Kronika 2001 Kronika 2000 Kronika pred 1999

Lijak - Ajdovščina, 27.11.1999
Po dolgem času se je "naštimalo" vreme. Na poti na Primorsko smo se malo obotavljali, a se je proti Novi Gorici zjasnilo.
Startal sem ob 13.30 ,kmalu potegnil nad start,ceprav so bili se bolj balončki. Se stegnil po gasu do zmajarske, od tam sem pa kar hitro napredoval proti Čavnu. Na Kuclju me je zadnjič prikovalo na sedež, da sem se dvignil do ****. Od tam pa mimo Čavna z nekaj zavoji vmes do Ajdovščine. Pristal sem na polju med Čavnom in Kovkom. Bil sem prvi ki ni prišel na Kovk, mogoče bi splezal gor a nisem probal. Nekaj jih je prišlo na Nanos, eden je pa prišel do Postojne.
Max višina je bila 1250 m,dviganje 3.5 m/s ,v zraku sem bil 50 min.
Borut

Gozd - Zaplata - Gozd, 16.10.1999
Na sporedu je bil Edlov dan. Vremenska napoved je res obetala, a sem bil na poti tja malce nesiguren o razmerah. A so jadrali ze ob 11h. Startal sem malo cez 1h, po polurni borbi sem končno dobil steber in navil na Kriško. Nato mimo tolstega na pobočje Storžiča vrh je bil v oblaku. Malo navijem in naprej. Baze so resno vlekle do 6m/s. Pridem do Zaplate malo navijem in se na pol poti do Potoške obrnem. Nazaj je slo gladko, lazje kot do tja. Malo sem se še popeljal nad Kriško in pristal v Seničnem.
V zraku sem bil 2 ure 25 min, visina 1786 kar lepo za ta cas.
Borut

Lijak - Hruševje, 07.10.1999
Ker smo v soboto scurili v Vipavi, smo se odločili za popravni izpit iz predmeta "Kurirček". Do Čavnovega Velikega roba sva s Klimo priletela brez težav, Gustelj pa precej nizko. Tu je Klima prvi dobil solidno višino in odletel proti koči, vendar je na poti hudo curil, tako da je kmalu prišel nazaj in se pridružil Gusteljnu, ki se je nekje na dnu boril za obstanek. Meni je uspelo naviti više, zato sem bil kmalu nad kočo in Modrasovcem. Ko sem prišel na Kovk, je Gustelj že pristal na jasi nad Vrtovinom, Klima pa je nekako le splezal nad greben Čavna.
Na Kovku pravega dviganja ni bilo, tako da sem se za nekaj časa spustil pod greben in pomislil, da bo preleta konec. Potem je le malo bolj potegnilo, tako da sem Nanos dosegel dovolj visoko. Pri oddajniku sem potem slabo uro čakal na Klimo, ki je po hudem boju za višino vendarle prišel do cilja.
Božo

Lijak - Vipava, 02.10.1999
Ze na poti po vipavski dolini so se kazali dobri pogoji. Kumulusi so nastajali na pobočju Čavna, sicer nas je malo motil vzhodnik, a je bil napovedan Jugozahodnik.
Na startu je bilo nekaj nemcev in mi. Potegnil sem ob 13.40. Do zmajarske rampe je bilo treba kar vrteti in se boriti za visino. Od tam naprej so nam pa prisli na pomoč kumulusi, bili so celo prevec radodarni, saj sem se pod njimi vozil z ušesi.
Na koncu Čavna sem pobral malo nad vrh in se zapeljal proti Kovku.O jugozahodniku ni bilo ne duha ne sluha. Nad izvir Hublja sem prisel 100 m pod startom.Tam je ravno Jadralni avijon zapustil Aerozaprego. Kmalu sem bil nad vrhom in sem se odpeljal proti Podrti gori.Tam sem se dvignil nad greben in imel namen malo pocakati, da se na Nanosu pojavi sonce.Takrat me dohiti in prehiti Klima , nadaljuje pot cez dolino proti Nanosu, dohiti me tudi Božo in se skupaj odpeljava za Klimo. Bila sva na sredi doline. Klima je bil ze cez a nad Gradom nobenih dviganj. Odlocil se je pristat midva pa se probava malo na grebenu a nic. Jaz pristanem na velikem travniku pri petrolu, Božotu zmanka visine pa pristane na na travniku pri petrolu, na drugi strani ceste. V zraku sem bil 1 uro 24 min, visino sem imel cca ****m, preletel sem 22 km. Kar precej za prvi resnejsi prelet.
Borut

