Ko je se panj z afiško ali evropsko pasmo čebel vznemiri, se le ta naravno odzove z obrambnim vedenjem. Različni panj, pa se na dražlaje različno odzovejo. Pozoren čebelar bi opazil, da se mu proti klobuku divje zapodijo najprej le nekatere posameznice, ki hitro potegnejo za seboj še ostale delavke.
Ugotovljeno je, da vzdražene čebele začnejo izločati snovi, ki tudi ostale čebele stimulira, k branjenju svojega panja. Katere so torej te čebele napadalke in kako jih zmanjšati na čim majše število?
Za ugotavljanje obrambnega vedenja v panju smo uporabili dve pasmi čebel in jih med seboj križali. Splošno znano je, da so Afriške pasme precej bolj napadalne od njihovih evropskih , saj je njihovo obrambno vedenje še posebej izrazito. Žrtev se v hipu znajde sredi roja razdraženih čebel, ki v nasprotju z evropskimi vrstnicami ne odnehajo tako hitro. Postavili smo hipotezo, da se v panju nahajajo določene čebele, ki so bolj vzdražljive od drugih, te pa s svojim vedenjem in izločanjem nekaterih snovi hitro vzdražijo še kolegice v panju. Dokazati smo torej hoteli, da lahko nekaj pol-afriških čebel, k obrabemu obnašanju, pritegne celoten panj njihovih evropskih polsester.
Za popoln eksperiment je bilo najprej potrebno ustvariti različne kolonije. Afriška matica parjena z afriškimi troti, afriška matica parjena z evropskimi troti, evropska matica parjena z afriškimi troti evropska matica parjena z evropskimi troti, pa tudi evropsko in afriško matico parjeno z različnimi troti. Od afriških pasem smo izbrali afriško čebelo Apis mellifica adansoni, od evropskih pasem pa smo izbrali mirno kavkaško čebelo Apis mellifica causica.
Končno smo pripravili kolonije, zdaj pa je bilo potrebno najti način, kako izmeriti napadalnost posameznega panja. Prvi poizkusi so bili prav brezupni. Čebele seveda niso napadale samo tarče, ki jo je raziskovalec nastavil, pač pa tudi njega samega. Roje podivjanih čebel , je sledil raziskovalcu od panja do panja in prav nemogoče je bilo ugotoviti, kateri panj sploh napada.
Za rešitev tega problema so si omislili prav posebno past.
Past je bila narejena iz 15 inčnega računalniškega papirja, zvitega v obliki prisekanega stožca. Širši konec stožca so prislonili k žrelu panja, na drugo stran pa so nataknili čisto plastično vrečko v kateri so se zaustavile izletavajoče čebele. V konico stožca pa so vložili črn košček klobučevine, ki je služil kot tarča napadalnim čebelam.
Bistvo eksperimenta je bilo seveda kvantiziranje obrambnega vedenja čebel. Najprej so pred žrelo panja prislonili, že prej omenjeno past v kateri ni bilo klobučevinaste krpice in jo po 30 sekundah odstranili. Nato pa je raziskovalec vzel dolgo cevko in skozi njo tri krat pihnil v panj. Človeška sapa namreč lahko služi tudi kot odličen stimulant, obrambnega vedenja čebel. Takoj zatem pa je pred žrelo prislonil past s klobučevino. Po 30 sekundah so tudi to past odstranili, ter izhod iz nje zamašili s pluto. Ta postopek so seveda ponovili na vseh, za to pripravljenih kolonijah.
Nastale vzorece čebel so položili v hladilno skrinjo in jih odnesli v laboratorij, kjer so po barvi hitina ugotovili poreklo posamezne čebele.
Rezultati eksperimenta so bili prav zanimivi. Najbolj napadalne so bile čebele, katerih matice so se parile samo s troti afiških čebel. Presenetljivo pri tem ni bilo pomembno ali je bila matica avropske ali pa afriške pasme. Obrambno vedenje kolonij z afriškimi in evropskimi maticami, ki so se parile tako s troti afriških, kot tudi evropskih čebel pa je bilo približno enako. Najmanj pa so bile napadalne kolonije z afriškimi maticami, ki so se parile z afriškimi troti.
Rezultati so jasno pokazali, da ima matica zelo omejen vpliv na razvoj obrambnega vedenja panja. Če bomo na starem teritoriju kot smo staro, vzgojili tudi novo matico, smo torej opravili kaj slabo delo.
Kranjska čebela je zelo mirna in v svetu zelo cenjena. Kupovanje pasemsko čistih matic pa se je v tem eksperimentu, na žalost izkazalo, kot precej neumestno početje če se bo matica parila s pasemsko mešanimi troti, saj bodo njihovi geni v večini primerov prevladali.