avdio video kanal in na njunih računalnikih je aktivirano skupinsko delo.

Tudi omenjeni sistemi so bili omejeni in niso upoštevali, da ljudje tekom dneva izvajajo najrazličnejše naloge, ki vključujejo različne vrste sodelovanja, prehajajo med individulanimi in skupinskimi aktivnostmi itd. za kar je potrebno nenehno prehajanje znotraj in med aplikacijami. Osredotočeni so bili le na sinhrono (real time) interakcijo vsi pa vemo, da je pomembno tudi neko skupno skladišče podatkov, sporočil...

Cilj je bil rešiti ta problem z opazovanjem realnih sistemov za skupinsko delo npr. delovno skupino 3-6 ljudi v neki sobi, kjer skupaj delajo in si puščajo svoje izdelke in sporočila. Tak naravni sistem omogoča:

• prostor za individualno in skupinsko delo,
• prostor za formalne in neformalne stike (face to face meetings),
• prostor za puščanje sporočil, zapiskov in izdelkov drugim ter
• prostor za neformalno interakcijo.

 Na tej osnovi je bilo razvito okolje z imenom "TeamRooms" (Roseman and Greenberg 1996), ki je bilo pozneje prodajano kot "Teamwave Workplace" (http://www.teamwave.com). Upoštevano je bilo tudi znanje o pripravi in izvedbi sestankov, ki se deli na tri faze:

• priprava sestanka (priprava točk, izbira sodelujočih, priprava gradiv),
• izvedba
• poizvedbene aktivnosti (pisanje zapisnika in posredovanje le-tega vsem sodelujočim ).

Program podpira vse tri faze. Slicatelj sestanka kreira "novo sobo" in napove čas sestanka. Zatem izbere sodelujoče in jih o tem obvesti. Potem že lahko skupno pripravijo posamezne točke, gradiva itd. Tu gre za asinhrono komunikacijo. Podprta je tudi sinhrona - ob času sestanka vsi vstopijo skozi navidezna vrata in začenjo sinhrono komunikacijo, gredo od točke do točke. Po sestanku se lahko v tej sobi puščajo še dodatni dokumenti, vse skupaj pa predstavlja zapis celotnega poteka sestanka in s tem dokumentacijo za potrebne aktivnosti v bodoče.

Zdaj bi rada še malo poskusila z uporabo tega programa. Če mi bo uspelo, napišem še svoje izkušnje.

Alenka Rožanec