Štirje vepri (Klima, Gustelj, Borut, Božo) smo nekaj po drugi uri potegnili na Lijaku. Spošni veter je bil šibak SV, ki naj bi obrnil v JZ, na štartu pa je lepo vlekla termika.
Do solidne višine smo prišli dokaj hitro, čeprav ni šlo brez težav (Klima je moral razplesti vrvice, Gustelj pa  je rabil nekaj več časa, da se je odlepil od grebena). Kmalu smo se razkropili po grebenu proti Čavnu, kjer so se vlačili nizki, vendar lepi (benigni) oblaki.  Ker nimam kompasa, sem moral občasno potegniti ušesa, bolje opremljeni Klima pa je navijal tudi v ******. Na Čaven (Modrasovec) smo vsi pridrsali približno v višini koče, le Gustelj je bil nekaj nižji, zato se je odločil za pristanek pri ajdovskem letališču. Mogoče bi lahko tudi on nadaljeval pot.
Greben Kovka smo priključili vsak na svojem koncu - Borut blizu Podrte gore, jaz precej zahodno pri Otlici, Klima pa nekje vmes. Ker se nad Kovkom ni dalo priti posebno visoko (na štartu so padalci čakali na veter!), smo morali kar naprej. Nad stari vipavski grad smo prišli skoraj istočasno, tu pa se je zgodba hitro končala. Klima je pred gradom obrnil v smer pizzerije Anja in pristal nekje med Vipavo in Zemonom. Z Borutom sva nadaljvela pot ob pobočju proti vzhodu, vendar jugozahodnika ni bilo, tako da sva morala dol. Borut, ki je obupal nekoliko pred mano, je še prišel čez cesto na prostorne travnike, jaz pa sem moral pristati na koruzni njivi blizu bencinske črpalke in centra Vipave. Na srečo so koruzo že posekali, blata pa tudi ni bilo.
Čestitam Borutu in Gusteljnu za prve preletne točke na veprski lestvici.
Božo

Bohinj, 25 in 26.09.1999 - Tečaj ekstremnih situacij za Vepre
Tečaja pod vodstvom Jožeta Pivka smo se udeležili Winter, Gustelj, Jože, Ata Veper, Mladi Veper in Božo
ter spremljevalna ekipa v sestavi Jimmy (uradni veslač), Igor, Tatjana, Mama in sestra Veper. V zadnjem trenutku je odpovedal Fizik, znan po manevru "full stall do jezera & hoja po vodi". Ker vreme ni bilo ravno idealno, smo v soboto opravili le en polet, v nedeljo pa nobenega. Hujših manevrov nismo izvedli, saj smo prišli le do malo večjih stranskih zapiranj.
Po sobotnem poletu smo najprej sneli z drevesa Jožeta in njegovo padalo (štart z zapletenimi vrvicami), potem pa smo se posvetili osrednjemu dogodku vikenda (piknik).
Božo

Ambrož - Dobrča, 23.06.1999
Splosni veter od Krvavca do Kriske je bil severovzhodnik (cca 5m/sek in v sunkih) od Kriske naprej proti vzhodu pa severozahodnik. Severozahodnik je ustavil nizje letece na Dobrci , tiste, ki so preckali Trzisko dolino zelo visoko pa najkasneje pod Stolom. Naprej proti zahodu ni prisel nihce.
Situacija s spremembo smeri splosnega vetra, nekako nad Trzicem, je baje pogosta in v vecini primerov na Aladinu napovedana. V takem primeru je bolje na Kriski obrniti in nadaljevati v preletu s povratkom ali obratno tocko.
Ni problema za tiste, ki poznajo dobro ciganko, ostali pa se ucimo na nepredvidenih pristankih.
Mladi je letel cez vrh Dobrce in se je v Podljubelj reseval, da ne bi pristal kje v divjini.
Klima

