Klerikalizem proti globalni Pop kulturi

Prepričan sem, da vsi, ki berete ta članek, poslušate kako tujo glasbeno skupino. Pri tem so seveda mišljene tiste glasbene skupine, ki pripadajo takoimenovani "globalni Pop kulturi". To so skupine, ki izvajajo sodobno glasbo, značilno po tem, da gre v korak s časom in da vedno znova izumlja nove glasbene elemente.

Značilno je tudi, da je vsebina te glasbe bolj človeška, če se tako izrazim, in sicer zato, ker vključuje čisto vsakdanja človeška vprašanja, predvsem ljubezen in ostala čustva, odnos do družbe, pravico do individualnosti, različnost in hkrati enakovrednost vseh ljudi ne glede na vero in barvo kože ipd.; vključuje tudi bolj "provokativne" vsebine, npr. (svobodna) spolnost, vprašanje drog in odvisnosti, antimilitarizem, svobodo verskega ali ateističnega izražanja ter vprašanje resnice in pravega "boga", če seveda sploh obstaja.

Povsem logično je, da nekatera od teh vprašanj oziroma vsebin zelo motijo določene politične in sektaške formacije. Kar se tiče klerikalcev, katere bom obravnaval v tem članku, njih pa moti čisto vse. Kar sploh ni presenetljivo. Oni so pač taki, da se na vse odzivajo s sovraštvom in zaničevanjem. Na vse, razen na svojega malika Kristusa in njegove sektaške laži.

Še najbolj pa klerikalce najbrž motijo vprašanja svobode spolnosti, antimilitantnosti in seveda svoboda veroizpovedi ali ateizma. Taki pač so. Iz ljudi hočejo narediti agresivne stroje brez čustev, ki bodo za klerikalnega malika Kristusa odhajali na križarske vojne in morili nedolžne ljudi le zato, ker so druge vere.

Zelo moteči so tudi pop glasbeniki, ki še najhitreje postanejo idoli mladih generacij. To je za klerikalce in ostale džihadovske sekte zelo nevarno, ker hočejo mladim ljudem na vsak način oprati možgane in jim podatakniti ali Kristusa ali Stalina ali Alaha itd.; kot njihovega edinega idola in boga.

Če pa se mladi odločijo za idole iz vrst popularnih glasbenikov, kar je za mlade ljudi čisto normalno, potem klerikalci izgubijo vpliv nad njimi, s tem pa svojo oblast in moč.

Zato klerikalizem na vso moč napada sodobne glasbene kulture, češ da so "komercialne", da to ni "prava umetnost", da bodo mlade "pokvarili" ipd.

V klerikalnih medijih (v Sloveniji pa se isti napadi redno pojavljajo tudi v medijih boljševističnih strank, novih zaveznic klerikalizma - tudi to je še en dokaz za obstoj kleroboljševizma) poskušajo skorumpirani klerikalni novinarji s ponarejenimi informacijami na vsak način očrniti sodobne glasbenike.

Vedno trdijo, da jim gre slabo, da uspešnemu albumu ne bo sledil še en uspešen, da bodo skupine kmalu razpadle, da bodo izginili v pozabo za vedno ipd. Člane skupin ves čas zasledujejo najeti vohuni, ki se pod "svobodo tiska" predstavljajo kot novinarji, in nabirajo prave in lažne informacije o njihovem življenju.

Takoj, ko najdejo nekaj "slabega" (oziroma tisto, čemur oni pravijo "slabo" - to pa je vse, kar ni stoprocentno po navodilih cerkve) je to potem objavljeno v medijih.

Značilnost takih pamfletov je, da nikoli niso podpisani in da so vedno objavljeni brez vsakih uredniških komplikacij, ne glede na to, da je večina informacij očitno ponarejenih in da so objavljene z očitnim namenom uničiti kariero in življenje ljudem, o katerih pišejo.

Veliko glasbenikov zaradi tega pregona zapusti glasbeno sceno ali pa si celo vzame življenje ali pa životarijo naprej, osamljeni in osovraženi. Veliko je tudi primerov, da so bili glasbeni idoli umorjeni, ne da bi kdaj (pravi) morilec ali naročnik umora bil odkrit. Veliko jih tudi naredi "samomor" v čudnih okoliščinah, je pa jasno, da se je šlo v resnici za umor, znova brez odkritega morilca.

Kar se tega tiče, jaz že vem, kdo jih pobija in zakaj. Deloma sem že namignil v tem članku. Tisti, ki ste malo pametnejši, pa ste tudi že sami ugotovili.

Celoten pregon proti njim, dokler niso mrtvi ali pa še naprej, pa se skriva za takoimenovano "svobodo tiska". Prosim, ne me obtožiti, da sem proti svobodi tiska. Če bi bil, potem ne bi pisal in objavljal teh člankov. Hočem le, da se loči med pravo svobodo tiska in organiziranim vohunjenjem, ki brutalno vdira v življenja ljudi in jih javno ponižuje zaradi njihove svobodomiselne ustvarjalnosti.

Ljudje imamo pravico poslušati tisto glasbo, ki nam je všeč. Pravica do izbire in lastnega okusa je naša temeljna pravica. To je bistvo demokracije in sodobne pluralne družbe.

To pravico (in vse ostale) pa nam poskušajo kratiti politične in sektaške združbe, ki živijo od tega, da ljudem perejo možgane in jim prodajajo svoje neumne idole in neumno cerkveno in narodno glasbo.

Toda ne bo jim uspelo. Njihovi načrti so že vsi razkriti. Treba jih je samo še uničiti, do tega pa ni več daleč.

Ljudem priporočam, naj pazijo, kaj preberejo v medijih, in naj ne nasedejo na vsak pamflet. Poslušajte, kar vam je všeč, mislite in delajte, kar vam je všeč. Imate pravico, saj ste ljudje!