Kobarid, 29.05. - 06.06.1999 - Državno prvenstvo
Ze nekaj let sem razmisljal o supermanih, ki letijo ligo in drzavno prvenstvo. Lani sem poizkusal leteti priblizno po enaki poti kot ligasi, le z enournim zamikom starta, nato je prisla zimska liga. Pogoji za udelezbo so bili dovolj nizki. Gneca v zraku se mi je zdela velika in sem pogosto zapustil steber prezgodaj. Prisla je pomlad, za njo dp.
Ze sem na startu, brez treme, ker nisem nicesar pricakoval. Skrbeli so me le oblaki, ki so bili na vrhu hriba, le kaksnjih 300 m nad startom. Prekrivali so vecji del neba in organizator je sporocil moznost neviht. Pocakam, da nizji padalci scurijo ali naberejo. Pet kontrolnih tock in start. Prvi steber, pogledam levo -padalec, desno -padalec. Ja nic kar naravnost bo treba. Naslednjih 10 minut vozim priblizno "nulo" in sem kar zadovoljen. Koncno se gneca razkadi in naberem do ****. Sem kaksen kilometer od starta, ko ze vidim kako glavnina vrti v blizini druge obratne tocke. Kako so hitiri!  A jim danes ni nic pomagalo. V pol ure smo ze vsi na tleh. Tekma je neveljavna.
V naslednjih dneh sem se veliko naucil:

• Trema pred dirko je rasla
• Vsako naslednjo tekmo sem v gneci na startu lazje pobral
• Bolje sem vrtel stebre ( Predvidevam, da je to povezano z letenjem v gneci. Prve dni sem "zafilal" mozganjsko kapaciteto ze z kontrolo prostora okoli sebe, proti koncu pa sem je nasel se nekaj za vrtenje stebra. Ker sem letel za glavnino, med samo dirko ni bilo prevelike gnece.)
• Izpuscati sem zacel sibkejse stebre (nujno za letenje na najvecji mozni visini [moja taktika za to dp] brez izgube ogromne kolicine casa)
• Zacel sem misliti z lastno glavo in nisrem vedno letel za glavnino (vcasih se ni obrestavalo)
• Po vecih urah dirkanja lahko noge na zasilnem pristanku malce zatajijo (kar je obcutila moja celada)
• Preden si malo oddahnes preveri ce res letis ob pravem grebenu
• Dolina je v smeri vzhod-zahod, splosni veter zahodnik pribl. 5m/s, dolina je v soncu. V katero smer piha po dolini?   Lahko piha mocan vzhodnik.

P.S.: Mladi Veper je letel odlično in s padalom Sky Quix dosegel 32. mesto med Slovenci.
Božo

Ambrož, 25.05.1999
Idealen dan je bil v ponedeljek, fantje (A.Kolenc) so jadrali po 2 uri. Včeraj, v torek, so se sicer nad hribi kopičili oblaki, pa ni bilo problemov. Razmere ob 14:00: veter, rahli V spodaj in S zgoraj, na obeh startih je pihalo gor. Najprej se je dalo pobrati tudi med startom in Grajcem, kasneje pa se je počasi zapiralo in se je bilo treba držati vzhodne strani. Jadralo se je nad Ambrožem, Zvohom, Kalškim grebenom, Potoško in Storžičem. Grintavec je imel kapo, proti večeru pa so tudi okoli Storžiča v zraku okusili rahel dežek (Mladi Veper) in malo sodre (Rok iz Poleta). Od Veprov sva uživala samo midva z Mladim Veprom. Mladi je na povratku scuril pri Velesovem, sam pa sem na začetku naredil taktično napako (nisem takoj zavil v levo) in nato curil po etapah proti Tonaču.  Ko se je zapiralo, je počasi crkovalo in tudi tisti, ki so jadrali, niso prišli nazaj, če niso bili zadosti visoko.
Ata Veper

Sv. Peter, 22.05.1999 - Klubska pika DJP Lesce-Bled
Jutro v Ljubljani je bilo prekrito z nizkimi temnimi oblaki, ki so se v daljavi preko bleščeče meglice spajali z zemljo. Devet, osem, dve, dve: "Ljubljana 11°C, zračni pritisk 1011 MB, rahlo raste..." Bo, bo, še Winterja pokličem, da slišim, kaj so se zvečer zmenili na "ferajnu". Odgovor: bo! Pokličem še Božota in Gusteljna. Božo si je že uredil prevoz (žena), Gustelj pa gre po tekmi na Primorsko, zato bo tudi prišel s svojim prevozom. Mladi Veper gre seveda z menoj.
Sonce se je počasi prebijalo skozi oblake in na avtocesti, že naprej od Šmarne gore, se je videlo zanimiv razgled. Zaradi hitrosti premikanja po avtocesti se je v pravih treh dimenzijah razločno videlo, da so oblaki na treh višinah - nimbi, alti in cyri. Gosto posejani najnižji nimbi so se s svojimi oblimi trebuhi, kakor srednjeveške barke, pomikali tako nizko nad nami, da bi jih kar zgrabil z roko. Bo Sv.Peter dovolj nizek?, če ne, bo treba voziti slalom med oblaki.
V Begunjah nas je že čakal balon Ljubljanske banke, ki je spremljal kolesarsko prireditev. Na nogometnem igrišču (madona, kaj pa turbolence za novo pošto, ki so jo prizidali gasilskemu domu?) je že čakal zametek tekmovalne ekipe. Izvedel sem, da je bil prejšnji večer na "ferajnu" izredno naporen in se je za nekatere raztegnil tja do treh zjutraj. Sredi igrišča je že bila postavljena pika, pardon, vodni balon, obkrožen s 4,5 meterskim krogom, narejenim iz traku WC papirja. (jaz sem pa tako tuhtal, kako primerno označiti piko na prireditvah NLB: padalski piknik 28.05. in letne športne igre 5. in 6.06.). Klobasa na gasilskem domu je oznanjala močan zahodnik, ki je povsem neprimeren za polete s Petra. Bomo pa malo počakali. Bife pri štabnem šotoru je deloval in beseda je tekla. Kmalu se nam je pridružil še Winter (je šel s "ferajna" že ob 1:00), nekaj kasneje Božo z ženo, s seboj pa sta pripeljala tudi Curivepra Borisa (curiti je padalsko - strokovna beseda za izgubljati višino!).
Sonce se je dvignilo precej visoko in bilo je že precej toplo, ko se je klobasa na gasilskem domu končno povesila. Sledila je seveda panika, saj bi sedaj morali biti že zgoraj. V dolgih minutah čakanja na džip sem se odločil, da grem peš. No, pa je le prišel in to s tako prikolico, da so šla gor vsa padala in še par padalcev. Bančniki smo naložili padala, udobje prevoza pa smo prepustili drugim, saj je pot na Petra v senčki gozda prav prijetna. Ob izstopu iz gozda na vrhu smo ravno videli prvo padalo, ki je zajadralo nad dolino. Med našimi pripravami so nekateri nabrali nekaj višine in malo pojadrali. Stroj pa je medtem okoli nas s svojim helikopterjem izvajal vratolomne akrobacije s potniki, udeleženci kolesarske prireditve spodaj. Očitno jim je izredno ugajalo, saj je opravil kar nekaj voženj. Razmere v zraku so bile precej nestabilne in pristanki v bližino kroga so se šteli že za uspeh. Do mojega starta še nihče ni pohodil pike, pardon, balona. Takoj po vzletu sem zavil ob hrib, ugotovil, da je termika na malici in se obrnil ptoti pristajalnemu prostoru. Že nad dolino, me je močan nasprotni veter za nekaj trenutkov prikoval na mesto. Pomislil sem na turbolence za pošto, morda bi bilo pametneje pristati na veliki njivi poleg. Vraga, saj nisem tako slab, bom že prišel na igrišče. Zbijem višino za drevjem, se usmerim nad ograjo med vrbo in fižolovkami, še vedno sem visok. zato še malo podaljšam, zavijem proti krogu in pristanem v njem. Slišim aplavz. Dalo bi se tudi bolje a sem vseeno zadovoljen.
Sedimo na klopicah, pijemo kozla ali ono drugo, grizemo fluge, pivske klobasice ali čevape in gledamo proti Petru, nad katerim raste črn oblak, še višje pa severozahodnik pospešeno potiska oblake Ćez Karavanke. Džabac, ki je kontrolor na Brniku je najavil, da bo na 1.500 m veter 15 m/s. Droben dežek nas je pregnal pod platneno streho. Prišli sta dve kitari in pesem, potem pa ponovno na Petra, kjer je rahel severozahodnik s hrbta močno otežkočal startne pogoje. Ko se spet zberemo spodaj - nekateri s padalom, drugi z džipom, razglasimo rezultate:
1.  Kavčič Tomaž  - 0 m
2.  Ručigaj Marko  - 3,12 m
3.  Humar Maks - 3,20 m
4.  Noč Boro  - 3,36 m
5.  Holz Iztok  - 4,20 m (jaz)
6.  Žiško Vlado - 5,20 m
-    skupaj 31 tekmovalcev
Iz bančne sekcije sem se žal uvrstil le jaz, vsi drugi, razen Curivepra, ki je bil ves čas na tleh, so pristali izven. Nič zato, pomembna je prijetna družba, prijeten dan v naravi, lep razgled v daljavo in dobro počutje.
Ata Veper

Strmica, 12.05.1999 - Poškodba na štartu
Start v mocnem vetru, nad 25 km/h, je treba znati. Brez pravega znanja in iskusenj je za zdravje najboljse ce ostane oprema na varnem za zaprto zadrgo.Ne bi se upal razlagati nobene od stevilnih teorij, lahko pa vam verodostojno povem kako se tega ni treba uciti.
Piha , da se vsak poiskus dviganja padala na ravnem spremeni v rodeo, oziroma lovljenje lastnega padala. Hitrost pri tem je premosorazmerna hitrosti vetra, od nog pa je odvisno kdo bo koga podrl.
Vendar je se ena moznost. Ce gres malo nize v strmino bodo razmere za padalo manj ugodne. Padalo bo imelo krajso pot in manj casa, pa se tezje mu bo dvigati zagrizenca, kot je bilo prej vleci ga po ravnem. Ce se bos tega lotil in potem v trenutku ko je rec zgoraj refleksno zavrl (50% je ze prevec) se lahko zgodi, da te bo izstrelilo in te odlozilo kakih 100 m zadaj z oteklim kolenom. Take so moje izkusnje.
Danes me sploh ne zanima kaksno bo vreme konec tedna. Neverjetno, kako rekreacija cloveka spremeni. Sicer pa, osel gre samo enkrat na led, jaz pa bom start natreniral kasneje, ko bo koleno pri volji.
Klima

Lijak - Kucelj - Vrtovin, 26.04.1999
V ponedeljek sva z Mladim Veprom letela z Lijaka na Caven in skusala preckati Vipavsko dolino in pristala kak kilometer juzno od Vrtovina. Po pogovoru s "profesionalci" lahko povem. Kadar je nad Vipavskim robom in zadaj mocna konvekcija in mogocni  Cu. stebri ostaja dolina zaradi pritiska jugozahodnika cista, vendar so nad njo le spuscanja. Kak oblacek (kakrsen naju je zvabil) sicer lahko zaide nad dolino vendar bo hitro razpadel.
Ce je nadaljevanje proti Nanosu videti rizicno je pot samo nazaj proti Lijaku. Rezultat je lahko simpaticen prelet s povratkom in dela za dobri dve uri.
Klima

V ponedeljek 26. 4. sva s Klimo letela proti krasu. Poizkus je koncal bolj klavrno (pristanek ob avtocesti), zato sem v torek iz zanesljivih virov zvedel, da je za tak podvig potrebna rahla burja. Pri JZ pa lahko ob nevihtnem vremenu vadimo Lijak - Kovk - Lijak.
Mladi Veper

Gozd - Goriče, 17.04.1999
Curiveprov graffity je bil skoraj malo prepočasen za močan JZ. Obrnil se je naravnost stran od hriba in kot rakovica oddrsel čez Goriče. Na srečo sta ga Dule in Pavle kmalu našla na lepem travniku, kjer je uspešno zaključil svoj prvi polet po nekaj mesecih.
Božo

Ambrož - Senično, 02.04.1999
Razmere so bile skoraj idealne. Zaradi močnega SZ smo se držali precej stran od grebenov, z višino pa ni bilo težav. Vsi trije (Klima, Mladi Veper, Božo) smo bili precej pretreseni od prave pomladanske termike, zato se za nadaljevanje poti nismo odločili.
Božo

Lijak - Kovk, 21.03.1999 - Pristanek za grebenom
Vse je bilo lepo, dokler se JZ veter ni okrepil čez zdravo mero. Ko sem se vozil po Čavnu, je bilo vse skupaj še znosno, na poti proti Kovku pa je zavetrje tako goltalo, da sem mislil, da bom prišel le do Lokavca.
Tam sem vseeno našel stebriček in splezal nad greben. Nad grebenom pa sem bil tudi z gasom do konca še vedno počasnejši od vetra, pod greben pa nisem več mogel priti.
Z vzratno vožnjo sem nekako le zadel rob malega travnika med grebenom in Sinjim vrhom.
Na srečo sem imel (sposojen) mobitel, tako da me je Klima rešil dolgega spehoda oz. kompliciranega avtoštopa.
Nauki zgodbe:
1) Če na Čavnu komaj prebijaš, ne leti na Kovk.
2) Močnejši je zahodnik, bolj boš curil na poti do Kovka.
3) Mobilni telefon je pomemben del opreme.
Božo

Buzet, 16.01.1999 - Romanje v Meko
Pisane krpice se vrtinčijo v dvigajočem se zraku sredi bleščeče beline sončnega dne.  Sledi jim pogled starejšega moža ostrih potez, z brado nedoločljivega odtenka sive barve. Ustnice ima zakrivljene v komaj opazen smehljaj zadovoljstva. Skromnega zadovojstva svečenika, ki je postavil to svetišče na prostem.
Stojim v gneči sredi svetišča varno pripet v sedež. V rokah držim črna trakova. Trakova se nadaljujeta v pajčevinaste rumene vrvice in ko jim sledim, čutim v prsih vznemirjen utrip srca. Sedaj! Potegnem za trakova, vrvice se dvignejo v zrak, proti beli tkanini, ki se umiri nad menoj, tla pod nogami izginejo v globini in sila pospeška me pritisne ob sedež. Ostali romarji mi s pgledi sledijo za trenutek, potem pa se njihova pozornost spet preusmeri lastnim obrednim dejavnostim. Kmalu postanem za njih tudi sam le drobna, v zraku zvrtinčena krpica. Ob pogledu v globino se spomnim Ezekielovega poročila, njegov opis, kako so v podobnih trenukih  jezera in morja postala luže, podrobnosti pa so izginile.
Okrog mene zavlada mir. Travniki, ograjene vrtače in gozdovi redkih borovcev nemo drsijo pod menoj. Spremlja me tiho žvižganje vrvic in zračnih vrticev ob čeladi. Drobcena krpica pred menoj v trenutku naraste in že mimo mene švigne romar v nasprotno smer. Dviganje počasi popusti, znajdem se tik ob robu kraške planote. V travi na robu uživa sončni dan starejši zakonski par. Ko se v iskanju dviganja od zunaj približam robu, smo si tako blizu, da bi si lahko segli v roke. Pomahata mi v pozdrav in odzdravim jima. V istem trenutku me pritisne ob sedež in, ko pritisk poneha, sem spet visoko nad robom planote. Nagnem se v desno in držim zategnjeno desno komando, dokler v sedežu ponovno ne začutim znanega pritiska. Elektronska naprava pripeta nad kolenom se oglaša bip, bip ..., jaz pa pazim da številka, ki jo kaže, ne zdrsne pod 2,5. Razgled se odpre daleč preko Istre, medtem, ko se v globini pod menoj v plesu vrtijo okoli iste osi, kot raznobarvna štiripersna deteljica, leteče preproge štirih romarjev.
Nebo nad svetiščem se obarva zlatorumeno, oranžno in oranžni odtenki zorijo v rdeči barvi. Romarji se zdaj zbirajo na travniku pod svetiščem, nekateri pa se vrnemo kar v svetišče.
Kakor ob pobožni molitvi se sklanjamo ob zlaganju opreme in si želimo, da bi bila varata svetišča v nebo čimvečkrat odprta. Na romanju v Buzetu, Meki zimskega časa, nas je bilo pet članov jadralno padalske sekcije BŠD NLB d.d. in
Ata Veper
 

Domov	Jadralno padalstvo	Galerija	Povezave